Žička kartuzija (latinsko Domus in Valle Sancti Johannis) je ime kartuzijanskega samostana v skriti in idilični dolini sv. Janeza Krstnika, v kraju Stare Slemene, v bližini naselja Žiče v občini Slovenske Konjice. Žičko kartuzijo lahko zagotovo označimo kot zibelko kartuzijanskega reda na slovenskem in zgodovinski samostan neprecenljivega pomena tako za Slovenijo kot tudi Evropo. Kljub temu, da kartuzijancev v Žičah že več kot 200 let ni več, je v kartuziji ostal njihov pečat, ne samo kulturno-zgodovinsko, ampak tudi na duhovnem področju. Slikovita dolina z mogočno Žičko kartuzijo je prav skrivnostna in s svojo spokojnostjo obiskovalcu omogoči umik pred civilizacijo, kjer dobi občutek, da čas teče drugače, mir in tišino, pa je enostavno treba doživeti. V obdobju romanike, leta 1084 je na novo nastali kartuzijanski red (njegov izvor je v Franciji) iz doslej še ne povsem pojasnjenih razlogov v drugi polovici 12. stoletja naselil omenjeno dolino, Žičko kartuzijo pa je po starih zapisih okoli leta 1160 ustanovil štajerski mejni grof Otokar III. Traungauski (+1164). Z ustanovno listino jo je leta 1165 potrdil njegov sin Otokar IV. Traungauski iz rodbine Traungavcev, od leta 1180 štajerski vojvoda Otokar I. (+1192). Gre za najstarejšo kartuzijo v Srednji Evropi in za prvi samostan tega reda zunaj Francije in Italije. Začetnik redovne skupnosti kartuzijanov je bil redovnik sv. Bruno (rojen v Kolnu, študiral v Reimsu), ki se je z dvema somišljenikoma umaknil v samoto, da bi živel po evangeliju. Bruna sta tovariša kmalu zapustila, kasneje pa se mu je pridružilo šest drugih mož, ki so stremeli za istimi cilji. S pomočjo grenobelskega škofa Huga so leta 1084 našli primeren kraj v divji alpski dolini nad Grenoblom, kjer so v popolni samoti živeli in molili. Po skalnatih pečinah so meniško naselbino imenovali Charteux – Cartusia. Od ustanovitve prvega kartuzijanskega samostana leta 1084 do 1500 je njihovo število naraslo na 201, prisotni pa so bili po vsej Evropi, največ v Franciji. Sprva so se v dolini sv. Janeza naselili menihi iz francoske Velike kartuzije (ecclesia maior) pri Grenoblu, med njimi tudi kasnejši prvi prior Beremund, grof Cornwallski, njihova prisotnost pa je vplivala tako na arhitekturo kakor tudi na organizacijo naselbine.
V naslednjih desetletjih sta bila po vzoru francoskih kartuzij in v skladu z redovnimi pravili pod vodstvom stavbnega mojstra, konverza Aynarda pozidana cerkev in gornji samostan z meniškimi hišicami (celicami) za 12 menihov, ki jih je vodil prior (samostanski predstojnik ali namestnik opata). V njih so živeli menihi po strogih redovnih predpisih. Zgrajen je bil tudi spodnji bratovski samostan za 16 laikov – konverzov (spreobrnjeni) s hospicem (ecclesia minor) v Špitaliču, s cerkvijo, posvečeno Devici Mariji. Bratje laiki so pod vodstvom prokuratorja (upravnika) s svojim delom pripomogli k obstoju in delovanju glavne kartuzije. Prva zasilna kartuzija je bila postavljena vsaj do leta 1165, samostansko cerkev sv. Janeza Krstnika pa je leta 1190 posvetil oglejski patriarh Berthold. V naslednjih desetletjih je kartuzija Žiče postala ena od najpomembnejših samostanov, zato so priorji samostana bili zaprošeni, da bi vodili ustanovitev novih kartuzij. Zaradi pomembnosti in njenega položaja je bil namreč v Žički kartuziji od 1335 do 1355 sedež nemške redovne province kartuzijanskega reda in med letoma 1391 do 1410 sedež generalnega priorja rimske obiedence kartuzijanskega reda. Žička