Področje najstarejšega hrvaškega kraljevega mesta Nin je bilo že od nekdaj bogato z naravnimi danostmi in ljudje ga poseljujejo že od časa neolitika. Svoj razcvet pričenja doživljati z rimskimi osvajanji in selitvami slovanskih narodov, prvič pa ga omenja grški pisec Psevdo Skilaks kot Hemionoi, ki je verjetno popačena oblika imena Ainonoi. Kasnejši grški pisci ga imenujejo Ainona, rimski pa Aenona. Posebej dinamično obdobje se pričenja s prihodom Hrvatov, ki na področju celotne Dalmacije sčasoma prevzamejo oblast ter konstituirajo svoje prve kneževine in kasneje tudi kraljestva. Pri tem je odločilno vlogo imelo prav mesto Nin, ki ob koncu 6. stoletja postane prvo politično, kulturno in versko središče na Hrvaškem. Mesto je bilo svoj čas stalna ali občasna prestolnica velikih hrvaških vladarjev, med njimi kneza Višeslava, Trpimira i Branimira ter hrvaškega kralja Tomislava, Petra Krešimira IV. in Zvonimira. Hrvati z leti prevzamejo krščansko vero in v 9. stoletju Nin postane sedež Ninskih škofov, ki so v verskem, kulturnem in političnem življenju Hrvatov odigrali pomembno vlogo. Med njimi je potrebno posebej izpostaviti Grgura Ninskega, ki se je trudil za ohranitev hrvaškega narodnega pisma glagolice. Nasploh mesto Nin slovi kot Marijansko svetišče, saj so obnovljeno staro baziliko, še iz časa pred prihodom Hrvatov na to ozemlje, spremenili v prvo Marijino baziliko. Marijin kult se je hitro razširil po okoliških krajih, najmočneje pa je bilo prisotno čaščenje Device Marije vezano na zavetnico kraja oz. cerkev Gospa od Zečeva. O njej med domačini kroži več legend, letno pa v njeno čast večkrat prirejajo velike verske procesije, posebej pa je obiskano tradicionalno majsko in avgustovsko romanje. Gre za romanje z ladjicami in peš do bližnjega otoka Zečevo po kateri je zavetnica dobila tudi ime. Cerkvica se kot kapela v prvih pisni virih omenja že leta 1335, ti pa navajajo, da so v njej živeli tudi redovniki.
Prva legenda o prikupni cerkvici govori o pričevanju in prikazovanju Device Marije pred več kot 500 leti, ki je dejansko povod za omenjeno romanje. Vse skupaj se je pričelo v sosednji vasici Jasenovo, katere ostanki so vidni še danes nedaleč od današnjega kraja Vrsi. V njej je živela mlada vdova Jelena Grubišić, ki se je preživljala s poljedelstvom in živinorejo, pogosto pa je svoje čredo ovac vodila na pašo prav do otoka Zečevo. Tisti časi so bili za prebivalce Nina in okoliške kraje težki, saj so bili nenehno pod pritiski turških vpadov, ki so se pričeli že v 15. stoletju. Pustošenje Turkov je potekalo po celotni severozahodni Dalmaciji, najpogosteje in največje pa je bilo med leti 1468 in 1500. Tako se je leta 1493 odvila znamenita Krbavska bitka na Krbavskem polju v Liki, v kateri je bosanski sandžak-beg Hadim Jakub-paša premagal hrvaško plemiško vojsko pod poveljstvom bana Emerika Derenčina. V bitki je padla večina hrvaškega starega plemstva, zgodovinarji pa jo pogosto imenujejo tudi ˝hrvaško Kosovo˝. Kljub hudemu porazu je leta 1500 ostanek hrvaške vojske v bitki pri Ninu pregnal Turke in jim zadajal močan poraz. Turki so iz maščevanja požgali ter porušili takratno cerkev na otoku Zečevo in pobili vse redovnike ter odnesli kip Gospe od Zečeva. V noči na 9. april 1516 se je prej omenjeni vdovi Jeleni v njeni hiši prikazal poginuli redovnik oz. frater (fráter – član samostanskega reda, ki ni duhovnik; brat) ter ji naročil, da mora do kapele na otoku, kjer bo dobila nadaljnje napotke za ponovno oživljanje vere. Jelena je sprva mislila, da se ji vse skupaj dozdeva in je v strahu, da bi jo proglasili za neprištevno, prikazovanje nekako zatajila. Ker se ni držala napotkov se ji je 5. maja 1516 prikazala sama Devica Marija in ji naročila, da morajo v cerkvici na otoku Zečevo vsak ponedeljek obuditi maše, Gospa od Zeževa pa se mora častiti s postom en ponedeljek v letu. Jelena je pričevanje o prikazovanju Matere Božje zaupala takratnemu ninskemu škofu Juraju Divniću (*~1440 – †1530), prav tako pa se je istočasno na otoku (neznano kako) pojavil kip Gospe od Zečeva.
