Narodni muzej Slovenije

Narodni muzej Slovenije je najstarejša in osrednja muzejska ustanova v Sloveniji, ki zbira, dokumentira, čuva in ohranja, raziskuje ter javnosti predstavlja premično kulturno dediščino. Ponaša se z bogato arheološko zbirko najdragocenejših predmetov od kamene dobe do novega veka, numizmatično in grafično zbirko, zgodovinsko zbirko in zbirko uporabne umetnosti, v muzeju pa delujeta tudi oddelek za konzerviranje in restavriranje ter bogata knjižnica. Znamenita muzejska ustanova je razdeljena na šest strokovnih oddelkov, ki ima vsak svoje posebnosti in naloge. Arheološki oddelek je najstarejši med specializiranimi muzejskimi oddelki v Sloveniji. Pridobiva, hrani in proučuje gradivo iz vseh arheoloških obdobij z območja Slovenije. Arheološke zbirke obsegajo okrog 95.000 predmetov iz vseh arheoloških obdobij, od starejše kamene dobe do srednjega veka. Med njimi je tudi nekaj takih, ki so svetovnega pomena, zato so še prav posebej dragoceni. To so npr. 55.000 let stara neandertalčeva koščena piščal iz jame Divje babe na Cerkljanskem, bronasta okrašena situla z Vač (okrog leta 500 pr. n š.), bronast pozlačen kip emonskega meščana iz Ljubljane (2. stoletje) in bleščeč nakit iz obdobja preseljevanja ljudstev (Kranj, 6. stoletje). Oddelek za zgodovino in uporabno umetnost je zadolžen za zbiranje, hranjenje, raziskovanje in razstavljanje predmetov, ki obiskovalcu prikažejo način življenja in materialno kulturo v preteklosti. Vsak muzejski predmet oziroma eksponat, ki jih je okrog 60.000, je na svoj način sooblikoval današnjo podobo Slovencev, prav vsi pa so priče naših zgodovinskih dogodkov, vsakdanjega življenja ali umetniškega ustvarjanja. Numizmatični kabinet je edina in osrednja ustanova te vrste v Sloveniji, kar mu daje še prav posebno ceno. Od ustanovitve muzeja so v njem sistematično pridobivali in znanstveno preučevali numizmatične in druge muzealije, pomembne za denarno zgodovino ter denarništvo in bančništvo na Slovenskem ozemlju.

Zbirka danes vsebuje danes okoli 80.000 predmetov (novcev, bankovcev in drugih finančnih instrumentov ter medalj). Poudariti je treba tudi to, da od leta 1987 za Banko Slovenije čuva in izgrajuje zbirko bankovcev, ki jo je do tega leta hranil numizmatični kabinet Narodne banke Slovenije. V okviru kabineta je tudi obsežna specializirana knjižnica. Grafični kabinet zbira, hrani, preučuje in posreduje javnosti rokopisna in tiskana dela skupaj z grafiko. Danes šteje zbirka blizu 45.000 eksponatov, skladno z mednarodno veljavnimi standardi pa ima svojevrsten status. Njegovo originalno gradivo ni vključeno v stalne postavitve, je pa razstavljeno na občasnih razstavah in dosegljivo za študij v čitalnici. Obiskovalec lahko na ta način spozna veliko tehnično dovršenih mojstrovin, zanimivih ikonografskih zgodb in edinstvenih del likovne umetnosti. Oddelek za konzerviranje, katerega korenine segajo v 19. stoletje oziroma v čas prvih velikih izkopavanj na Dolenjskem in Kranjskem ima za nalogo restavriranje, izdelavo kopij muzejskih predmetov in embalaže za muzealije, raziskovanje, objavljanje prispevkov v strokovnih in poljudnih publikacijah, pa tudi strokovno svetovanje in izobraževanje. Poleg obravnavanja posamičnih predmetov zaposleni na oddelku skrbijo za preventivno konzervacijo celotne zbirke. Zagotovo gre za najbolj specifičen muzejski oddelek, kjer se teorija najbolj direktno ˝prelije˝ v prakso. Za obiskovalca je še prav posebej zanimivo, kadar ima dejanski vpogled v postopek npr. restavriranja meča, mašnega oblačila, svetinjice, nakita ali kaj drugega. Knjižnica Narodnega muzeja Slovenije je pomemben del Narodnega muzeja Slovenije že od ustanovitve muzeja daljnega leta 1821. Je največja javna specialna knjižnica in je uvrščena med kulturno dediščino. Sodobna literatura v knjižnici je predvsem s področij, ki jim je namenjena matična ustanova: arheologija, numizmatika, uporabna umetnost, kulturna zgodovina, muzeologija in konzervatorstvo. Od starejšega gradiva v svojem fondu hranijo inkunabule (knjiga, posamezna stran ali slika, ki je bila natisnjena v Evropi pred letom 1501), Valvasorjeve tiske, rokopisne zbirke Franceta Prešerna, Valentina Vodnika … Leta 1836 je bilo v knjižnici že 1292 knjig in 356 zvezkov periodičnega tiska. Za nadaljnjo rast fonda so bili pomembni darovi posameznikov, ustanov in društev, v knjižnici pa je trenutno preko 250.000 knjižničnih enot.

