Izola je staro ribiško mesto z bogato zgodovino in leži na skrajno jugozahodnem delu Slovenije med mestoma Piran in Koper. Ozemlje ima obliko trikotnika, ki se s severno stranico naslanja na morje. Morski breg, ki poteka od rtiča Viližan na vzhodu do rtiča Ronek na zahodu, je dolg 8,5 km. Mesto ima izjemno dolgo in burno zgodovino, saj je bilo njeno ozemlje zaradi ugodnih življenjskih pogojev naseljeno že v bronasti in železni dobi. Prvi znani prebivalci Istre so bili Histri, ki polotoku dali tudi ime. Histri so gradili utrjena naselja oziroma gradišča, kaštelirje na vzpetinah. Eno teh naselij je bilo na Kaštelirju pri Kortah. Histri so se ukvarjali s poljedelstvom, živinorejo, lovom, ob morju pa z ribolovom in gusarstvom. Na otoku je bilo naselje tudi v rimski dobi, saj so v Simonovem zalivu ohranjeni temelji vile rustike z mozaiki ter ostanki pristanišča, v Viližanu pa ostanki opekarne ter pristanišča iz 1. stoletja Leta 178 pr.n.št. je tudi območje mesta prešlo pod zasedbo Rimljanov, ki so oblast v Istri ohranili več kot pol tisočletja. Rimski zasedbi Istre leta so se Histri močno upirali, vendar so bili premagani in romanizirani, rimski cesar Avgust pa je mejo rimske države postavil vse do reke Raše v Istri. Krščanstvo se je v Istro in mesto Izola širilo iz Ogleja in do konca 6. stoletja so se v Istri oblikovale škofije v Trstu, Kopru, Novigradu in Pulju. V času preseljevanja ljudstev v 6. stoletju se je romansko prebivalstvo iz notranjosti zateklo v obmorska istrska mesta in takrat je verjetno na otoku nastalo manjše naselje Halietum (Alieto). Paolo Naldini (italijanski rimskokatoliški duhovnik, avguštinec in koprski škof), je leta 1700 v svojem delu Corografia (Cerkveni krajepis) zapisal, da so Izolo ustanovili romanizirani Histri, ki so se zatekli na otok pred Huni, ki so sredi 5. stoletja opustošili Istro. Pietro Coppo (italijanski geograf) pa je trdil, da so Alieto zgradili prebivalci Ogleja, ki so se na otok zatekli pred Huni sredi 5.stoletja. Po propadu rimskega imperija so Istri vladali Vzhodni Goti, nato pa prešlo pod bizantinsko oblast. V času frankovske oblasti, v 7. in 8. stoletju, so se v Istro začeli naseljevati tudi Slovani.
V začetku leta 972 je nemški cesar Oton I. na prošnjo grofa Adeleida podaril Izolo Benečanu Vitalu Candianu, bratu beneškega doža Pietra Candiana. V listini je zapisano, da ga pri tem ne sme vznemirjati noben vojvoda, mejni grof, škof ali grof…, kdor bo to storil, bo moral plačati 1000 liber “najboljšega” zlata, polovico cesarju, polovico Candianu. V tem času pa se Izola kot Insula prvič omenja tudi v pisnih virih. V beneški listini Liber albus z datumom 14.1.932 se med Koprčani, ki so se zavezali, da bodo beneškemu dožu Petru II. Candianu vsako leto prostovoljno dajali 100 amfor vina (amphoras centum), omenja tudi prebivalec Izole Georgius de Armentressa de Insula. Gradeški patriarh Vitalo Candiano IV., sin doža Pietra Candiana je leta 976 Izolo prodal oglejskemu patriarhu Rodaldu. Leta 977 je nemški cesar Oton II. na prošnjo karantanskega vojvode Henrika oglejskemu patriarhu Rodaldu in njegovim naslednikom potrdil lastninsko pravico nad Izolo v Istri z vsemi pritiklinami in dohodki, ki so jih prebivalci Izole že plačevali kraljevski gosposki od hiš in drugih storitev. Konec leta 1082 se prvič omenja izolska fara Sv. Mavra v listini tržaškega škofa Heriberta, ki je izolsko faro podelil koprski cerkvi Marije Device s četrtinami desetin in vsemi darovi, ki se bodo nabrali v cerkvi. V listini je zavrnil prošnjo izolskih prebivalcev duhovnega in posvetnega stanu, da bi izolska fara sama krstila otroke in je to pravico dodelil koprski cerkvi. Cerkvene desetine so predstavljale nenehne spore med cerkvenimi oblastmi, saj so predstavljale velik del prihodka. Sredi 13. stoletja je oglejski patriarh Bertold vse bolj izgubljal oblast nad istrskimi mesti, predvsem pa, ko je novi nemški cesar Konrad v začetku leta 1251 prišel na območje Istre. Ta je v Piranu izdal edikt (cesarjev ukaz), s katerim je oglejskemu patriarhu odvzel oblast istrskega mejnega grofa, istrskim mestom in komunam pa je dodelil upravne in sodne pravice. S tem je prenehalo fevdstvo oglejskega samostana nad Izolo, ostale pa so mu desetine ter pravica do najemnin in zakupnin. Leta 1253 se je v Izoli v komunski palači sestal Generalni svet (Veliki in Mali svet skupaj) z namenom pomiriti spore z oglejskim samostanom. V tem dokumentu so omenjeni občinska palača, generalni svet (veliki in mali), trije konzuli, poslanci, sodniki, advokati, prokuristi in notar.