kartuzija je tako v omenjenem obdobju celo prevzela vlogo osrednjega samostana namesto Grande Chartreuse (velike kartuzije v Franciji). To pomeni, da je bila Žička kartuzija nekaj časa metropola tega reda, da so tedaj v njej oblikovali redovno politiko in sprejemali vse pomembne odločitve, prav tako pa so samostan obiskovali tudi mnogi cerkveni dostojanstveniki in plemiči. Nadvse zanimiva je arhitektura Žičke kartuzije oz. zgornjega samostana, katerega obzidje s stolpi je iz 15. in 16. stoletja, njegova izgradnja pa je bila potrebna zaradi nenehnih turških vpadov in kmečkih uporov. Kljub temu, da so v tistem času spodnji samostan pričeli postopno opuščati, je Žička kartuzija ena od redkih, ki je ohranila dobršen del arhitekture spodnjega samostana in edina, kjer je pokrajina med zgornjim in spodnjim samostanom ostala pretežno nenaseljena, kot je bila v poznem 12. stoletju. Kot sem že omenil, je bil gornji samostan nekoč ves obzidan in utrjen z mnogimi stolpi, obzidje pa je bilo zidano tako, da se je prilagajalo terenu, kar je značilno za srednjeveške gradnje pri gradovih. Okrog leta 1530 so zaradi pogostih vpadov Turkov menihi obzidje še močneje utrdili in pozidali veliki okrogli stolp nad samostanom. Okrog velikega skoraj pravokotnega dvorišča so stale meniške hišice (celice), v katerih je živel vsak menih zase, okrog dvorišča pa je stal poseben pokrit hodnik, ki je povezoval cerkev in druge skupne prostore.
Kapiteljska dvorana, obednica, kuhinja itd. so bile razvrščene ob malem križnem hodniku, ki obteka manjše pravokotno dvorišče severno ob cerkvi. S temi poglavitnimi sestavinami, med katerimi je veliki križni hodnik v dotedanjem zahodnoevropskem redovnem stavbarstvu novost in posebnost, je nastal nov tip samostana, kartuzija. Velika redovna cerkev sv. Janeza Krstnika je bila enoladijska dvorana, ki na prvi pogled daje občutek gotske stavbe in je danes le še mogočna razvalina. Številne konstrukcijske značilnosti kažejo na to, da je cerkev v jedru še romanska. Romansko stavbo iz prvega obdobja kartuzije so namreč v gotski dobi močno prezidali in jo s tem prilagodili novemu slogovnemu okusu pa tudi praktičnim potrebam. Poleg glavnega vhoda v zahodni fasadi, ki je zdaj povsem porušen, je imela velika cerkev na severni strani še dvoje vhodov. Skozi prvega od zahodne stene so hodili vanjo redovni bratje, ki so imeli v njej poseben prostor v zahodnem delu, v vzhodni del cerkve, kjer je bil tudi oltar, pa so hodili očetje pri posebnih vratih naravnost iz malega križnega hodnika. Na južni strani se na cerkveni prezibiterij (v večini cerkva glavni oltar s tabernakljem in daritveni oltar) naslanja visoka stavba tako imenovane Otokarjeve kapele, ki je bila prvotno zakristija. V tej stari zakristiji je bil pokopan ustanovitelj kartuzije, štajerski mejni grof Otokar s svojo ženo Kunigundo in s sinom istega imena, ki je bil prvi štajerski vodja. Grobnica je sedaj odprta in prazna, odkar so leta 1827 prenesli baročni nagrobnik v cistercijski samostan Rein pri Gradcu. Mali križni hodnik, ki se na severni strani naslanja na cerkev, ima obliko pravokotnika in je povezoval med seboj posamezne skupne prostore, ki so ležali ob njem. O prvotnem, to je romanskem križnem hodniku, je znano le to, da je imel enak tloris kakor današnji gotski, saj kažejo vse okvirne stene z načinom zidave še romanske posebnosti, njegove arhitekture pa ne poznamo. Sklepa se, da je bil križni hodnik sprva lesen, morda celo vse do gotske predelave.
