Velenjski grad stoji na vzpetini okrog 60 m nad mestom Velenje v Šaleški dolini (skupaj okrog 450 m nadmorske višine). Je eden od najbolje ohranjenih gradov v Sloveniji in eden od desetih gradov, ki so v srednjem veku obstajali v Šaleški dolini. Velenjski grad je nastal pozno, vsekakor pa pozneje kot istoimenski trg, ki je 1264 omenjen v starih listinah v povezavi z \”meščani\” Gebhardom, Reyncherom in Hermanom von Weln. Leta 1270 v neki listini nastopa Gundachero de Welen kot porok za Gundacherja Kunšperškega, ki so ga zajeli ljudje krškega škofa. Gundacher je tako prvi omenjen gradnik na velenjskem gradu, katerega pravi lastniki pa so bili gospodje s Kunšperka, sorodniki gospodov Ptujskih. Leta 1322 sta Friderik Kunšperški in njegova soproga Neža prodala utrdbi Stopnik in Velenje Herdegnu Ptujskemu. Leta 1362 je Friderik Ptujski izročil utrdbo Velenje (takrat vest Welen) kot očetovo dediščino vojvodi Rudolfu in jo prejel od njega v zajem, vendar je po Rudolfovi smrti spet postala ptujska last. Kot dota Ane Ptujske je grad prišel v roke Hansa Liechtensteinskega. Ta je v sporu s Celjani grad izgubil, vendar so mu ga morali leta 1393 po razsodbi vojvode Albrehta spet vrnili. 1437 sta ga posedovala njegova vnukinja Kreszenza, soproga Konrada iz Kraiga, in njen brat Hans, upravljal pa ga je Jošt s Turna. Med leti 1477-1501 ga je posedoval Žiga Liechtenberški. Sledil mu je Franc Liechtenberški, poslednji svojega rodu, ki je grad s pomožnimi objekti leta 1537 podaril sinu Erazma Wagna z Liechtenberga pri Litiji, Hansu Wagnu Wagensberškemu, začetniku štajerske veje wagensberških. Ta ga je leta 1544 zapisal svoji ženi Heleni, hčerki Felicijana pl. Petschacha za prineseno doto 2.000 gld. Po smrti Hansa Wagna 1553 je prevzel dediščino in s tem grad njegov sin Balthasar (Boltežar), pozneje pa vnuk Hans Žiga, ki je gospoščino leta 1598 prodal Boltežarju Heriču s Turna in Pakenštajna, ta pa jo je že 1603 zamenjal za neke druge posesti s Hansom Ludvikom Sauerjem s Kozjaka. Sauerji so ostali v posesti gradu in gospoščine do 1797, nato si sledijo Gabriel Pauer, 1829 Edvard Trigler, 1851-1858 Hebert grof d\’Harnoncourt-Unverzagt in 1858 Karl pl. Adamovich. Zadnji predvojni lastnik gradu je bila italijanska plemiška rodbina Coronini – Kromberg (1918 – 1943, 20. Stoletje), ki ga je uporabljal le kot poletno rezidenco do leta 1943, ko so ga po kapitulaciji Italije Nemci kot italijanskega državljana izgnali iz Velenja. Po 2. svetovni vojni je grad prešel v last splošnega družbenega premoženja. V njem so uredili stanovanja.