Odsotnost oglejskega patriarha v Istri so izkoristile Benetke in povečale svoj vpliv in istega leta izdale odredbo, da bodo varovale samo tista mesta, ki se bodo Benetkam prostovoljno predale. Mnoge komune so za svoje podestate izvolile Benečane. Leta 1274 je postal oglejski patriarh Rajmund della Torre, ki je prisilil istrska mesta na zvestobo in na sodelovanje v vojaških akcijah proti Benetkam. Tako so se tega leta Izolani izkazali pri rušenju trdnjave v Buzetu (La Torre di Piguente) in mnogih gradov v Istri. Zadeva pa se obrne med vojno Benečanov z Ancono in Goriškim grofom Albertom II., ko so mesta Piran, Izola in Buje, leta 1278 podpisala sporazum v z Goriškim grofom v Pazinu in začela napadati probeneške komune. Ko je Albert z Benetkami sklenil premirje, se je položaj mest, ki so se borila proti Benetkam, zelo poslabšal. Leta 1279 so jih Benetke napadle z ladjevjem in kopensko vojsko. Napadle in zavzele so Izolo, ji porušile mestno obzidje, obračunale z nasprotniki in zaplenile njihovo premoženje, čeprav so našle mesto skoraj prazno. Ko je leta 1280 Izola prišla pod Benetke, jim je obljubila, da bo podestatu letno plačevala 600 lir. Leta 1347 se je Izola Benetkam uprla, beneški senat pa je ukazal zapreti uporne meščane. V začetku leta 1348 se je začel sodni postopek zoper voditelja upora Pietra de Ursignana in nekateri Izolani so morali v Benetke na zagovor, sicer bi jim zaplenili premoženje. Po uporu so Benetke še bolj skrčile avtonomijo izolske komune. Beneški trgovci so dobili enake pravice v Izoli kot domači, izolski trgovci pa so morali v Benetkah za svoje blago plačati carino in ga prodajati po določenih cenah. Kot vsi Istrani so morali tudi Izolani plačevati Benetkam desetino od oljk, dac od stiskalnice (torklje) in desetino od vina.
V vojni za Istro v drugi polovici 14. stoletja je prišlo do dolgoletne vojne med Benečani na eni ter Genovo, oglejskim patriarhom, Trstom in ogrskim kraljem Sigismundom na drugi strani. Patriarh je hotel povrniti izgubljeno ozemlje v Istri, ogrski kralj je hotel Dalmacijo, Genovežani pa so hoteli prevlado v pomorski trgovini v Sredozemlju. Izola je leta 1351 morala dati Benetkam 40 vojakov in jih na lastne stroške oborožiti. Leta 1379 je Pietro Doria, kondotier genovske flote premagal Benečane, 22.3.1379 pa se je vojska oglejskega patriarha izkrcala pred Izolo in jo zavzela. Leta 1380 je genovska flota prisilila istrska mesta, da so priznala nadvlado oglejskega patriarha. Iz tega obdobja tudi izvira legenda o čudežu Sv. Mavra, ko je oktobra leta 1380 pred Izolo priplulo genovsko ladjevje. Legenda pripoveduje, da so se nemočni meščani zatekli k molitvi v župnijsko cerkev, takrat pa naj bi jih rešil Sv. Maver. Bel golob je s cerkve poletel nad genovsko ladjevje, ki ni videlo obale zaradi čudežnega meglenega oblaka, s katerim je Sv.Maver pokril Izolo. Genovežani so sledili golobu vedoč, da golobi ne letijo daleč od obale. Golob jih je odpeljal daleč na odprto morje in se vrnil na cerkev. Iz kljuna je izpustil oljčno vejico v znak miru in varnosti. Od takrat je postal 23. oktober izolski praznik. Za občinski grb so izbrali goloba z oljčno vejico v kljunu na modri podlagi. Nenehni medmestni spori in vojne, ki so sledile vse do razpada Beneške republike so močno ovirali razvoj Izole. Velike posledice pa so poleg medmestnih sporov in vojn ovirale tudi pogoste epidemije, zlasti kuge, ki je opustošila cela naselja.