Ob vzhodnem delu hodnika je ležala tik ob cerkvi, kakor je bilo tudi v drugih kartuzijah v navadi, kapiteljska dvorana, to je nekaka zbornica, v kateri so se menihi pod vodstvom priorja zbirali k posvetu. Med pomembne prostore štejemo še refektorij, kuhinjo, kleti in nadstropni trakt. Nadstropni trakt ob zahodni steni je nastal v začetku 15. stoletja in je še v celoti ohranjen. Zaradi izdatnega kasnejšega zasutja dvorišča so te arkade zdaj občutno prenizke, saj so njihovi stebrasti nosilci domala v celoti zasuti z zemljo. Na dvoriščni strani je v nadstropju tega trakta vzidan velik gotski sklepnik s cerkvenega oboka, okrašen z reliefom vola, simbola evangelista Luke, zraven pa je še kopija plošče z latinskim napisom v gotici, ki pove, da je leta 1165 štajerski mejni grof Otokar ustanovil to prvo nemško kartuzijo. Na zahodnem pročelju gotskega trakta lahko v višini nadstropja opazimo ostanke stenske slike. Ta freska je doslej edini ohranjeni srednjeveški slikarski spomenik v vsej kartuziji. Kartuzijanski red namreč ni dopuščal bogatih umetnin v svojih samostanih, prepoved pa je kasneje prišla tudi v redovna pravila. Na freski je upodobljeno križanje z Marijo in Janezom Evangelistom, ob straneh pa sta dodani še figuri Janeza Krstnika in sv. Krištofa. Med vsemi razvalinami, ki so bile do sedaj odkrite in predstavljene, obstaja še mnogo ostalih, neizkopanih. Večji del samostana je še vedno zakrit našim očem. Ves obsežni prostor, ki se razteza severno od malega križnega hodnika pa vse do zgornjega obzidja in okroglega stolpa, je namreč obsegal veliki križni hodnik. Bil je to velik pravokoten prostor s trato na sredini in obdan s pokritim hodnikom, okrog katerega so bile nanizane celice kot samostojne in druga od druge vizualno povsem ločene hišice z vrtičkom znotraj obzidja. Vsaka je imela vhod le iz križnega hodnika, zraven vrat pa je bila z vratci zaprta linica, skozi katero je menih dobival hrano in vse drugo, kar je potreboval za življenje. Že najstarejša redovna pravila govore o tem, da menih celice ni smel zapuščati, njegova poglavitna naloga je biti v miru in v samoti svoje celice. Še v celoti ohranjena pokopališka kapela, z nad sončno uro vklesano letnico 1469, se opredeljuje v 15. stoletje in je pravi biser zrele gotske arhitekture.
Sredi nekdanjega velikega križnega hodnika, verjetno južno od kapele je stalo pokopališče, kjer so pokopavali vse člane redovne družine. Vsak grob je bil označen le z lesenim križem brez imena, saj je bil kartuzijan pokopan enak med enakimi. Le priorjev grob je bil na križu označen z njegovim redovnim imenom. Žička kartuzija se v vrsti te posebne rodovne arhitekture celo v evropskem merilu uvršča na eno prvih mest. V njej so nekoč živeli tihi in skromni ljudje, ki jih naš čas skoraj več ne razume. Prišli so prostovoljno, se odrekali svetu in ustvarili so te stavbe zato, da bi v njih našli svoj mir in svojo osebno srečo. O svojem obisku v Žičkem samostanu, ko se je 30. maja 1487 tu ustavilo odposlanstvo oglejskega patriarha, je Paolo Santonino (italijanski humanist, laični kancler oglejske kurije v Vidmu, popotnik in pisatelj) v svoj popotni dnevnik zapisal, da je v samostanski knjižnici več kot 2000 knjig, ki so zvečine pisane na roko (rokopisi) in ne tiskane. S tako izjemno bogato knjižnico je Žička kartuzija prekašala tedanje samostane daleč naokoli. Sredi 16. stoletja je samostan zaradi vsakovrstnih nesreč opustel in nadvojvoda Karel II. Avstrijski je ukazal knjige preseliti k jezuitom v Gradec. Kartuzijani niso širili vere med ljudmi z govorjeno besedo, pač pa s pisano, in so medse sprejemali le ljudi s temeljitim znanjem jezika in pisarskih veščin. Velik del svojega življenja so posvetili natančnim prepisom in ustvarjanju novih besedil z vseh področij, od teologije do astronomije, od praktičnih ved do književnih stvaritev. Med ohranjenimi besedili je veliko znamenitih del, ki so neprecenljivi spomeniki naše intelektualne dediščine in širšega srednjeevropskega prostora, med drugim tudi dela Filipa iz Žič, Nikolaja Kempfa in Sifrida Švabskega. Rokopisi iz Žičke kartuzije dajejo kljub okrnjenosti vpogled v več stoletij nepretrganega razvoja srednjeveške knjige. Danes je znanih približno 120 srednjeveških zapisov (rokopisov, inkunabul in pergamentov) ter skoraj 100 fragmentov. To pa je le majhen del nekdanjega bogastva samostanske knjižnice in še ta je zvečine zunaj slovenskih meja. Vendar je to edina skupina srednjeveških rokopisov iz slovenskih krajev, kjer lahko govorimo o skoraj štiri stoletja trajajočem nepretrganem rokopisnem delovanju samostanske skupnosti. Ker so rokopisi mnogoplastni spomeniki, nam sporočajo marsikaj: ohranjene signature nam povedo, da je bilo v knjižnici Žičke kartuzije resnično kakih 2000 rokopisov.
Pod besedila so se nekajkrat podpisali menihi in tudi prepisovalci iz zunanjega sveta, ki so nemara bili dobrotniki samostana, njihove pisave pa so bogata paleta različnih paleografskih oblik (Paleografíja (grško palaios star, graphe pisava) je pomožna zgodovinska veda, ki se ukvarja s preučevanjem razvoja, širjenja in vrst pisav). To je edina dovolj zaokrožena skupina rokopisov na Slovenskem, da lahko spremljamo razvoj okrašenih inicialk in govorimo o t.i. »žičkem slogu«. Poleg tega se jih nekaj postavlja z barvitim slikarskim okrasjem, ki so ga prispevali – v skladu s tedanjim načinom delovanja – poklicni, pogosto potujoči slikarji. Leta 1782 je cesar Jožef II. v duhu razsvetljenskih reform z dekretom ukinil samostan, takrat pa se je začel njen razpad, ki ga zdaj poskuša zaustaviti spomeniško varstvo. Takrat je v samostanu živelo 15 menihov, ki so se po razpustitvi razkropili, vrnili v domače kraje, stopili med posvetno duhovščino, niso pa se odločili za preselitev v drugo kartuzijo, verjetno v strahu, da jih ne bi še enkrat doletela ista usoda. Leta 1828 je propadajočo kartuzijo od verskega sklada kupil knez Weriand von Windischgrätz, njegovi nasledniki, pa so še skoraj vse 19. stoletje vzdrževali tri ribnike in bližnjo steklarno. V lasti te rodbine je bila vse do konca 2. svetovne vojne. Leta 1957 so začeli z izkopavanji kompleksa in obnovo, ki skuša spomeniku vsaj deloma vrniti nekdanjo podobo in ga zavarovati pred nadaljnjim propadanjem. Danes kartuzija velja za turistično in kulturno-zgodovinsko zanimivost, ki jo letno obišče okrog 20.000 obiskovalcev. Ogled Žičke kartuzije je danes možen v skupini z vodičem ali samostojno. Ob vhodu stoji Gastuž, najstarejša gostilna na Slovenskem (od leta 1467), ki v svoji zbirki hrani tudi srednjeveške kuharske recepte. V njeni zeliščni prodajalni Viva Sana, ki nadaljujejo tradicijo ene najstarejših lekarn, se lahko oskrbite z raznimi zeliščnimi pripravki. Dan, ki ga boste preživeli v objemu zgodovine, je lahko namenjen posameznikom, družinam, šolskim skupinam in vsem tistim, ki želijo srečati preteklost, ujeto v sedanji trenutek. Pred kartuzijo je nadvse zanimiv in lepo urejen zeliščni vrt, kjer lahko spoznate mnoga zelišča in zdravilne rastline. Od 30. junija 2007 je v kartuziji na ogled odlična stalna razstava Nataše Golob: »Kulturna dediščina Žičke kartuzije«, urejena je muzejska zbirka in samostojen avdioogled na 16 točkah v več jezikih.
Kontakt:
Pisarna TIC Žička kartuzija
Špitalič pri Slovenskih Konjicah 9, 3215 Loče
T: +386 (0)3 752 37 32
W: http://tic.konjice.si/index.php/kontakti/3-pisarna-tic-zicka-kartuzija
E: zickakartuzija@siol.net
This work is licensed under a Attribution 4.0 International License (CC BY 4.0)
Viri:
- Foto: Črtomir Rosić
- http://tic.konjice.si/index.php/turisticne-zanimivosti/lorem-ipsum/contacts/od-preteklosti-do-sedanjosti
- http://www.gradovi.net/grad/zicka_kartuzija_samostan
- http://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%BDi%C4%8Dka_kartuzija
- http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/zicka-kartuzija-zgodovinski-samostan-evropskega-pomena-a-le-lokalni-spomenik/235446
- http://www.kamra.si/Default.aspx?module=5&id=2799
- http://www.slovenia.info/si/Kulturno-zgodovinske-znamenitosti/%C5%BDi%C4%8Dka-kartuzija-in-Gastu%C5%BE.htm?kul_zgod_znamenitosti=2133&lng=1