Do tedaj je veliko notranje opreme bilo uničene in stavbi je grozil propad, zato so leta 1957 velenjski premogovniki na gradu ustanovil Muzej slovenskih premogovnikov. Postopoma so v njem začeli urejati prve zbirke, hkrati se je začela intenzivna sanacija stavbe, v njem pa je zdaj Muzej Velenje. Prvi lastniki so grad v tej obliki pozidali sredi 13. stoletja, naslednja obdobja pa označuje postopna pozidava razpoložljivih površin znotraj obzidanega prostora. Pomembnejši poseg iz tega časa pomeni pozidava mogočnega okroglega obrambnega stolpa na jugo-zahodnem vogalu zasnove, ki ga datirajo v poznogotsko dobo. Kot rečeno je grad pogosto menjaval lastnike, najbolj pa ga je zaznamovala družina Wagen von Wagensberg, ki je v 16. stoletju stavbo popolnoma prenovila in napol trdnjavsko zasnovani grad spremenila v renesančno rezidenco. V začetku omenjenega stoletja so na vzhodni strani k obzidju z zunanje strani prislonili nov trakt, s katerim so zaobjeli tudi severni del prvotne zasnove. Pri tem so podrli del severnega dvoriščnega obzidja in z novim traktom ustvarili stopniščni zamik, ki je od takrat dostop v notranjost gradu. V času zrele renesanse, ki ga okvirno opredeljuje letnica 1588 na vhodnem portalu, je grad v temeljnih potezah dobil današnjo podobo. V grajskem jedru so v tem času obokali kletna prostora v zahodnem traktu, dvorišče so opremili z arkadami, zunanje obzidje pa so na severu-zahodni strani pomaknili navzven, ga utrdili z dvema stolpičema in mogočnim rondelom (okrogel obrambni stolpič). Mogočni renesančni vzhodni rondel ima v podstrešni etaži, oprti s konzolnim vencem, še vedno v neokrnjeni obliki ohranjen obrambni sistem, ki ga opredeljuje sosledje strelnih lin in izlivnic za smolo. V 17. stoletju so uporni kmetje zavzeli, oplenili in razdejali skoraj vse gradove v Šaleški dolini, med njimi tudi Grad Turn pri Velenju, Šoštanj in Šalek. Grad Velenje se je s svojimi hlapci uspešno obranil, saj je bil med vsemi gradovi v Šaleški dolini najbolje zavarovan in utrjen. Iz tega stoletja imamo tudi poročilo o dvakratnem napadu Turkov na grad. Napadalci pri tem niso imeli uspeha, zato so opustošili samo naselbino.
V manjši meri je Velenjski grad svojo podobo spreminjal vse do 18. stoletja. Od notranje opreme se je na žalost ohranilo zelo malo, njegova arhitekturna podoba pa se je v celoti ohranila, z izjemo dvižnega mostu, ki so ga sredi 19. stoletja odstranili. Nadvse zanimiv je opis gradu iz leta 1885, ki pravi takole: \”Grad leži na 210 čevljev (66,4 m) visokem, pogozdenem griču, s katerega je čudovit razgled. Grad, ki ga obdaja močno, z bršljanom poraslo obzidje, oblikuje nepravilen pravokotnik. Je masivna, starodavna, na skalo postavljena stavba s klaftro debelimi zidovi, dve nadstropji visoka. Čeprav je že hudo star, je še dobro ohranjen. V obzidju so trije, okroglo stavljeni stražni ali obrambni stolpi, opremljeni z majhnimi, komaj 1-2 kvadratna čevlja velikimi okenci, ki so rabila za obrambo. Zahodno od gradu ob obzidju je grajska kapela s (prazno) grobnico in letnico 1660. To kapelo so pa pozidali dosti pozneje od gradu. Zahodno od gradu naj bi v prejšnjih časih baje držal podzemni hodnik proti gradu. Grad ima 24 sob, viteško dvorano (na zunanji strani balkon), sprejemno dvorano, malo in veliko jedilnico ter knjižnico. V spodnjih prostorih gradu so samo kleti z železnimi vrati. V kletnih prostorih pod viteško dvorano je najti tudi gladovalni jašek, ki je precej globok in v katerem je svoj čas pač tičal prenekateri ubogi obsojenec. Dovozna vrata, stavljena v obzidje, držijo na prvo dvorišče in na prosto okoli gradu. Do vhodnih vrat v prvem nadstropju gradu držijo na zahodni strani stavbe narejene stopnice. Da bi velikih železnih vhodnih vrat ne bilo treba zmeraj odpirati, imajo na sredi 1 m visoko odprtino, skozi katero lahko ljudje vstopajo in izstopajo. Grad je znotraj imenitno opremljen. Tu je veliko umetelnega, starodavnega in dragocenega pohištva iz 14 in 15. stoletja. V dveh sobah je videti tudi starinske peči. V viteški dvorani visi na stenah vse polno starega orožja, mečev, opreme in oklepov iz omenjenega časovnega razdobja. Na južni strani, zunaj gradu, je 55 m globok vodnjak, iz katerega je mogoče s pomočjo velikega železnega vztrajnika črpati vodo. Obstaja tudi 26,5 m globoka cisterna. Že pred nekaj leti se je prišlo v grad prek vzdižnega mostu, ki so ga sedaj zamenjale stopnice. Za vrtom na južni strani gradu se razprostirajo lepi parki, vzhodno od njih pa je v gozdu skrita ledenica s stožčasto streho.\” Poznejše prezidave so se večidel omejile na prilagajanje arhitekturnih posamičnosti, predvsem oken in vrat, vsakokratnemu okusu. Portal nad stopniščem, ki na severozahodni strani drži v notranji grad, je kamniten, polkrožno sklenjen, s starimi kovanimi vratnicami.