V 16. in 17. stoletju je kuga močno zredčila istrsko prebivalstvo. Koper, ki je štel v prvi polovici 16. stoletja od 9 do 10 tisoč prebivalcev, jih je sredi 16. stoletja štel le še 2310, tudi Piran je v letih 1557-58 izgubil dve tretjini prebivalstva. V letih 1630-31 je kuga ponovno zredčila prebivalce Kopra na 1800 ljudi. Vsa beneška Istra je imela po beneškem štetju leta 1649 le 49332 prebivalcev. Beneški senat je že leta 1556 podržavil zemljo, ki ni bila obdelana in jo koloniziral z begunci izpod turške oblasti na Balkanu. Čeprav je bila Izola znana po zdravem podnebju in ni poznala malarije, je kuga med leti 1505 in 1632 morila v mestu kar 16-krat, tako je mesto imelo leta 1595 le 1490 prebivalcev. Leta 1581 pa okoli 3000. Ko je Izolo večkrat zapored prizadela kuga, je prepolovila prebivalstvo, skoraj prekinila trgovino z zaledjem ter z Benetkami, gospodarstvo je močno upadlo. Benetke so bile prisiljene Izolanom oprostiti dolgove ter mnoge dajatve. Izolskim ribičem so celo dovolili prosto prodajo rib. Leta 1559 je Izola zaradi velikega pomanjkanja zaprosila koprskega podestata za žito in drugo hrano. Leta 1590 so Benetke dale Izoli kredit v višini 500 dukatov za nabavo žita in druge hrane. Po propadu beneške republike in avstrijsko-francoski vojni leta 1797 je dobila Istro in Dalmacijo Avstrija, sledila je krajša francoska okupacija med letoma 1805 in 1813 (Ilirske province). Izola je med leti 1813 do 1918, v času druge avstrijske zasedbe gospodarsko zacvetela. Tudi v javnem življenju je prišlo do veliki sprememb, saj je nova avstrijska ustava, vsaj na papirju, zagotavljala vsem narodom enakost v šolah in pred oblastmi. Po prvi svetovni vojni je bila Istra dodeljena Italiji. Novembra leta 1918 je italijanska vojska zasedla Izolo, z Rapalsko pogodbo, 12. novembra 1920, pa je bilo ozemlje občine Izola priključeno Italiji. Do velikih sprememb je tudi v Izoli prišlo po drugi svetovni vojni, ko je prišla v Svobodno tržaško ozemlje (STO) in sicer v cono B, ki je bila pod jugoslovansko vojaško upravo. Leta 1954 je bila z Londonskim memorandumom z Istro dodeljena Jugoslaviji. Takoj po drugi svetovni vojni se je začelo izseljevanje italijanskega prebivalstva, ki je doseglo višek po letih 1954 do 1956, ko se je zaradi nove državne meje izselila velika večina italijanskega prebivalstva (preko 90 %), v mesta pa so se začeli priseljevati prebivalci sosednjih vasi in iz notranjosti Slovenije.
