Zadar, mesto, ki je navdušilo tudi Alfreda Hitchcocka

Deli na:

Zadar (lat. Iadera / Iader) je pomorsko hrvaško mesto na Jadranskem morju in kulturno ter upravno središče Zadrske županije ter širšega področja severne Dalmacije. Mesto se je razvilo na ugodnem položaju v središču vzhodne obale Jadranskega morja, zaščitene pred odprtim morjem z arhipelagom zadrskih otokov, kar je imelo velik pomen v obdobju dominacije pomorskega trgovanja. Zaledje na kopnem sega v prostrano rodovitno ravnino Ravni Kotari, ki je mestu omogočilo prostorsko širitev, gorski masiv Velebit pa ga ostro loči od gorate planote Like in kontinentalnega dela Hrvaške. Dostop do mesta so olajšali z avtocesto A1 oz. s tunelom Sveti Rok (5.679 m), ki je pravi gradbeni podvig in je speljan pod mogočnim Velebitom. Z gradnjo so pričeli leta 1993, a je zaradi vojne za nekaj let zastala. Zahodno cev tunela so tako odprli leta 2003, vzhodno pa leta 2009. Nasploh je Zadar kot mesto imel vedno pomembno prometno vlogo v tem predelu Dalmacije, kar je ohranil tudi v 20. stoletju ko so nad pomorskimi linijami prevladale kopenske prometnice. Skozi mesto vodi pomembna jadranska magistrala, mesto pa je, kot sem že omenil, povezano tudi z avtocesto. Od leta 1966 je skozi mesto speljana železniška proga do Knina, ki se priključuje na glavno progo Zagreb – Split, z mednarodno pomorsko linijo pa je Zadar povezan tudi z italijanskim mestom Ancona. Za mesto je nadvse pomembno tudi bližnje lokalno letališče, ki se nahaja v Zemuniku, le kakšnih 10 km od centra. Po zadnjem popisu iz leta 2011 je samo mesto imelo 71.417 prebivalcev, skupaj s predmestji pa 75.062 prebivalcev in je po velikosti peto mesto Hrvaške. Administrativno pod Zadar zraven ožjega mestnega področja in bližnjih naselij spadajo še otoki Ist, Iž, Olig, Premuda, Raba in Silba, skupna površina navedenih področij pa znaša 194 km². Širše zadrsko področje je bili naseljeno že v pradavnini, izkopanine in rane kulture pa datirajo v staro kameno dobo. Z arheološkimi izkopavanji so potrdili mnoge naselbine tudi v času neolitika (mlajša kamena doba), najbolj znane pa so na področju Arbanasa in Puntamike. Pred naseljevanjem ilirskih plemen je omenjeno področje naseljeval pradavni mediteranski narod Jader, njegovo ime pa po vsej verjetnosti izvira iz samega imena naselja (Jader, Jadra, Jadera), ki so ga kasneje prevzele tudi druge civilizacije. Omenjeno ilirsko naselje na zadrskem področju izvira iz 9. stoletja pr.n.št., ki se okrepi in v 6. stoletju pr.n.št. postane pomembno središče ilirskega plemena Liburni. Liburnom je zadrsko pristanišče bilo odskočna deska za mnoga trgovska potovanja in varno sidrišče. Jadasini kot prebivalci Idasse ali Jadera oz. liburnijski naselja iz katerega se je razvil današnji Zadar se prvič omenjajo leta 384. pr.n.št. na grškem napisu iz Farosa (današnji Stari Grad na Hvaru) kot zavezniki hvarskih staroselcev pred takratnimi grškimi kolonisti.

