Loški muzej Škofja Loka

Čudovito in mistično gorenjsko mesto Škofja Loka, ki se prvič omenjena leta 973 kot Lonca (nanašalo se je na Staro Loko), se je prav prikupno namestilo ob sotočju rek Poljanske Sore in Selške Sore, na prehodu iz Sorškega polja v Škofjeloško in Polhograjsko hribovje. Stari del mesta stoji na rečnih terasah in obsega Mestni trg (Plac) in Spodnji trg (Lóntrg), nad mestom pa se na pomolu, ki štrli iz brega bahavo postavlja Loški grad. Prvotni grad so zgradili freisinški škofje, v listini iz leta 1202 pa se omenja kot zelo trden grad (castrum firmissimum iz Lonca). Grad je bil sedež oskrbnika ali glavarja, v njem pa je sicer ob obisku mesta, ko je ogledoval svoje gospodarstvo, stanoval škof. Ob potresu leta 1511 je bil grad skoraj povsem porušen, škof Filip pa ga je dal obnoviti. Škofja Loka je danes mnogim znana kot mesto Škofjeloškega pasijona, najstarejše slovenske drame in največje gledališke predstave na prostem, ko obiskovalci mesta postanejo del uprizoritve, ki temelji na besedilu iz leta 1721. Prizorišče predstave so ulice čudovitega srednjeveškega mesta, ki obiskovalca prevzamejo tudi ob drugih dnevih, posebej če se sprehodi skozi ulice do prej omenjenega Loškega gradu kjer je danes nadvse zanimiv Loški muzej Škofja Loka. Ustanovljen je bil leta 1939, s svojim delom pa zajema predvsem ozemlje, ki je kar 830 let tvorilo loško gospostvo pod oblastjo škofov iz Freisinga. Loški muzej je splošnega tipa z zgodovinsko, arheološko, kulturno-zgodovinsko, etnološko, umetnostno in prirodoslovno zbirko, muzej pa upravlja tudi z dvema galerijama: Galerijo Ivana Groharja in Galerijo Franceta Miheliča, slikarjevo stalno zbirko. Arheološke zbirke v muzeju zajemajo arheološke najdbe loškega ozemlja v času od starejše kamene dobe do leta 973. Tako lahko obiskovalec občuduje številna kamena  in bakrena orodja ter nadvse zanimive glinene in kovinske izdelke kot npr. tulaste sekire.

V arheološke zbirke je zajeta tudi zbirka o Zgornjem stolpu na Kranclju in Komunu na Mestnem trgu ter zbirka Loške slikane meščanske keramike. Omenjene zbirke predstavljajo bogato srednjeveško in novoveško zapuščino Škofje Loke, obiskovalca muzeja pa bo posebej navdušila prav slednja. Razstavljeno keramično posodje je bilo najdeno leta 1972 v Škofji Loki ob zaščitnih izkopavanjih Komuna in Poljanskih mestnih vrat na Mestnem trgu.  Gre za kvalitetno namizno meščansko posodje, predvsem različne tipe plitvih in globokih krožnikov, velikih in majhnih skled ter pladnjev. Vse posode so bile izdelane na lončarskem vretenu in so zelo bogato okrašene s čudovitimi loščenimi slikami in graviranimi motivi. To jim daje posebno vrednost saj presegajo običajni funkcionalni in tudi dekorativni namen navadne vsakodnevne namizne posode. Ob vstopu v etnološke zbirke je črna kuhinja, v njej pa so razstavljeni predmeti, ki so jih nekoč uporabljali pri kuhi in peki. Razstavljena so tudi svetila iz obdobja pred elektrifikacijo. V okviru kulturnozgodovinske zbirke lahko obiskovalec spozna nekdanje Loško gospostvo, ki je bilo vseskozi največje in najbolj enotno zemljiško gospostvo na Kranjskem. Njegovi začetki segajo v leto 973, ko je nemški cesar Oton II. podelil freisinškemu škofu Abrahamu Loko (današnjo Staro Loko), Selško in Poljansko dolino ter Sorško polje. Loško gospostvo je trajalo vse do leta 1803, ko ga je podržavila habsburška monarhija. V omenjeni zbirki je predstavljenih šest za Škofjo Loko zelo pomembnih freisinških škofov, darilna listina Otona II., loški grb na plošči Wolfganga Schwarza, relief loškega ozemlja, freisinški grb ter brižinski spomeniki. V okviru omenjene zbirke si je možno ogledati tudi podroben pregled šolstva na Loškem, faksimile Škofjeloškega rokopisa ter Škofjeloškega pasijona.