Nekaj primerkov je zanimivih ne le zaradi vsebine ali svoje častitljive starosti in redkosti, ampak tudi zaradi posebnih platnic, svoje velikosti, zlatih obrez, ekslibrisov (majhna grafična dekorativna oznaka ali umetniško zasnovana slika, natisnjena na majhen papir ali karton in nalepljena na prvo stran v knjigi, s katero je lastnik označil svoje knjige) ipd. Zgodovina muzeja sega v leto 1821, ko so kranjski deželni stanovi v Ljubljani na podlagi predloga škofa Avguština Gruberja sprejeli sklep o ustanovitvi domovinskega muzeja. Deželni stanovi (nemško Landstände) je naziv za privilegirane osebe (plemstvo), ki so imele pravico sodelovati na deželnem zboru. Zainteresirana domača javnost je z velikim veseljem in zagnanostjo podprla prizadevanja za uresničitev te zamisli, ki pa jo je udejanjil avstrijski cesar Franca Jožef I. z odlokom o ustanovitvi. Muzej se je sprva imenoval Kranjski deželni muzej in je svoje prve prostore našel v ljubljanskem liceju (mestni šoli) na Vodnikovem trgu. V novoustanovljeni muzej so začeli pritekati darovi v obliki zasebnih zbirk, med drugim zbirke mineralov grofa Zoisa, konhilij (lupin mehkužcev) grofa Franca Hohenwarta, herbarij grofa Žige Hladnika, numizmatičnih zbirk škofa Volfa in Jožeta Zupana … Mnogi darežljivi posamezniki so za razvoj muzeja prispevali tudi denarna sredstva. Leta 1831 je muzej odprl svojo prvo stalno razstavo, pet let kasneje pa izdal prvi vodnik po muzejskih zbirkah. Muzej se je lepo razvijal in s sprejetjem velikih arheoloških najdb, predvsem neolitskih in halšattskih najdb z izkopavanj na Ljubljanskem barju in drugod po Sloveniji, ki jih je leta 1852 vodil kustos Karel Dežman, so prostori v licejskem poslopju postali pretesni. Vedno večja prostorska stiska je bila povod, da se je prizadevni Dežman lotil projekta izgradnje nove muzejske stavbe ter januarja 1881 za osnutek zgradbe in oceno stroškov gradnje poprosil dunajskega arhitekta Wilhelma Rezorija. S svojim političnim vplivom je Dežman pri Kranjski hranilnici in v deželnem zboru na podlagi svojega programa in Rezorijevega osnutka dosegel, da so se odločili zidati novo stavbo. Denar za novogradnjo so prispevali tudi nekateri posamezniki, med njimi tudi Ljubljančan Viktor Smole, ki je muzeju v ta namen zapustil vse svoje imetje.Temeljni kamen je 14. julija leta 1883 položil cesar Franc Jožef. Gradnja se je začela pod nadzorom ljubljanskega gradbenika Viljema Trea, ki je v svojih načrtih v glavnem sledil Rezorijevi ideji, in končala konec leta 1888, ko je s svojo nalogo, notranjo ureditev stavbe, zaključil inženir Ivan Hrasky.