Pripelje nas v vežo, v kateri so pred nekaj leti odstranili lažni obok, tako da je zdaj spet stropana z značilnimi zmozničenimi tramiči, medtem ko so ključasto strelnico nasproti vrat, ki je nekdaj varovala dostop, pred nekaj leti samovoljno zazidali. Na dvorišču so vhodi v pritlične kleti severnega in zahodnega trakta delno še opremljeni s poznogotsko-renesančnimi portali s starimi kovanimi vratnicami in tudi nekaj svetlobnih lin je tu še iz tega časa, medtem ko vsi drugi arhitekturni elementi (z izjemo renesančnih arkad) datirajo zadnje pomembnejše prezidave gradu v leto 1858. V zadnjih letih so žal zazidali tudi gladovalni jašek v kletnih prostorih severnega stanovanjskega trakta. Kot sem že omenil je danes v gradu Muzej Velenje, ki so ga ustanovili velenjski premogovniki ob izgradnji novega mesta Velenja in želji po ohranjanju kulturne dediščine. Ustanovna listina Muzeja slovenskih premogovnikov je bila podpisana 3. novembra 1957 z namenom ohranjati in predstavljati zgodovino vseh naših premogovnikov. Sedež je dobil na Velenjskem gradu, ki je bil zaradi posledic vojne v precej slabem stanju, zato so se najprej lotiti obnove stavbe, ki je potekala do devetdesetih let 20. stoletja. Prva urejena zbirka v muzeju je bila Zbirka slovenskih premogovnikov, ki je bila javnosti predstavljena leta 1966. V okviru te zbirke je bila kasneje izdelana tudi maketa rudniške jame, v kateri so obiskovalci lahko podoživeli rudniško okolje. Premogovniško zbirko je dopolnila zbirka ostankov mastodonta, ki so jih našli leta 1964 v Škalah. Leta 1971 je muzej pridobil še izjemno pomembno zbirko afriške umetnosti Františka Foita, kasneje pa je svoje zbirke širil še na druga področja. Najnovejša nosi naslov Šaleška dolina od 10. do 17. stoletja in predstavlja kulturo bivanja vseh slojev prebivalstva v dolini. V prostorih nekdanje konjušnice je predstavljena prazgodovinska najdba ostankov dveh vrst mastodontov, prednikov današnjega slona, ki so jih leta 1964 leta našli v Škalah pri Velenju. Te živali so lomastile po Šaleški dolini pred približno dvema milijonoma let. Največ pozornosti pritegne plastika mastodonta v naravni velikosti, ki jo je iz poliestrske mase izdelala akademska kiparka Dora Novak. V vitrinah so razstavljene kosti mastodontov. Preko stene je napeta impresivna oljna slika Tomaža Perka, ki upodablja Šaleško dolino v začetku ledene dobe. Razstava predstavlja prostor Šaleške doline od prvih pisnih omemb doline v 12. stoletju do konca 17. stoletja, ko v dolini začenja izzvenevati srednjeveška družba.
Postavitev je razdeljena na cerkveni, plemiški in kmečki del. V prvem izstopajo rekonstruiran romanski prezbiterij, trije poznogotski kipi, izbor sakralnega posodja, originalne freske z gradu Švarcenštajn in rekonstruiran kamniti oltar sv. Jošta s Paškega Kozjaka. V drugem delu je rekonstruirana dimnična hiša, bivalni prostor kmečkega človeka. Veliko vrednost imajo razstavljeni drobni predmeti, pridobljeni z arheološkimi izkopavanji na gradovih Šalek in Kacenštajn. Severozahodni obrambni stolp gradu je bil v 17. stoletju preurejen v grajsko kapelo. Leta 1985 so ga obnovili in v njem uredili zbirko baročne umetnosti iz cerkve sv. Jurija v Škalah. Cerkev so v začetku petdesetih let dvajsetega stoletja zaradi izkopavanja premoga in ugrezanja zemljišča porušili. Razstavljeni kipi iz te cerkve so dela kiparja Ferdinanda Galla, slika Janeza Nepomuka pa je delo slikarja Janeza Andreja Straussa. Afriško zbirko sestavljajo predmeti, ki jih je v petindvajsetih letih bivanja v Afriki zbral in Velenju poklonil češki akademski kipar František Foit. Leta 1998 je bila prenovljena in je edina tovrstna zbirka v Sloveniji. V njej so na ogled iz enega kosa lesa izrezljani leseni stolčki, ki jih domačini nosijo za pasom, lepo okrašene buče, kalebase, ki jih uporabljajo za posodo, različni okrasni predmeti, s katerimi krasijo telo, posode, narejene iz gline. Osupljiv del zbirke so afriške maske in lutke. Predstavljena so tudi nekatera dela Františka Foita in njegovi osebni predmeti, ki jih je uporabljal pri svojem raziskovalnem delu.