Zelo dobro so z življenjepisi in izbrano bibliografijo predstavljeni razni kulturniki, literati in strokovnjaki z različnih področij, ki so bili rojeni ali pa so svoj čas delovali na Loškem. Med njimi je prav posebno mesto namenjeno pisatelju in politiku dr. Ivanu Tavčarju (1851 – 1923), ki je bil rojen leta 1851 v bližnjih Poljanah nad Škofjo Loko. Bil je znan pripovednik, politik in gospodarstvenik. Po maturi v Ljubljani je na Dunaju študiral pravo (1871-1875) in leta 1884 v Ljubljani odprl odvetniško pisarno. Kot član liberalno usmerjene Narodno napredne stranke je bil vrsto let poslanec v kranjskem deželnem zboru in v državnem zboru Avstro-Ogrske monarhije, med leti 1911 in 1921 pa ljubljanski župan. Leta 1893 se je z nakupom kmečkega dvorca Visoko vrnil v rodno Poljansko dolino, ki jo opisuje v svojih literarnih delih (Med gorami / Slike iz loškega pogorja, Cvetje v jeseni). Veliko posestvo leži na desnem bregu Poljanske Sore, ki jo obdaja škofjeloško hribovje s cerkvijo sv. Volbenka. Tavčar je posestvo uredil po svojih potrebah, ob njem pa ob robu gozda dal zgraditi še kapelo z družinsko grobnico, v kateri je pokopan skupaj s svojimi sorodniki. Poleg njegove dediščine je v muzeju na ogled tudi dediščina Kalanovega rodu z Visokega v Poljanski dolini, ki je 250 let gospodaril na Visokem in ga Tavčar opisuje tudi v svojem zadnjem in najbolj znanem, zgodovinskem romanu Visoška kronika.  Zraven portreta zadnjih dveh Visočanov, Ane in Janeza Kalana, je razstavljena še izjemna kovana železna skrinja (družinska blagajna) in poslikano kmečko pohištvo iz 18. Stoletja. V tej zbirki obiskovalca navduši impresiven Tavčarjev portret iz leta 1923, delo akademskega slikarja Ivana Vavpotiča, upodobitev njegove rojstne hiše, izbor literarnih del in pisateljeva delovna miza (baročna tabernakeljska omara iz 18. stoletja).

V nadaljevanju se obiskovalec muzeja lahko podrobno seznani z zbirko sedmih gradov, ki so bili nekoč na Loškem: Loški grad, Zgornji stolp na Kranclju, Stari grad, Puštalski grad, Ajmanov grad pri Sv. Duhu, Starološki grad in Šempeter v Stražišču. Gradovi kot utrdbe in rezidence so v muzeju zelo lepo predstavljeni z izjemno natančnimi maketami, grajskim inventarjem, fotografijami in arheološkimi najdbami. Posebej je predstavljen Loški grad, kjer ima svoje prostore prav Loški muzej in so ga ob koncu 19. stoletja temeljito obnovile nove lastnice gradu, redovnice uršulinke. Prav posebno mesto v muzeju imajo etnološke zbirke, ki predstavljajo življenje kmetov in meščanov na Loškem pred industrializacijo. Prikazana je praznična noša iz druge polovice 19. stoletja, predstavljena je črna kuhinja in zanimiva svetila iz obdobja pred elektrifikacijo. Stavbarstvo je predstavljeno z maketami, na ogled pa so tudi orodja in predmeti, ki so jih nekdaj uporabljali v poljedelstvu, živinoreji, pri pripravi hrane in v prometu. Razstavljeno orodje so uporabljali pri poljskih delih, vpregi, krmljenju in negi živine ter pri košnji. Na ogled so sta še glineno, železno in leseno posodje ter kuhinjsko orodje, ki so ga uporabljali pri kuhanju in shranjevanju jedi in pijač. Nadvse zanimiva je zbirka obrti, ki so bile na Loškem nekdaj zelo razvite, obiskovalec pa se lahko seznani z njihovim zgodovinskim razvojem, posameznimi fazami dela in socialnim položajem nosilcev posameznih obrti. Prav zanimivo je prikazana loška klekljana čipka, ki je po zapisih na loško ozemlje prišla šele v drugi polovici 19. stoletja iz rudarske Idrije, kjer se čipke prvič omenjajo leta 1696. Klekljanje se je na Loškem razširilo po vsej Poljanski in Selški dolini, s središčema v Žireh in Železnikih. Tako lahko obiskovalec npr. zasledi, da so v začetku 20. stoletja na loškem ozemlju ustanovil kar štiri klekljarske šole, ki je klekljarstvo še bolj razmahnilo. V sami zbirki je zraven zgodovine odlično prikazan tudi tehnološki in oblikovni razvoj klekljanih čipk v posameznih časovnih obdobjih.