Tudi grški zemljepisec Skilaks Skarianderis omenja Zadar pod imenom Idassa (Jadar), njegove prebivalce pa Jadasini. Sredi 2. stoletja pr.n.št. zadrsko področje postopoma osvajajo in naseljujejo Rimljani, kolonijo ˝Colonia Julia Jader˝ pa je leta 48. pr.n.št. po vsej verjetnosti ustanovil sam rimski cesar Julij Cezar. Zadar je tako postal samostojni rimski Municipij pretežno zaslužnih in upokojenih rimskih vojakov, ki jim je bila ob mestu podeljena tudi večja površina zemlje. Municipij (lat. municipium), pri bil pri starih Rimljanih mesto z delno samoupravo in vrsta mestne samouprave, v prvem obdobju pa so svobodni prebivalci mest imeli vse pravice rimskih državljanov razen pri volitvah najvišjih oblastnikov rimske države in mesta Rim (ius suffragii). Z zakonom cesarja Gaja Julija Cezarja leta 90. pr.n št. so nekateri municipiji poleg lokalne avtonomije, tu so mišljene predvsem volitve v lastne mestne uprave, dobili še pravico voliti rimske komisije (Lex Iulia). Takratni Zadar (Jader) je bil urejen po vseh načelih rimskih urbanistov s petimi glavnimi vzdolžnimi in več stranskimi prečnimi ulicami, ki so tvorile pravilno mrežo mestnih komunikacijskih poti in ki so mesto delile po strogem geometrijskem redu na pravokotne četrti (insule). Na zahodnem delu mesta je bil zgrajen glavni trg (rimski forum), ob njem pa nekoliko dvignjen neke vrste kapitolski grič (kapitol, kapitolij) s hramom, kot središče lokalne zakonodajne oblasti. Na prostoru obrnjenim proti morju so zgradili emporij (trgovsko središče) oz. gospodarski predel. Rimski Zadar je bil zaščiten z mogočnimi zidovi in na več mesti ojačen z monumentalnimi trdnjavami ter v pogledu mestne ureditve zelo napreden. Premogel je svoj lasten javni vodovod, ki je bil speljan iz 40 km oddaljenega Vranskega jezera, kanalizacijski sitem, terme in druge značilnosti visoko razvitega urbanega naselja. Nekateri viri tudi navajajo, da je rimski Zadar imel svoj amfiteater za prirejanje gladiatorskih borb, kakor tudi teater za scenske igre in druga kulturna srečanja takratnega časa. V času večje selitve narodov in prodorom barbarov pride do postopne stagnacije mesta, ki skoraj popolnoma zamre v 5. stoletju pod oblastjo Vzhodnih Gotov (Ostrogoti). Goti (gotsko Gutaniz, latinsko Gothi) so bili vzhodno-germansko ljudstvo, ki so se delili na Vizigote (Zahodni Goti) in Ostrogote (Vzhodni Goti). Igrali so pomembno vlogo v padcu Rimskega cesarstva in nastajanju srednjeveške Evrope. Mesto je bilo povsem osiromašeno, zaradi dotrajanosti pa so bile mnoge javne zgradbe povsem v ruševinah.

Zadar je v tem času oz. v 6. stoletju prizadel tudi močan potres v katerem so bili porušeni mnogi monumentalni kompleksi nekoč mogočnega rimskega cesarstva. Ruševine so prebivalci v nadalje uporabili kot gradbeni material za izgradnjo novih stavb. V obdobju med 4. in 6. stoletjem se v Zadru razvije krščanstvo in mesto dobi svojega škofa, ki da zgraditi novo versko središče severno od rimskega foruma, na omenjenem mestu pa tako zraste bazilika in krstilnica ter drugi verski objekti. Po umiku Vzhodnih Gotov s področja Dalmacije in padcu Zahodnega Rimskega cesarstva mesto preide pod oblast Vzhodnega Rimskega cesarstva oz. Bizantinskega cesarstva. Istočasno začnejo na to območje prodirati Avari in Slovani, ki so v zgodnjem 7. stoletju popolnoma opustošili antično Salono (današnje mesto Solin), ki je takrat veljala za upravno središče Bizantinske province Dalmacije. Antična Salona, ki se prvič omenja leta 119 pr. n. št. kod središče ilirskega plemena Dalmatov, je takrat torej postala eno najpomembnejših mest rimskega cesarstva z vsemi potrebnimi posvetnimi in cerkvenimi objekti, ki jih je narekovala rimska civilizacija in je tudi rojstno mesto rimskega cesarja Dioklecijana. Zadar, ki se je kot edino mesto uspelo upreti in obraniti pred vdori Avarov in Slovanov je tako zamenjal vlogo antične Salone in prevzel vlogo glavnega mesta Dalmacije, ki ga je ohranil vse do leta 1918. V začetku 9. stoletja se v Zadru izvaja živa diplomatska dejavnost tedanjega škofa Donata in mestnega kneza Pavla v sporu med Frankovsko državo Karla Velikega in Bizantinskim cesarstvom. Karl veliki je namreč za kratek čas osvojil Zadar, ki se je z mirovnim sporazumom v Aachenu leta 812. vrnil pod okrilje Bizantinskega cesarstva. Mesto se v nadaljevanju popolnoma posveti svojemu nadaljnjemu razvoju, pomorstvu in trgovini in s svojim vplivom prevzame primat nad širšim območjem od kvarnerskih otok so Kastelskega zaliva. Širša mestna avtonomija omenjenega območja je doprinesla k razvoju mnogih dalmatinskih mest kot svobodnih komun, Zadar pa dobi podoben položaj in vpliv kot so takrat imele Benetke. V tistem času je njegova rast za Benetke predstavljala določen problem, saj se v zadrskem zaledju formirala in rastla hrvaška država, s katero je Zadar že vzpostavil trgovske in politične vezi. Hrvati so bili namreč v zadrskem območji vse bolj sprejeti in potekala je tudi njihova integracija v samem mestnem življenju.