Na osnovi vsega je Ninski škof dal obnoviti cerkev in zaukazal 5. maj kot praznovanje zavetnice Gospe od Zečeva, čaščenje pa je zelo živo še danes. Prebivalci Nina danes v sled temu vsaki drugi ponedeljek v maju priredijo posebno procesijo s kipom na otok Zečevo. Čaščenje se prične že v nedeljo s svečano mašo v ponedeljke pa nadaljuje s prej omenjenim romanjem na otok. Prebivalci Nina se na otok podajo na romanje najpogosteje s svojimi barkami s seboj pa vzamejo tudi kip Matere Božje oz. Gospe od Zečeva. Del procesija se odvija tudi po kopnem, ki pa do otoka Zečevo poteka skozi sosednjo vas Vrsi. Na romanju se zbere veliko število vernikov iz ninskega okraja, ulice in hiše Nina pa so praznično okrašene kar v kraj privabi tudi druge. Praznovanje zavetnice pa skozi obdobja niso potekala povsem sproščeno. Konec 16. stoletja za Nin in njegovo okolico ponovno nastopijo težki časi, saj Turki leta 1570 Nin v času Ciprske vojne (1570 – 1573) med Beneško republiko in Osmanskim cesarstvom požgejo. Kip Gospe od Zečeva ponovno izgine, nakar se leta 1587 v neznanih okoliščinah vrne in prenesejo ga v nadškofijsko cerkev v Nin. V času t.i. Kandijske vojne (1645 – 1669), ki je bila ena izmed najusodnejših vojnih spopadov v evropski zgodovini zgodnjega srednjega veka, so vse verske simbole in tudi kip Gospe od Zečeva iz Nina preselili v Zadar. Samo mesto Nin je bilo v omenjeni vojni s strani Turkov precej opustošeno, a so se s svojo požrtvovalnostjo nekako uspeli obraniti. Povsem porušeno nadškofijsko cerkev so leta 1673 obnovili vanj pa se iz Zadra vrnejo tudi vsi cerkveni simboli s kipom Gospe od Zečeva.
Zraven tradicionalnega romanja v čast pričevanja o prikazovanju Matere Božje vdovi Jeleni, romanje prirejajo tudi 5. avgusta, ki pa je povezano na drugo legendo. Ta se sicer navezuje na že omenjeno turško opustošenje cerkve na otoku Zečevo iz maščevanja za poraz pri Ninu. Turki bi naj požgali cerkev in pobili redovnike, kip Gospe od Zečeva pa vrgli v morje. Po odhodu Turkov bi se naj na pogorišču oglasili cerkveni zvonovi, ki so privabili radovedne domačine iz bližnjih krajev, po njihovem prihodu do otoka pa se je iz globin prikazal kip Gospe od Zečeva. Omenjene legende že stoletja privlačijo in navdihujejo mnoge, ki jim je romanje na otok Zečevo tudi pravo romantično doživetje. Priljubljeno cerkvico lahko obiščete tudi ob drugih priložnosti, do nje pa iz bližnjega naselja Vrsi vodi prikupna pohodniška pot. Avtomobil lahko pustite pri obnovljenem vaškem studencu s pitno mineralno vodo le nekaj minut iz centra naselja (N 44.272062, E 15.223502). Ob omenjenem studencu je veliko in lepo urejeno parkirišče. Pot nas nato vodi po asfaltirani cesti proti severu mimo cerkvice Gospa od Jasenova, ki je bila zgrajena 21.4.1516 v spomin na že omenjeno prikazovanje Device Marije mladi vdovi Jeleni Grubišić. Temeljito so jo obnovili leta 1983, ko so zgradili tudi povsem novi zvonik. Le kakšnih 5 min naprej je velik kamnolom, kjer se asfaltna cesta konča in nadaljuje poljska makadamska pot, ki nas pripelje do otoka Zečevo. Med kopnim in otokom je le manjša ožina, široka le kakšnih 10 m in jo lahko prehodimo tudi ob visoki vodi, ob oseki pa je možen prehod povsem po suhem. Pot do cerkve Gospa od Zečeva se nadaljuje tudi na otoku, ki je speljana po slikoviti pokrajini, včasih pa je moč srečati tudi kakšno čredo ovac. Celotna pot do cerkve je dolga le kakšnih 4,5 km oz. okrog 2 uri sproščene hoje in ni naporna. Pot je odlična izbira za zgodnje jutranjo meditacijo, ki postreže s čudovitimi pogledi na bližnje otoke in samotne zalivčke s kristalno čistim morjem.
This work is licensed under a Attribution 4.0 International License (CC BY 4.0)
Viri