V nadaljevanju sledi prikaz sitarstva, domačo obrt v katerem so sitarji iz konjske žime tkali različna sita, ki so jih uporabljali za sejanje moke, za pasiranje ipd. Pisni viri sitarstvo prvič omenjajo leta 1598, na začetku pa so se z njim kot domačo obrtjo ukvarjali le kmečki posestniki. Opravljali so jo predvsem pozimi, ko ni bilo veliko dela na poljih, po 16. stoletju pa je ta dejavnost postopoma prehajala v roke kajžarjev in gostačev, ki jim je tkanje sit pomenil glavni vir zaslužka. V tej dejavnosti se je že v 16. stoletju močno uveljavilo založništvo, kjer so trgovci (založniki) zalagali sitarje z žimo ter prevzemali njihove izdelke. Žimo so kupovali na Kranjskem in Bavarskem, nato pa so sita izvažali v druge kraje širom stare celine. Loški sitarji in trgovci so leta 1658 ustanovili tudi svoj ceh ter ga posvetili Devici Mariji. V drugi polovici 19. stoletja se je s sitarstvom v vaseh med Kranjem in Škofjo Loko preživljalo veliko ljudi, z odkritjem novih in sodobnih materialov, pa je ta obrt v 50. letih 20. stoletja povsem zamrla. Ko obiskovalec nadaljuje ogled muzeja, se zagotovo dalj časa ustavi tudi pri zbirki, ki prikazuje glavnikarstvo, ki so ga po ustnem izročilu v Škofjo Loko zanesli Tolminci in Vipavci v prvi polovici 18. Stoletja. Glavnike so izdelovali iz govejih in koštrunovih rogov, zbirka pa lepo prikazuje nadvse zanimiva orodja in naprave za izdelavo glavnikov. Poleg glavnikov so izdelovali tudi žlice, koščene ročaje za vilice, oselnike, konjske glavnike in sprehajalne palice. Glavnikarstvo je bilo na Loškem dobro razvito, saj je v obdobju od srede 18. do srede 20. stoletja na Loškem delovalo 289 glavnikarjev. V drugi polovici 20. stoletja je tudi ta obrt, kot mnoge druge, povsem zamrla.

Obiskovalec lahko v muzeju na podoben način spozna tudi klobučarstvo, ki je bilo nekdaj v Škofji Loki zelo znana obrt. Tudi ta spada med stare loške obrti saj so se že leta 1633 škofjeloški klobučarji pridružili kranjskim in skupaj z njimi ustanovili klobučarski ceh sv. Janeza Evangelista in Janeza Krstnika. V zbirki je zelo zanimivo prikazano kako so klobuke izdelovali iz ovčje volne in dlake divjega ali domačega zajca. Volno oziroma dlako so ustrezno obdelali, oblikovali ter barvali. Klobučarji so samo iz ovčje volne delali rokavice s palcem za voznike tramvajev in \”furmane\”, vložke za čevlje in cedilnike za gostilničarje, z dodatkom dlake pa tudi copate in škornje ter \”filcplošče\” za opekarne, trgovine z usnjem in tapetnike. Klobučarstvo je doživelo podobno usodo kot sitarstvo in je dejansko zamrlo v prvi polovici 20. stoletja. Ko obiskovalec nadaljuje ogled muzeja, se zagotovo dalj časa ustavi tudi pri zbirki, ki prikazuje glavnikarstvo, ki so ga po ustnem izročilu v Škofjo Loko zanesli Tolminci in Vipavci v prvi polovici 18. Stoletja. Glavnike so izdelovali iz govejih in koštrunovih rogov, zbirka pa lepo prikazuje nadvse zanimiva orodja in naprave za izdelavo glavnikov. Poleg glavnikov so izdelovali tudi žlice, koščene ročaje za vilice, oselnike, konjske glavnike in sprehajalne palice. Glavnikarstvo je bilo na Loškem dobro razvito, saj je v obdobju od srede 18. do srede 20. stoletja na Loškem delovalo 289 glavnikarjev. V drugi polovici 20. stoletja je tudi ta obrt, kot mnoge druge, povsem zamrla. V nadaljevanju je prikazana tudi kultura sejanja in predelave lanu, ki je bila na Loškem znana že v 12. stoletju. Tradicija predelave lanu na Loškem je doprinesla, da je v 18. stoletju Škofja Loka celo postala središče gorenjskega platnarstva. V zbirki so lepo prikazani mnogi pripomočki in orodje za predelavo lanu, predvsem pa obiskovalca impresionirajo stare statve.

Nadvse zanimivo je prikazana tudi zbirka o tradicionalnem loškem medenem pecivu, imenovanem tudi mali kruhek. Oblikujejo ga tako, da testo oblikujejo v posebej pripravljenih lesenih modelih ali pa ga oblikujejo in krasijo ročno. Prav prej omenjeni leseni modeli so prava paša za oči. Izdelani so ročno tako natančno, da obiskovalca povsem prevzamejo. Po virih so znanje o pripravi medenega peciva na škofjeloška mlada dekleta prenesle redovnice iz škofjeloškega ženskega samostana, kjer so se mnoge učile kuhanja in gospodinjskih opravil. Redovnice so prve izdelovale tudi umetno cvetje iz blaga, papirja, voska ali kovinske niti, s katerimi so krasili nabožne podobe in sestavljali razne šopke in venčke za razne priložnosti. Zraven omenjenih zbirk obiskovalca v hodniku severnega trakta preseneti tudi zbirka živali loškega ozemlja, ki se razteza od Sorškega polja pa vse do vrha Porezna (1630 mn.m.). Gre za največjo zbirko na Gorenjskem s kar 105 primerki, ki obsega predstavnike rib, plazilcev, ptičev in sesalcev. Zbirko bodo zagotovo najbolj občudovali otroci, saj obiskovalca zraven živali navdušijo postavitve s podobami iz narave, ki vzbujajo vtis resničnosti. Obiskovalec lahko občuduje npr. srnjakovo in lisičjo družina ter prikupno skupina ježev, izjemno pa je npr. prikazan tudi dominanten in mogočen planinski orel, ki je ujel planinskega zajca. V res bogati naravoslovni zbirki si lahko obiskovalec ogleda še ribe, plazilce, razne ptice (vodne ptice, ptice ujede, ptice pevke), mnoge glodavce in zveri ter kopitarje.

Omenimo lahko tudi zbirko novejše zgodovine, ki prikazuje zgodovino 20. stoletja na Loškem. S številnimi fotografijami, zemljevidi, plakati, dokumenti in originalnimi predmeti je predstavljeno življenje na Loškem v času od 1. svetovne vojne pa vse do prikaza razvoja ljudske oblasti po 2. svetovni vojni in povojne zgraditve industrije, novih stanovanjskih naselij, šol, kulturnih in športnih objektov. Na grajskem vrtu se lahko obiskovalec sprehodi po lepo urejenem grajskem vrtu in si ogleda staro kmečko hišo (Škoparjevo hišo), kozolec, ob katerem je razstavljeno staro kmečko orodje in mlin. Hiša ima znamenito črno kuhinjo in predstavlja bivalno kulturo kajžarjev in malih kmetov širšega loškega območja v obdobju od 16. do konca 19. stoletja. Bližnji kozolec so svoj čas uporabljali za sušenje sena, žita in kmetijskih pridelkov (fižol, čebula …). Zanimiv je tudi mlin v kamniti hišici na pobočju grajskega vrta, dejansko predstavlja obrtni mlin z mlevsko napravo za mletje žit, ki so jih nekdaj sejali na Loškem. Ob zaključku lahko dodamo, da je Loški muzej nadvse zanimiv za prav vse starostne skupine in z dragocenimi zbirkami, ki nobenega obiskovalca ne pustijo ravnodušnega. Muzej je vreden vsakega trenutka, ki ga obiskovalec nameni zanj in zagotovo se čez nekaj časa vanj še vrne. Je eden izmed najbolj zanimivih na tem območju in nazorno prikazane zbirke obiskovalca enostavno posrkajo kot časovni stroj. Pri tem obiskovalec z nekaj domišljije doživi izjemno izkušnjo potovanja skozi časovna obdobja in življenje ljudi na Loškem pred mnogimi, mnogimi leti. Skratka obisk Loškega muzeja toplo priporočamo in v njem boste zagotovo uživali.

Kontakt:

Loški muzej Škofja Loka
Grajska pot 13, 4220 Škofja Loka
E: info@loski-muzej.si
W: http://www.loski-muzej.si/
T: + 386 4 517 04 00
F: + 386 4 517 04 12

Viri:

• Foto: Črtomir Rosić
• http://www.loski-muzej.si/
• https://www.skofjaloka.si/
• http://www.visitskofjaloka.si/si/
• Vodnik po muzejskih zbirkah Loškega muzeja
• Škofja loka, vodnik zavoda Turizem Škofja loka