Tako se že v 10. stoletju v Zadru pojavijo prva hrvaška imena v višjih socialnih slojih (prior – samostanski predstojnik, sodniki, duhovniki, redovnice) kar dokazuje, da so se Hrvati etnično povsem poenotili in postali pomemben dejavnik v razvoju mesta. V nadaljevanju so se v Zadru trudili osamosvojiti od bizantinskega vpliva, v tem pa so posebno vlogo kot ena najbolj vplivnih zadrskih družin imeli Medijevci. V sporazumu z Bizantinskim cesarstvom je Zadar z ostalimi dalmatinskimi komunami leta 1069 prešel pod okrilje hrvaške države pod vodstvom kralja Petra Krešimira IV. Od priključitve h hrvaški državi se začne Zadar pogosteje bojevati z Beneško republiko oz. Benetkami, ki mesto prvič zavzamejo leta 1000, nenehne vstaje Zadrčanov in boji pa trajajo vse do leta 1358 in podpisom tako imenovanega ˝Zadrskega miru˝. Gre dejansko za mirovni sporazum, ki je bil sklenjen 18. februarja 1358 med Beneško republiko in hrvaško-ogrskim kraljem Ludovikom I. Anžuvincem, s katerim so se Benetke morale odreči osvojenih področij v Dalmaciji. Zadar je ponovno zadihal s polnimi pluči in pričel se je novi val razvoja na vseh področjih. Tako že leta 1396 v Zadru ustanovijo prvo hrvaško univerzo, katere pobudniki in ustanovitelji so bili dominikanci. Žal omenjeno obdobje ni trajalo dolgo, saj je takratni hrvaško-ogrski kralj Ladislav Napuljski Anžuvinac prodal pravice do Zadra in Dalmacije Beneški republiki, ki je tako pridobila ozemlje vse do Dubrovnika. Benetke so Zadru takoj znatno omejili politično in gospodarsko avtonomijo ter pregnali uporno zadrsko plemstvo in zaplenili njihovo lastnino. Kljub temu je Zadar ostal administrativno središče Dalmacije, ki se je kljub represiji kulturno in gospodarsko razvija. V tem času se v mestu rodi eden od najslavnejših hrvaških kiparjev in arhitektov Juraj Matej Dalmatinac, ki je znan predvsem po svojem delu na šibeniški katedrali ter velika imena renesančne umetnosti, brata Lucijan in Franjo Vranjanin, ki sta se s svojimi kiparskimi in gradbenimi deli proslavila tudi v Italiji.