Danes je Izola živahno mediteransko mesto, ki ga prepoznate po prisrčnosti in gostoljubnosti prijaznih prebivalcev. Duh Mediterana lahko občutite ob vsakem koraku po strnjenih srednjeveških ulicah, ob pogledu na zibajoče se barke v pristanišču, ob sproščenem klepetu domačinov in ob vonju morskih kulinaričnih specialitet v družbi žlahtne vinske kapljice. Mestni duh se še vedno ohranja v ribištvu ter pridelavi vina in olja, zaradi česar je tako zelo drugačna od sosednjih obmorskih mest. Bogata in razgibana arhitekturna dediščina, skrivnostne uličice starega mestnega jedra in mogočni kamniti portali pričajo o burni zgodovini mesta, ki se vsako jutro rojeva znova. V Izoli vam nikoli ne bo dolgčas, saj se skozi vse leto vrstijo razne športne, kulturne in zabavne prireditve, ki svoj navdih iščejo v starih navadah in tradicijah. Muzeji, galerije in umetniški ateljeji vas bodo popeljali v svet istrske umetnosti in obrti, saj Izola predstavlja navdih mnogim umetnikom, ki so si mesto izbrali za ustvarjanje in življenje. Nekatere med njimi lahko obiščete v njihovih ateljejih v ulicah mestnega jedra ter spoznate njihovo delo in tehnike izdelovanja umetnin. Hkrati pa si privoščite spominek iz gline, keramike ali muranskega stekla, tukaj pa najdete tudi raznovrstne vitraže, grafike, slike… Slikovito podeželje Izole s številnimi dolinami in dolgimi hribi je hram gurmanskih užitkov, ki jih lahko odkrivate v številnih domačih gostilnah in turističnih kmetijah, največkrat s čudovitim razgledom na Tržaški zaliv. Izolsko zaledje ponuja nešteto možnosti za potepanje in odkrivanje naravnih lepot istrskega gričevja, ki ga krasijo prikupne kamnite hišice in stare cerkvice. Po njem se lahko odpravite peš, s kolesom ali celo na konjskem hrbtu. Nasploh je Izola torej zelo zanimivo mesto z mnogo zanimivostmi, med katerimi bi rad omenil tudi ostanke ozkotirne železnice, po kateri se je leta 1902 prvič podal vlak. Omenjena proga je 33 let povezovala mesta med Trstom in Porečem , prebivalci, ki so bili takrat zelo revni pa so v železnici videli upanje za boljše čase. Žal je čas pokazal ravno nasprotno. Proga ozkotirne železnice je bila zelo zahtevna, saj je bil teren precej gričevnat. Vlak je navkreber vozil tako počasi, da so ga domačini lahko z malo hitrejšo hojo celo dohitevali. Pripetilo se je tudi nekaj večjih nesreč, na primer burja je iztirila vlak, nasip je spodmaknil vagone… Proga je bila zaradi nerentabilnosti obsojena na propad.
Bila je ukinjena leta 1935. Tujci se vlaka spominjajo kot smešnega in počasnega, domačini pa so nanj gledali kot na vlak s čudovitimi razgledi, na vlak, ki je na svoji progi združeval bogate in revne. Proga, po kateri je nekoč tekla železnica na slovenskem ozemlju, je danes preurejena v kolesarsko in pešpot, na kateri se nahajata tudi dva predora. Večina izmed nas je že slišala za mogočno ladjo Titanic, veliko manj ljudi pa pozna najlepšo, najhitrejšo in najsodobnejšo ladjo svojega obdobja, ki je svojo življenjsko pot žalostno končala na dnu morja, med Izolo in Koprom. Bila je tako mogočna, da so jo Italijani veličastno poimenovali ˝ladja vseh ladij˝, Angleži pa dodali naziv ˝shiping wonder of the world˝. To pove dovolj o veličini te ladje. Septembra 1944 je ladja nasedla v zalivu med Koprom in Izolo, kjer so jo napadla zavezniška letala. Rex je gorel štiri dni… Danes se lahko z zgodbo o Rexu seznanite tudi prek pripovedovanja in umetniških del Marjana Kralja, ki se nahaja v Galeriji Rex v starem mestnem jedru. Izola je torej mesto, ki ga je vredno obiskati v vsakem letnem času, in to za več dni. Ob tem lahko izbirate med pestro in ugodno izbiro nastanitev, med katerimi so posebej priljubljeni apartmaji. Apartmaji v Izoli se nahajajo tako v samem starem mestnem jedru ob bližini mestne plaže kakor tudi bližnji okolici. Ponujajo udobno nastanitev in so odlična iztočnica za ogled raznih znamenitosti
This work is licensed under a Attribution 4.0 International License (CC BY 4.0)
Viri:
- Foto: Črtomir Rosić
- Wikipedija
- Spletna stran: http://www.traven.si/
- Spletna stran: http://www.izola.eu/
- Spletna stran: http://www.izola.si/