Nadvse zanimiva je rekonstrukcija stare trgovine z mešanim blago, ki sodi v obdobje okrog leta 1930. V njej je postavljeno originalno pohištvo dveh trgovin iz Šaleške doline: omare s predali, trgovski pult, stara blagajna, stojalo s steklenimi posodami za bombone, zaboj za moko in posoda za petrolej, predalnik za semena in okoli 1500 različnih prodajnih predmetov iz tega obdobja. V trgovini se danes prodajajo tudi vstopnice, predstavitveno gradivo, spominki in bomboni. V rekonstrukciji stare gostilne je razstavljena originalna gostilniška oprema: zelo preprost točilni pult, omare za kozarce in krožnike, mize, stoli, klopi, obešalniki, star gramofon, litoželezni gašper, pljuvalniki. Poleg tega je v gostilni bogata zbirka steklenic, sifonov in steklenic za brezalkoholne pijače, t. i. pokalic ali kraherlov. Zanimiva je glasbena omara iz konca 19. stoletja in lesen hladilnik, ki ni na elektriko, ampak na led.V zbirki fotografij ko je Velenje postajalo mesto je spremljano nastajanje sodobnega mesta Velenja. Zbirka zajema čas od 1945 do 1960, ko je Velenje začelo dobivati novo podobo. Iz majhnega, podeželskega trga pod Velenjskim gradom je nastalo sodobno, urejeno, moderno mesto, t. i. \”socialistični čudež\”. To je bil čas udarniškega, prostovoljnega dela in tudi silovitega razmaha velenjskega premogovnika, ki je pomenil osnovo za razvoj Velenja. Razstava Šaleške doline 1941-1945 predstavlja obdobje 2. svetovne vojne v Šaleški dolini v vsej njeni razsežnosti. Okupacija slovenske Štajerske in vsi ukrepi okupatorja so bili naravnani tako, da niso dopuščali Slovencem nikakršnih možnosti preživetja. Rdeča nit razstave je pesnik Karel Destovnik Kajuh, poleg njega sta posebej prikazana še narodna heroja Dušan Mravljak Mrož in Miha Pintar Toledo. Povezovalni element razstave je češnjev cvet vzet iz Kajuhove pesmi, ki simbolizira in nakazuje protivojno misel in sporočilnost te razstave.
Zbirka sodobne slovenske umetnosti podjetja Gorenje predstavlja zelo bogat in raznolik razvoj likovnega ustvarjanja na Slovenskem od začetka 20. do začetka 21. stoletja. Na stalni razstavi je na ogled 64 del slovenskih umetnikov, ki predstavljajo razvoj slikarstva pri nas. Predstavljen je čas od impresionizma do sodobnosti preko različnih avtorjev – Rihard Jakopič, Matija Jama, Matej Sternen, Maksim Gaspari, Hinko Smrekar, Ivan Napotnik, Veno Pilon, Tone Kralj, Božidar Jakac, Ciril Cesar, France Mihelič, Gabrijel Stupica, Elda Piščanec, Jože Horvat Jaki, Jože Tisnikar, Alojz Zavolovšek, Kiar Meško, Janez Bernik, France Rotar, Zdenko Huzjan in drugi.
Kontakt:
Muzej Velenje
Ljubljanska cesta 54, 3320 Velenje
T: +386 (0)3 898 26 30
E: info@muzej-velenje.si
W: http://www.muzej-velenje.si/
This work is licensed under a Attribution 4.0 International License (CC BY 4.0)
Viri:
- Foto: Črtomir Rosić
Foto naslovnice: Tanja Verboten- Uradna spletna stran muzeja: http://www.muzej-velenje.si/
- Wikipedija
- Spletna stran: http://www.gradovi.net/grad/velenje_grad
