Na zahodu Slovenije, v objemu Tržaškega zaliva, leži svojevrstna pokrajina Kras. Kraško krajino je skozi tisočletja močno oblikoval človek, ki se je pri urejanju svojih bivališč vedno prilagajal naravi in skupaj z njo ustvaril danes tako prepoznavno kulturno krajino, kjer je imela sakralna dediščina kot so cerkvene stavbe posebno vlogo. Bogata kulturna dediščina Krasa vpeta v vsakdanje življenje navadnega človeka Kraševca se skriva v tisočerih zgodbah, vasicah, naseljih in cerkvah. Med najslikovitejša naselja na Krasu zagotovo sodi Štanjel, ki je eno najstarejših naselij na Krasu, prepoznavno po svojem starem jedru. Ime je dobil po zavetniku cerkve, svetem Danijelu. Najzanimivejša stavba v naselju je zagotovo grad, ki je tudi eno največjih grajskih poslopij na Krasu, ki ponosno dominira v centru starega naselja. Štanjel leži v občini Komen in je terasasto razporejeno proti vrhu 363 metrov visokega griča Turn, njegova značilnost pa so slikovite ozke ulice s kraškimi kamnitimi hišami. Sama arheološka izkopavanja govorijo, da segajo začetki Štanjela v prazgodovino oz. v mlajšo železno dobo.
Po njegovem dominantnem položaju nad kraško planoto, strokovna javnost sklepa, da je bilo naselje že od nekdaj pomembno križišče poti sever-jug in vzhod-zahod. V pisnih virih je tudi zaslediti, da je naselje Štanjel svoj največji razcvet doživelo v romanski dobi, ko se je širilo po gozdiču proti vrhu Turna. V 11. do 12. stoletju je bil grič na novo utrjen, takratni ureditveni posegi pa so vidni še danes v ostankih stolpa na vrhu Turna. Najstarejši ostanki gradu segajo v srednji vek, ko so prvotno precej manjše srednjeveško poslopje imeli v lasti goriški grofje. V začetku 16. stoletja so srednjeveško naselje podedovali Habsburžani in ga dali v fevd grofom Cobenzlom. Razen kratke beneške zasedbe in posedovanja družine Coronini iz Kromberka, so Cobenzli vladali Štanjelu vse do leta 1810, ko je družina izumrla. Grofje Cobenzli so Štanjelu dali tudi dokončno podobo, kar pričajo tudi spominske plošče, ki govorijo da so Cobenzli grad začeli preurejati leta 1583, današnjo baročno-renesančno podobo pa so mu dali okoli leta 1661. Med pogledom od daleč in sprehodom po ozkih ulicah lahko zasledimo veliko gotskih sestavin, ki dokazujejo, da je naselje že takrat doseglo današnji obseg.
V prvi svetovni vojni je bila v gradu urejena bolnišnica za oficirje, v času med prvo in drugo svetovno vojno pa je bil grad po zamisli in zaslugi takratnega župana Maksa Fabianija (*29. 4. 1865, Kobdilj pri Štanjelu – 12. 8. 1962, Gorica) preurejen v osrednji prostor družbenega dogajanja. Župan Fabiani je dosegel tudi, da je italijanska oblast odkupila poslopje, ki je postalo državna lastnina. V njem je bil sedež občine, vaška šola in vrtec, knjižnica, zdravniška ordinacija, kinodvorana, na grajskem dvorišču pa so se odvijali poletni plesi, koncerti in gledališke predstave. Poseben pečat kraju je dal Fabianijev tržaški prijatelj zdravnik Enrico Ferrari, ki je Štanjel dobesedno vzljubil. Dobro je govoril slovenski jezik in v Štanjelu preživel vsako poletje tudi po več mesecev, vanj pa je redno prihajal tudi vse druge proste dneve. Leta 1924 sta skupaj s Fabianijem pričela velikopotezno delo, ki je trajalo vse do leta 1942. V tem času sta pod obrambnim zidom naselja uredila obsežen in čudovit park. Ferrari je v ta namen celo zaposlil stalnega oskrbnika, pri gradnji parka pa je bilo občasno zaposlenih tudi po dvajset in več delavcev. Kamenje, ki so rabili pri gradnji, so vozili iz kamnoloma pri naselju Tupelče. Ferrari je v Štanjelu kupil sedem hiš in skoraj vsa prosta zemljišča okoli vasi vse do zaselka Podlasi. Posest je bila tako velika, da je v smeri proti Gornji Branici Ferrari lahko hodil skoraj pol ure po svoji lastnini.