Od leta 1882 do 1920, ko so ga preimenovali v Narodni muzej, je muzej nosil ime Rudolfinum po avstrijskem prestolonasledniku Rudolfu. Prvi kustos novozgrajenega muzeja je postal prav pobudnik izgradnje Karel Dežman, ki pa na novem delovnem mestu ni dolgo užival, saj je že naslednje leto umrl. Osnutek načrta hranijo v posebni zbirki s signaturo SI AS 1068 Zbirka načrtov, ki je po sklopih sorodnih načrtov razdeljena v petindvajset serij. V enajsto serijo Muzeji in galerije, gledališča, knjižnice so razvrščeni načrti pomembnejših kulturnih stavb, kot so Narodna in univerzitetna knjižnica, Moderna galerija, Opera itd. Narodni muzej je predstavljen na kar triintridesetih kosih, na katerih so prikazane različne faze gradnje stavbe. Enonadstropna stavba s pravokotnim tlorisom in notranjim dvoriščem je v klasičnem novorenesančnem slogu avstro-ogrskih muzejev s vhodno avlo in dvoramnim glavnim stopniščem. Pred trojnimi monumentalnimi vhodnimi vrati z grbi mesta Ljubljane, dežele Krajnske in Krajnske hranilnice stojijo kopije štirih ženskih kipov, ki ponazarjajo umetnost, zgodovino, prirodoslovje in poljedelstvo. Strop stebriščne avle sta poslikala znamenita slovenska slikarja brata Šubic. Janez Šubic je zaslužen za poosebitev. Kranjske kot pokroviteljice umetnosti in znanosti v osrednjem ovalnem medaljonu, Jurij Šubic pa je v štirih manjših medaljonih naslikal poprsja izjemnih rojakov diplomata Žige Herbersteina, zgodovinarja Janeza Vajkarda Valvasorja, macena Žigo Zoisa in pesnika Valentina Vodnika. Jurij Šubic je tudi avtor štirih brhkih ženskih figur, alegorij arheologije, zgodovine, umetnosti in prirodoslovja, naslikanih na stropu glavnega stopnišča. Na Ograjo stopnišča je znameniti slovenski arhitekt Jože Plečnik med vojnama razmestil osem rokokojskih lesenih kipov muz in park, ki jih je okrog leta 1760 za graščino Novo Celje na Štajerskem ustvaril kipar Vid Königer. Novo postavljena stavba Kranjskega deželnega muzeja pa ni nudila zavetišča zgolj muzejskim zbirkam, temveč tudi arhivskemu gradivu, ki so ga dotlej zbirale različne ustanove, društva in posamezniki. Arhivskim zbirkam namenjen del muzejske stavbe je bil sčasoma premajhen, saj so arhivarji že v prvem desetletju 20. stoletja poročali o prenatrpanosti in nezmožnosti sprejemanja novega gradiva. Z razpadom Avstro-Ogrske leta 1918 je Kranjska z Ljubljano pripadla Jugoslaviji, s tem pa je ponovno oživela ideja o osrednjem javnem arhivu za vse slovensko ozemlje s sedežem v Ljubljani. Idejo je sicer že leta 1910 predstavil dr. Josip Mal, vendar je tudi tokrat ostalo zgolj pri načrtu. Zbirke so ostale v muzejski stavbi, arhiv pa je še naprej deloval kot ena izmed organizacijskih enot muzeja. Tudi uradna ustanovitev Državnega arhiva v času Kraljevine SHS leta 1926 ni prinesla izboljšanja za hrambo, urejanje in popisovanje arhivskega gradiva. Skoraj do konca 30. let ni bilo niti misliti na prevzemanje novega gradiva, saj so bili skladiščni prostori popolnoma zatrpani.