Morda te bo zanimalo: Rogaška Slatina, svetovno znano zdravilišče

Obdobje 16. in 17. stoletja mesto pretresajo mnogi turški vpadi, ki so že v začetku 16. stoletja osvojili zadrsko zaledje. Samo mesto je bilo v tem obdobju skoraj vedno izpostavljeno turškim topovom, zato so prebivalci pričeli z izgradnjo novega sistema obzidja in trdnjav, ki so temeljito spremenili mestno veduto. Za omenjen gradbeni podvig so porušili mnoge hiše in cerkve ter celo celotno zadrsko predmestje ˝Varoš sv. Martina˝, po končanem utrjevanju, ki je trajalo celih 40 let pa je Zadar postal največje mesto-utrdba v Beneški republiki. V tem času temeljitega gradbenega prestrukturiranja so v mestu zgradili cel niz povsem novih javnih zgradb, vojašnic, skladišč in razkošnih palač. Kljub nenehnim turškim napadom in bombardiranju v samem centru mesta je mestno kulturno življenje zelo aktivno, pomemben pa je predvsem razvoj hrvaške književnosti. Po padcu Beneške republike (1797) so Zadar in Dalmacijo pripojili Avstriji, ki jo za kratek čas osvoji Napoleon, po njegovem porazu pa mesto ponovno pripade pod vladavino Avstrije. Druga avstrijska oblast traja vse do leta 1918, ves čas pa Zadar ohranja status glavnega mesta Kraljevine Dalmacije in središče ˝Dalmatinskega parlamenta˝, ki so ga ustanovili leta 1861 ter cerkvene metropole za celotno Dalmacijo. Z avstrijsko oblastjo je Zadar dobil gimnazijo (1816), Narodni muzej (1832), leta 1833 pa je tudi dokončana pomembna prometnica preko Velebita, ki mesto dokončno poveže z Zagrebom in Dunajem. Leta 1838 so v mestu odprli tudi prvi moderni mestni vodovod, z ukazom cesarja pa leta 1868 preneha njegova funkcija mesto-utrdba, kar se je odrazilo predvsem na njegovem urbanističnem razvoju. Zgrajeni so mnogi javni in privatni objekti, med katerimi je tudi novo gledališče (Teatro Verdi), mesto pa postane bogato trgovsko središče z bogato založenimi trgovinami in tržnicami, luksuznimi kavarnami in hoteli, javno knjižnico in čitalnico. Zadar je v tem času imel kar 6 tiskarn, ki izdajajo okrog 40 različnih lokalnih časopisov, med katerimi so tudi še danes izhajajoči ˝Narodni list˝, ki velja za najstarejši hrvaški časopis. V mestu pričnejo delovati tudi znani hrvaški književniki, med katerimi je najbolj znan Vladimir Nazor. Ob koncu 19. stoletja se v Zadru naglo razvije tudi predelovalna industrija, posebej pa proizvodnja pijač, ki je imelo na tem območju že takrat več stoletno tradicijo. Proizvajali so kar 33 vrst likerjev, med katerimi je po vsem svetu znan predvsem Maraschino, ki je značilnega sladkega okusa, pripravljen po tradicionalnih receptih dominikanskega samostana v 16. stoletju. V Zadru je na silvestrovo leta 1894 zasijala tudi prva javna mestna razsvetljava na hrvaškem. Razvoj mesta je ves čas v vzponu vse do 1. svetovne vojne v katerem Avstro-ogrska monarhija doživi razpad. Po vojni vihri Zadar in Dalmacija pripadata po Rapalskem dogovoru (1920) pod okrilje Italije kot enklava na vzhodni obali Jadrana. Pod njenim okriljem je Zadar ostal vse do 1. novembra 1944, ko ga v času 2. svetovne vojne po kapitulaciji Italije osvobodijo.

Omenjen čas velja za mesto Zadar predvsem kot čas intenzivne Poitalijančevánja ali italijanizácije, kar je pomenilo nasilno uvajanje italijanskega jezika in kulture ter zatiranja in izseljevanja Hrvatov ter gospodarskega propada. Zadar je po popisu v začetku 20. stoletja (1918) imel okrog 15.000 prebivalcev, v času množičnega izseljevanja Hrvatov, ki so se naselili predvsem v Šibenik, Split, Zagreb in Dubrovnik pa se je v mesto preselilo veliko Italijanov ter okrog 10.000 italijanskih vojakov. Tako je ob leta 1940 Zadar imel celo okrog 20.000 prebivalcev. V času 2. svetovne vojne so mesto možno bombardirale zavezniške sile in je ob koncu vojne bil skoraj povsem porušen in zapuščen s komaj 6.000 prebivalci, pri tem pa je bilo porušenih kar 80% starega mestnega jedra. Po končani vojni in osvoboditvi Zadar ponovno preide pod okrilje takratne nove SFRJ Jugoslavije (Titove Jugoslavije) oz. SR Hrvaški (Socialistična republika Hrvatska). V povojnem času je mesto priča ponovnim množičnim migracijam, saj se je iz mesta izselilo večina Italijanov ter tudi Hrvatov, v mesto pa so se priselili predvsem prebivalci bližnjih zadrskih otokov in mestnega zaledja. Mesto se je ponovno začelo močno razvijati in ponovno postalo vpliven trgovsko in kulturno središče, posebej pa po izgradnji železniške proge Zadar-Knin. Mesto je svoj razvoj videlo tudi v turizmu, saj je v času Jugoslavije skupaj s svojimi otoki dolga leta veljalo za eno izmed najbolj obiskanih poletnih destinacij. Zadar so obiskovali mnogi znani obrazi iz sveta kulture, filma, politike … Med njimi je zagotovo vredno omeniti slavnega režiserja Alfreda Hitchcocka, ki je ob njegovem obisku leta 1964 podal enega od najlepših opisov legendarnega zadrskega sončnega zahoda. Ob opazovanju sončnega zahoda iz svoje hotelske sobe takratnega Hotela Zagreb je zapisal: ˝Sončev zahod v Zadru je najlepši na svetu in je neprimerljivo lepši od tistega v Key Westu na Floridi.˝ Naslednji dan se slavnega režiserja pred svoj objektiv povabil znani zadrski fotograf Ante Brkan, ki je v svojem studiu posnel enega od najboljših in najbolj znanih režiserjevih portretov. Mesto je zacvetelo v vsem svojem sijaju vse do ponovnih tragičnih dogodkov leta 1991, ko je dejansko propadla tedanja Jugoslavija. V domovinski vojni oz. spopadih med hrvaško vojsko in srbskimi paravojaškimi enotami so prebivalci Zadra in širšega območja ponovno doživeli ves nesmisel bojevanja in političnega absurda. Mesto je ponovno doživel garantiranja in rušenje nekaterih pomembnih zgodovinskih zgradb, njegovo obleganje pa je trajalo vse do leta 1995, ko je hrvaška vojska izvedla obsežnejšo osvobodilno ofenzivo ˝Oluja˝, s katero se je tudi končala vojna v Hrvaški. Po vojni si je mesto ponovno opomoglo ter nadaljevalo s svojim razvojem, ki je predvsem usmerjen v turizem, pri tem pa pomembno vlogo zraven turističnih kapacitet igrajo tudi kulturno zgodovinske znamenitosti mesta in širše okolice. Mnoge znamenitosti mesta zaradi njegovega zgodovinskega razvoja segajo v obdobje antike. Med najbolj znane zgodovinske znamenitosti zagotovo sodi monumentalna cerkev sv. Donata, ki je tudi pravi simbol mesta. Zgrajena je v tradicionalnem rano bizantinskem arhitekturnem stilu v ranem srednjem veku oz. najverjetneje v pričetku 9. stoletja. Sicer se skozi čas ni ohranila v svoji prvotni podobi, prvič pa se omenja sredi 10. stoletja v spisih bizantinskega cesarja Konstantina. Do 15. stoletja se je imenovala po sv. Trojici, kasneje pa so jo poimenovali po škofu sv. Donatu, ki jo je dal dograditi. Danes je njen prostor zaradi izredne akustike mesto za mnoge glasbene prireditve, med katerimi so najbolj znani tradicionalni ˝Glasbeni večeri v sv. Donatu˝, ki se odvijajo že od leta 1960. Pod cerkvijo sv. Donata se nahaja ˝Forum˝ oz. prostor s pločnikom takratnega glavnega rimskega trga, njegov izvor pa sega v 1. stoletje pr.n.št. Posebej znamenita je glavna in najbolj znana zadrska ulica ˝Kalelerga˝ ali ˝Široka ulica˝, ki se razprostira v smeri vzhod-zahod oz. od Narodnega trga do prej omenjenega rimskega Foruma. V času 2. svetovne vojne je skoraj popolnoma uničena, zato je obnovljena v modernističnem stilu, obdržala pa je le osnovno lego.