Žal je načrte Fabianija in Ferrarija grobo prekinila 2. svetovna vojna, ki je tudi v Štanjelu zahtevala svoj davek. Grad je bil namreč leta 1944 zaradi napada Narodno-osvobodilne vojske v požaru precej uničen. Med domačini je znana zgodba, da naj bi tik pred koncem vojne nemška vojska grad Štanjel hotela porušiti, a je nemške načrte preprečil arhitekt Maks Fabiani, ki naj bi se skliceval na znanstvo s Hitlerjem. Obnovitvena dela so v Štanjelu se začela šele v drugi polovici 20. stoletja in potekajo še danes. Ko se popotnik sprehodi po ozkih ulicah Štanjela se prav lahko vživi v lepoto kamna, njegovo kulturno dediščino in izjemno kraško arhitekturo. Tudi sam Maks Fabiani je v svoji jeseni življenja ves čas poudarjal, da je zgodovina Štanjela še vedno zapisana v kamen. Pomembno vlogo Maksa Fabianija pri obnovi Štanjela in njegove kulturne dediščine se zavedajo tudi domačini, ki so z ureditvijo krožne sprehajalne poti želeli približati življenje in delo znamenitega, a pri nas premalo znanega arhitekta. Fabianijevo pot sestavlja več različnih, med seboj povezanih sprehajalnih poti, del poti pa si je mogoče ogledati tudi v samo pol ure, a ob kulturnih in naravnih lepotah, ki jih povezuje Fabianijeva pot, bodo popotniki zares navdušeni le, če si bodo zanje vzeli nekaj več časa. Krožna panoramska pot se začne pri vhodni informacijski točki v Štanjelu in se dvigne se na 331 metrov nadmorske višine, poteka pa približno 20 metrov pod srednjeveškim obzidjem, ki zapira mestno naselbino na severu. Navzgor proti hišam nas vodijo stopnice in drevored, pomešan med pomembne zidne podpornike, medtem ko nas druge stopnice vodijo navzdol k čebelnjaku. Če pot nadaljujemo po glavni poti, pridemo zelo kmalu do dveh razgledišč s prelepim razgledom na okolico. Ob poti so tudi postavili info table z opisi bližnjih vrhov in naselij, ki jih lahko z razgledišča vidimo s prostim očesom. Preostali del poti je naravno skrit v gozdu, po ogledu Ferrarijevega vrta in vile pa lahko pot nadaljujemo po senčni poti do prvega odcepa, ki nas popelje skozi češnjev drevored in naprej čez vrt do poti, ki povezuje Štanjel s Kobdiljem. Žal danes Ferrarijev vrt nima več tistega čara, ki ga je predvideval Fabiani, a je kljub temu lepo urejen in negovan.