Leta 1939 se je v Narodnem muzeju zaposlil arhivar Stanko Jug, ki je v strahu pred bombnimi napadi večino arhivskega gradiva znosil v muzejsko klet, kjer je tudi dočakalo konec vojne. Narodna vlada Slovenije je 31. oktobra 1945 z odlokom ustanovila Osrednji državni arhiv Slovenije, ki je za svoje gradivo intenzivno iskal nove prostore, dokler se ni leta 1953 kot Državni arhiv Slovenije ustalil v Gruberjevi palači. V drugi polovici dvajsetega stoletja se je Narodni muzej Slovenije tako kot stara drevesa razrastel in še naprej širil svoje zbirke. Leta 1997 je bila ustanova preimenovana v Narodni muzej Slovenije in je ena izmed petih poslopij v katerih deluje Narodni muzej Slovenije in kjer si je moč ogledati pet stalnih razstav s predmeti iz rimskega, egipčanskega in drugih obdobij, umetnostno in zgodovinsko zbirko ter zbirko o slovenskem jeziku. V novi stavbi Narodnega muzeja Slovenije na Metelkovi je na ogled obsežna stalna postavitev študijskih zbirk zgodovinskih in umetnoobrtnih predmetov od 14. stoletja do danes, nekaj prostorov pa je namenjenih vedno aktualnim občasnim razstavam. Narodni muzej Slovenije upravlja tudi z gradom Snežnik, ki se ponaša z ohranjenimi avtentičnimi interjerji iz časa romantike. Poleg tega muzej skrbi še za muzejsko zbirko na Blejskem gradu, kjer je prikazan zgodovinski razvoj Blejskega kota in za muzejsko zbirko v okviru arheološkega parka na Hrušici. Narodni muzej Slovenije je leta 1991 dobil pomembno pridobitev saj je bilo notranje muzejsko dvorišče prekrito, s tem pa je bil pridobljen čudovit prostor za razne prireditve in občasne dodatne razstave. Kot pomembna pridobitev lahko omenim tudi lapidarij v novem prizidku na zunanjem dvorišču, ki je bil odprt leta 2006.

Prvi lapidarij v Ljubljani je ustanovil že grof Franc Hohenwart leta 1821, ko je v prostorih licejske stavbe postavil prvo epigrafsko zbirko kamnitih spomenikov, zato velja za začetnika in ustanovitelja prvega lapidarija v Ljubljani. Ob dograditvi nove muzejske stavbe v času muzejskega ravnatelja Karla Dežmana so v pritličnih in kletnih prostorih našli svoje mesto tudi rimski kamniti spomeniki, ki so jih zaradi pomanjkanja prostora neurejeno vzidovali v stene pritličnega hodnika. Leta 1995 so pričeli urejati lapidarij v pritličju muzeja in pokriti lapidarij na vrtu muzeja. Prenova je potekala v sklopu 10-letnega projektnega delu številnih muzealcev iz cele Slovenije. Obiskovalcem lapidarija sedaj lahko pokažejo vrhunsko razstavo oziroma zbirko rimskih kamnitih spomenikov iz obdobja 1. do 4. stoletja n. št. Nadvse bogata zbirka obsega 200 kamnitih spomenikov z rimskimi latinskimi napisi, ki so večinoma iz Emone in Iga ter njegove okolice. Ostali spomeniki so iz Trojan, Zasavja in Dolenjske, saj je bil muzej več desetletij edina znanstvena in kulturna ustanova Kranjske. Sama stavba muzeja na Prešernovi ulici s svojo arhitekturo in bogato notranjostjo obiskovalca povsem prevzame, zagotovo pa ga nadvse navduši znamenito in prečudovito glavno stopnišče. V nadaljevanju obiskovalca v nek poseben svet popeljejo zelo zanimive zbirke muzealij in ob njihovih ogledih povsem izgubi občutek za čas. Zbirke so primerne za vse starostne skupine, kar je odlična iztočnica za nepozabno družinsko muzejsko doživetje. Muzej vabi obiskovalce na slikovita  predavanja, sprehod po muzejskih dvoranah, zanimiva strokovna vodstva, pestre otroške delavnice in za konec skok v muzejsko trgovino, kjer lahko izbirate med kopijami muzejskih eksponatov in z njimi obdarite svoje najbližje. Po koncu obiska osrednjega slovenskega muzeja vam bo v spominu gotovo ostalo srečanje z najlepšimi predmeti naše premične kulturne dediščine, ki prebudijo domišljijo še tako zahtevnega obiskovalca.

Kontakt:

Narodni muzej Slovenije
Prešernova 20, SI-1000 Ljubljana
T: +386 1 24 14 400
W: http://www.nms.si/
E: info@nms.si

Viri:

• Foto. Črtomir Rosić
• Foto naslovnice: Wikipedija
• Publikacija: Dragocenosti Narodnega muzeja Slovenije. Ljubljana 2007
• Spletna stran Narodnega muzeja Slovenije: http://www.nms.si/
• Spletna stran Arhiva Republike Slovenije