Morda te bo zanimalo: Žička kartuzija, samostan neprecenljivega pomena

Zanimiva je tudi zadrska katedrala posvečena sv. Štosiji, katero pročelje okrašujeta dve čudoviti okni v obliki rože. Portali imajo značilen romantični stil, njen zvonik, ki je zgrajen že v poznem srednjem veku, pa mogočno dominira na zadrski veduti. Malo naprej se nahaja cerkev sv. Marije, ki pripada ženskemu benediktinskemu samostanu sv. Marije. Leta 1066 ga je ustanovila Čika (Chicca), pripadnica znane in vplivne zadrske plemiške rodbine Medijevcev, ki je bila tudi prva predstojnica samostana. Ta je na mestu nekdanje neugledne cerkve dala zgraditi troladijsko cerkev, njena hči Vekenga pa je v začetku 12, stoletja zgradila kapitularno dvorano in monumentalni zvonik. V samem samostanu se nahaja grobnica redovnice in prej omenjene Vekenge, njegov arhiv pa hrani izjemno vredno zbirko spisov iz 11. stoletja v katerih so omenjeni nekateri hrvaški kralji. Pročelje cerkve in njen južni bočni zid, kakor tudi glavni portal so v renesančne stilu, na zvoniku pa je zapis v spomin ogrskemu ter hrvaško-dalmatinskemu kralju Kolomanu, potomcu ogrske dinastije Arpadovičev, ki je v mesto prispel leta 1102. Če se prehodite še naprej proti zahodnim mestnim vratom na severni strani obzidja oz. proti tako imenovanim ˝Morskim vratom˝ iz sredine 16. stoletja pridete do zanimive triladijske cerkve sv. Krševana s polkrožno apsido, ki je nekoč pripadala moškemu benediktinskemu samostanu. Zgrajena je v stilu romantike in je leta 1175 posvečena zaščitniku mesta in mučeniku sv. Krševanu. Pročelje cerkve je sicer povsem enostavno in nima nobenih okrasov, izjema pa je glavni portal. V notranjosti je lep oltar iz leta samega začetka 18. stoletja z čudovitimi kipi iz belega marmorja. Nasploh je v Zadru precej cerkva, bazilik in samostanov, njihova arhitektura pa navduši vsakega obiskovalca. Nadvse zanimivi so tudi sami trgi, med katerimi je vsaj zame eden najlepših ˝Narodni trg˝ s cerkvijo sv. Lovra iz 11. stoletja. Gre za izjemen trg, kjer je zbirališče mnogih kulturnikov, trg pa obdaja zgradba ˝Gradske straže˝ (Mestna straža) iz druge polovice 16. stoletja z zvonikom in uro iz 18. stoletja, ˝Gradska loža˝ (Mestna loža) iz 13. stoletja, na severu pa trg zaključuje ˝Gradska viječnica˝ (Mestna hiša) iz leta 1934.

Nadvse zanimiv je tudi trg na vzhodu mesta, kjer se nahaja čudovita cerkev sv. Šimuna in ˝Knežev dvor˝. Cerkev je bila prvotno zgodnje krščanska triladijska bazilika in so jo zgradili v 5. stoletju. Kasneje v 14. stoletju so jo pregradili v gotskem stilu, današnji izgled pa je dobila v 16. stoletju. Kot znamenitost v njej je vredno omeniti srebrno skrinjo sv. Šimuna iz konca 14. stoletja, ki se nahaja na glavnem oltaru cerkve. Gre za ročno izdelano skrinjo velike vrednosti, ki jo je za relikvijo sv. Šime dala izdelati hrvaško-ogrska kraljica Elizabeta Kotromanič, ki je bila poročena z že omenjenim kraljem Ludovikom I. Anžuvincem. Južno od cerkve se nahaja rimski stolp, kis o ga na tem mestu postavili ob začetku 18. stoletja, sestavljen pa je iz dveh rimskih stolpov iz rimskega Foruma. Le nekaj korakov naprej od rimskega stebra proti jugovzhodu se ob manjšem in starejšem pristanišču ˝Foše˝ začne vzhodno obzidje starega Zadra, katerega krasijo prekrasna monumentalna ˝Kopnena vrata˝ iz prve polovice 16. stoletja. Gre, vsaj po moje, za najslikovitejši del mesta, ki se v nadaljevanju proti vzhodu nadaljuje z večjo ploščadjo s starimi vodnjaki in slikovitim hribom (Perivoj kraljice Jelene Medijevke) na katerem je čudovit park in pogled na staro mestno jedro. Zraven omenjenih znamenitosti toplo priporočam še ogled Arheološkega muzeja Zadar, ki so ga ustanovili leta 1832, v njem pa so predstavljeni arheološki ostanki od 7. do 12. stoletja, drobni predmeti iz rimskega obdobja in arheološki material prazgodovine oz. paleolitika, neolotika in železne dobe. Pomembno se mi zdi omeniti tudi stalno zbirko cerkvene umetnosti ˝Zlato i srebro Zadra˝ v sklopu cerkve sv. Marije oz. njenega samostana, ki so jo postavili leta 1972 in je ena od najvrednejših zbirk na hrvaškem.

Kot sodobnejše znamenitosti si je zagotovo vredno ogledati še ˝morske orgle˝, ki se nahajajo ob morju v sklopu ˝zadrske rive˝, na zahodnem delu starega mestnega jedra oz. ob neposredni bližini novega pristanišča. Gre za zanimivo ploščad z nekaj vrstami stopnic, ki se spuščajo do samega morja, v njih pa je na različnih nivojih vgrajeno 35 cevi. Omenjene cevi so z morjem povezane v posebnem kanalu, na koncu pa imajo vgrajene posebne piščalke, ki ob valovanju proizvajajo zanimiv zvok (iztisnjen zrak iz kanala). Omenjene orgle lahko proizvedejo kar 7 akordov s 5 toni. V neposredni bližini je postavljena tudi moderna aplikacija ˝Pozdrav Soncu˝, ki je sestavljena iz kar 300 večslojnih steklenih plošč s foto solarnimi moduli. Ti po posebno programiranem scenariju proizvajajo zanimive svetlobne efekte, ki sledijo igranju oz. ritmu zvokov ˝morskih orgel˝. Omenjena ploščad je tudi priljubljeno mesto fotografov, ki v večernih urah čakajo na izjemen trenutek sončnega zahoda, ki ga je, kot sem že omenil, tudi znameniti Alfred Hitchcock. Skratka, če vas pot ponese v bližino Zadra, toplo priporočam njegov ogled, zanj pa boste potrebovali le nekaj uric. Posebej je mesto čarobno v zgodnjih jutranjih urah, ko se komaj prebuja in številni bari in restavracije šele odpirajo svoja vrata. Občutki ob zgodnem sprehodu po ozkih ulicah in uživanje ob jutranjih sončnih žarkih ter prvi kavici na terasi restavracij v strogem centru starega mestnega jedra oz. na Kalelargi ali rimskem Forumu so namreč čudoviti. Nič ni lepšega, kot to, da te že zjutraj za mizo prav lepo pozdravi natakar, s katerim lahko prijazno izmenjaš nekaj besed. Zjutraj še ni gneče in si natakarji prav radi vzamejo nekaj več časa za kramljanje. Večinoma znajo presenetiti tudi s kakšnim nasvetom o ogledu kakšne posebnosti ali znamenitosti, ki jih pisani turistični vodniki in spletne strani ne predstavljajo pogostoma. Ena takšnih je tudi zadrska sfinga iz leta 1918, ki se nahaja v stari zadrski četrti Brodarica in jo je malo težje najti, saj je nekako odmaknjena od strogega centra starega mestnega jedra.

Morda se nekaterim zdi malo nenavadno, a je vsaj zame posebno doživetje tudi sprehod v zgodnjih jutranjih urah po mestni tržnici, ko branjevke in branjevci iz okoliških vasi šele nalagajo svojo robo na prodajne police. Mestna tržnica, ki se nahaja v strogem centru starega mestnega jedra je vedno dobro založena z domačimi pridelki in proizvodi. Dostop do starega mestnega jedra je možen tudi z avtomobilom, priporočam pa parkiranje na bližnjih parkiriščih na severni strani pristanišča ali ob zalivu Jazine oz. na ˝Obali kneza Branimira˝. Parkirišča pred samim obzidjem starega mestnega jedra so namreč precej dražja in večinoma zasedena, posebej v poznih popoldanskih urah. Parkirišč na ˝Obali kneza Branimira˝ je kar štiri in so od centra oddaljena le kakšnih 5 minut, posebno doživetje pa je sprehod preko peš mostu, ki povezuje omenjeno obalo in staro mestno jedro. Blizu omenjenih parkirišč je tudi novo zgrajena parkirna hiša, tako, da je za avtomobile obiskovalcev mesta dobro poskrbljeno.