Ena od zanimivih Fabianijevih pohodniških poti vodi skozi glavni vhod do bližnjega naselja Kobdilj, ki je le kakšen km oddaljen od Štanjela. Kobdilj je značilna gručasta kraška vas, v njej pa se je rodil tudi arhitekt in urbanist Maks Fabiani, ki je naselju vtisnil močan pečat. V gornjem Kobdilju se na vrhu hriba Gradišče nahajajo ruševine dveh ločenih prazgodovinskih gradišč. Na trgu trikotniškega tlorisa v dolnjem Kobdilju so si okrog leta 1792 ustvarili svojo rezidenco Fabianijevi. V 15. stoletju je bila zunaj naselja na sosednjem griču zgrajena manjša pokopališka cerkev sv. Gregorja in vaško pokopališče, kjer je Fabiani tudi pokopan. Pot torej vodi skozi prej omenjeni glavni vhod v utrjenem delu Štanjela, ki je bil nekdaj del obrambnega obzidja, v času županovanja pa ga je Fabiani dal restavrirati. Ni znano kakšen izgled je stolp imel pred obnovo, njegova današnja srednjeveška podoba pa je kljub vsemu še vedno veličastna. Na njem je tudi grb družine Cobenzl. V nadaljevanju poti si lahko ogledamo grajsko dvorišče na katerem posebej izstopa peteroramno stopnišče, ki povezuje oba dvoriščna nivoja in grajski vodnjak z vklesano letnico 1694. Zanimiv je tudi kvadratni stolp, ki so ga nekoč uporabljali kot grajsko kapelo, o čemer pričajo polkrožna okna v prvem nadstropju in grafika v cerkvi sv. Danijela. Danes je v stolpu postavljena stalna razstava o življenju in delu arhitekta Maksa Fabianija in razstava s poudarkom na delovanju arhitekta v domačem kraju.
Pot se nadaljuje skozi center naselja proti Kobdiljskem stolpu, ki je nekoč varoval dostop v Štanjel iz Vipavske doline. V tridesetih letih prejšnjega stoletja ga je arhitekt Maks Fabiani spremenil v poletno jedilnico, na strehi pa uredil lepo teraso; v sklopu kompleksa vile Ferrari. Na poti je vredna ogleda tudi kraška hiša t. i. ˝romanska hiša˝, ki jo zgodovinarji po načinu gradnje umeščajo v 16. stoletje. Hiša s skrilasto streho in kamnitimi žlebovi, po katerih se je stekala voda iz strehe v vodnjak, priča o tradicionalnem ljudskem stavbarstvu, gradnji s kamenjem, in o pomenu vode za Kras. V njej je urejen tudi etnološki muzej, v katerem so predstavljeni trije najbolj značilni prostori tradicionalnega kraškega doma: hiša, kamra in hram. Prostori so opremljeni s predmeti kraške ljudske kulture. Nasploh je Štanjel nekaj posebnega in kdor ga doživi enkrat, se vanj rad vrača. Naselje ima neko posebno dušo in spokojnost, ki ni primerljiva z nobenim drugim krajem. V njem je toliko posebnega, da priporočam voden ogled, zanj pa se oglasite na lokalnem Turistično informativnem centru, ki ima sedež na grajskem dvorišču. V Štanjelu je lepo poskrbljeno tudi za parkirišča, ki so v ožjem območju središča naselja, obiskovalci pa lahko parkirajo na dveh javnih parkirnih površinah, ki sta od glavne državne ceste Sežana – Nova Gorica oddaljeni le kakšnih 60 metrov. Smer dovoza na obe parkirni površini je na državni cesti ustrezno označen z obvestilnimi prometnimi znaki in dopolnilnimi tablami. Parkirni prostori so na navedenih makadamsko utrjenih površinah za vse obiskovalce brezplačni in kar je pohvalno, trenutno še vedno brez časovne omejitve parkiranja. Štanjel je lahko tudi izjemna točka za oglede celotnega Krasa in bližnje Vipavske doline, za kar seveda popotnik potrebuje več dni. V tem primeru priporočam nastanitev v odličnih in cenovno dostopnih Apartmajih Fratnik v Kobdilju.
Kontakt:
TIC Štanjel
Štanjel 1a, 6222 Štanjel
T: +386 (0)5 769 00 56
E: tic.stanjel@komen.si
This work is licensed under a Attribution 4.0 International License (CC BY 4.0)
Viri:
