Nin, najstarejše hrvaško kraljevo mesto

Nin (latinsko: Aenona ali Nona) je dalmatinsko mesto v Zadarski županiji na Hrvaškem, približno 15 km severozahodno od Zadra. Staro zgodovinsko mestno jedro je zgrajeno na otočku s premerom približno 500 metrov, ki je verjetno nastal na peščenih nanosih ob izlivu reke Jaruge v morje. S celino ga povezujeta dva kamnita mostova zgrajena v 16. stoletju. Širše območje mesta stoji v laguni in je obdano z naravnimi peščenimi plažami. S severne strani otoka je obkrožen s peščenimi plažami in vikend naseljem Ždrijac, na vzhodni strani ležijo soline, na južni in zahodni strani pa se nahaja novi del mesta. Po popisu iz leta 2001 je na širšem območju mesta stanovalo 4.603 ljudi, samo mesto pa je imelo 1.256 stanovalcev. Po starih zapisih je v Ninu v času Liburnov živelo okrog 40.000 ljudi, v rimskem času 20.000, kralj Tomislav pa je v Ninu imel pripravljeno pomorsko floto, ki jo je sestavljalo 15.000 aktivnih mornarjev in veslačev na posebnih barkah ˝condurah˝ in ˝sagenah˝. Gre za stare zelo okretne hrvaške ladjice oziroma barke, ki so bile značilne za takratno staro hrvaško ladjedelništvo na tem področju. Ob tem je posebej zanimiva zgodba ravno o ˝conduri croatica˝, vrsti ladjice, ki jo v svojem opisu hrvaške pomorske flote opisuje tudi bizantinski cesar Konstantin VII. Porfiogenet. Ostanki omenjene ladjice stare skoraj 1.000 let so na področju ninske lagune odkrili leta 1966, nato pa jo leta 1973 dvignili iz morja in restavrirali. Replika omenjene barke krasi današnji vhod v staro zgodovinsko središče mesta oziroma ob vhodu skozi ˝Donja gradska vrata˝ iz 16. stoletja. Mesto je bilo v srednjem veku središče škofije neodvisne hrvaške veje cerkve, ki jo je v prvi polovici 10. stoletja razpustil in latiniziral kralj Tomislav. Nin je v tem obdobju veljal tudi kot sedež dalmatinskih knezov.

Pomembna osebnost 10. stoletja je bil cerkveni politik in škof Grgur Ninski. Mesto ima kljub svoji majhnosti zelo bogato in burno zgodovino. Od 9. stoletja pr. n. št. do prihoda Rimljanov so na širšem območju Nina prebivali ilirski Liburni, ki so mesto izgradili v močno pomorsko in kopensko trgovsko središče. Ti so se na to področje verjetno naselili ob burnih panonsko-balkanskih selitvah. Tristo metrov južneje, na področju sedanjih solin, je stalo še starejše naselje iz mlajše kamene dobe. Nin prvič omenja grški pisec Psevdo Skilaks kot Hemionoi, ki je verjetno popačena oblika imena Ainonoi. Kasnejši grški pisci ga imenujejo Ainona, rimski pa Aenona. Bogate arheološke najdbe dokazujejo obširne pomorske povezave z Grčijo in helenističnim svetom. Med nedavnimi izkopavanji so na tleh rimske vile odkrili tudi zelo dobro ohranjen mozaik. V začetku 1. stoletja pr. n. št. se Liburnijski vpliv izgubi s prihodom Rimljanov, za mesto pa se pojavi tudi drugo ime (Enona). V rimskem času je Nin imel svojo statutarno avtonomijo, s priseljevanjem Slovanov in Hrvatov na področje mesta koncem 6. stoletja in v začetku 7. stoletja pa Nin postane njihovo prvo politično, kulturno in versko središče. V času hrvaških narodnih vladarjev je Nin njihova prestolnica iz katere upravljajo državi, prav tako pa pomembno vojaško in trgovsko pristanišče. V 9. stoletju je Nin postal tudi sedež prvega hrvaškega škofa. Ninski škofje so igrali pomembno vlogo v verskem, kulturnem in političnem življenju.

Njihov boj za nacionalni jezik in pisavo (glagolica) je bil hkrati boj za hrvaško neodvisnost, ki obradi sadove. 7. junija 879 namreč knez Branimir v Ninu svečano prejme poslanico papeža Ivana VIII. s katero priznava državo Hrvaško. Leta 1069 kralj Petar Krešimir IV. v Ninu prvi proglasi Jadransko morje v darilnem pismu, v katerem zadrskemu samostanu sv. Keršovana daruje otok Maun. Leta 1080 v času kralja Dmitra Zvonimira papežev legat v Ninu predseduje cerkvenemu parlamentu. Z izgubo državne samostojnosti Nin tako kot celotna Hrvaška pade pod vladavino madžarske krone. V tem času je Nin ohranil mestno pravice, ki mu jih priznavata madžarska kralja Andrija II. leta 1205 in Bela IV. leta 1244. Hrvaško-madžarski kralj Ludovik I. Anžuvinac leta 1371 skliče parlamentarni zbor hrvaškega plemstva in narodovih zastopnikov Dalmacije in Nin proglasi za dalmatinsko kraljevo mesto. V 14. stoletju so se za oblast v srednji Dalmaciji potegovali bosanski kralj Tvrtko I. Kotromanić, Beneška republika, Anžujci Neapeljskega kraljestva in ogrsko-hrvaški kralj Sigismund Luksemburški. Med dvajsetletno vojno je izgubljajoči tekmec Ladislav Neapeljski leta 1409 sramotno prodal svoje pravice do Dalmacije, Zadrom in ostalimi samostojnimi dalmatinskimi mesti Benečanom za samo 100.000 dukatov in Nin je prišel pod beneško oblast. Pod novimi oblastniki je začelo mesto zaradi gospodarskega izkoriščanja in slabe vojaške zaščite propadati. Mesto je doživelo dve uničenji, prvo leta 1571, ko ga porušijo Turki in drugo 28. aprila 1646, ko je beneška vlada ukazala požgati mesto in ga načrtno uničiti.

S tem namenom so mesto prvo zažgali in ga iz pristanišča še dodatno bombardirali z več galij. Po mnenju zgodovinarjev zato, da ne bi padel v roke Turkov in da bi ohranili bližnji Zadar. Po omenjenem uničenju se Nin kljub več poskusom obnove nikoli ni povrnil v tedanje stanje, prav tako pa se niso nikoli uspeli obnoviti najpomembnejši kulturni spomeniki kot npr. porušene cerkve ter kraljeva in škofova palača. Leta 1828 Nin ob ukinitvi izgubi škofijo, prebivalstva v mestu pa je zaradi malarije vse manj. Ta se je pojavila zaradi neprimernih življenjskih pogojev ob izlivu reke Jaruge v morje, ki je zaradi svojega slabega toka ustvarila laguno z bolj mirno vodo in posledično odličnimi pogoji za razvoj bolezni. Zadevo so v mestu sanirali od leta 1903 do leta 1909, ko so končali s sanacijo reke in izgradnjo kanala, ki je njen izliv premaknil bolj vzhodno od samega mesta oziroma otoka. Prebivalstvo se po sanaciji začne vračati in mesto se počasi opomore in okrepi. Žal se v času Kraljevine Jugoslavije kljub temu v Nin veliko vlagalo in njegovi potenciali so ostali neizkoriščeni. Gospodarski razvoj Nina se je ponovno začel po 2. svetovni vojni, ko je zgrajena opekarna in obnovljene soline. Po letu 1969 se je razvil v priljubljeno turistično središče, ki v svojo ponudbo vključuje tudi svojo zgodovinsko dediščino. V zadnjih letih se je obnovilo več spomenikov. Najbolj obiskana sta predvsem dva simbola starega mesta, cerkev Svetega križa iz 9. stoletja, ki jo imenujejo “najmanjša katedrala na svetu”, in cerkev sv. Nikolaja v Prahuljah, v kateri so kronali hrvaške kralje. Po osamosvojitvi Hrvaške, je leta 1997 z odlokom Hrvaškega parlamenta Nin ponovno dobil status mesta in mestne pravice. Nasploh je mesto zanimivo in nadvse prijetno. Sprehod skozi zgornja in spodnja glavna vrata in ulice predvsem v jutranjih urah, ko je zelo malo ljudi, sprehajalec dobi občutek, da se je čas ustavil. Znamenitosti kot so že omenjen vrata do katerih obiskovalec pride preko dveh kamnitih mostov in vstopi v osrednje zgodovinsko središče postrežejo z nadvse zanimivimi detajli.

Znamenitostmi kot so ostanki največjega rimskega hrama na Jadranu iz 1. stoletja, ostanki antičnih mestnih vrat iz 1. Stoletja, cerkev Sv. Križa iz 9. stoletja, cerkev Sv. Anselma z zvonikom iz 12. stoletja in ostale zanimivosti, obiskovalca popeljejo po zgodovinskih poteh prvih prebivalcev kraja. Čez dan in zvečer je slika mesta povsem drugačna. Predvsem v turistični sezoni na svojem osrednjem zgodovinskem trgu ponuja mnoge kulturne in druge prireditve, ki so vezane tako na njegovo pomembno zgodovinsko vlogo, kakor tudi na samo zabavo ob tradicionalnih nastopih dalmatinskih klap. Turistično ponudbo dopolnjujejo stojnice s številnim izborom spominkov in izdelkov domače obrti ter drugih artiklov. Kljub težavam ob obisku starega mestnega jedra zaradi premajhnega parkirnega prostora, staro zgodovinsko središče ponuja obilico zanimivih kadrov, ki se jih zagotovo splača ogledati.

Kontakt:

Turustička zajednica grada Nina
Trg braće Radića 3, 23232 Nin – Hrvatska
T: +385 23 265 247
E: info@nin.hr
W: www.nin.hr

Viri:

• Foto: Črtomir Rosić
• Wikipedija
• Uradna spletna stran mesta: http://www.grad-nin.hr/
• Spletna stran turistične organizacije mesta: http://www.nin.hr/