Varaždin je zanimivo hrvaško mesto, ki se je razvilo na robovih Panonske nižine in alpskega sistema. Mesto se nahaja na severozahodu države ob reki Dravi v plodnih ravnicah, ki se proti Dravi spuščajo v smeri jugozahod – severovzhod. Proti jugu se ravnica nekoliko dviguje proti Halozam in Varaždinsko-topličko goro. Mesto se nahaja na zelo pomembnem geografskem območju in se upravičeno imenuje “severozahodna vrata Hrvaške”. Tu se nahaja še vedno premalo uporabljen “hrvaški koridor” Budimpešta – Zagreb – Rijeka, ki je ločen od vzhodno alpske ceste in se priključuje na pomembno evropsko cestno transverzalo. Po popisu iz leta 2001, je področje mesta Varaždin imelo 49.075 prebivalcev, kot industrijski center je tretje hrvaško mesto. Najbolj razvita je prehrambna industrija, gradbeništvo, tekstilna industrija, kovinska industrija in predelava lesa. Glede na arheološke najdbe je bilo mesto naseljeno že v rimskih časih, zgodovina Varaždina pa je predvsem tesno povezana z zgodovino srednjeveške Varaždinske županije. Po navedbah obstoječih virov sta tudi v poznem srednjem veku obstajali Zagorska in Varaždinska županija mesto Varaždin pa je prvič omenjeno leta 1181. Mestne pravice mu je leta 1209 podeli Hrvaško-Ogrski kralj Andrija. Po tem se je Varaždin razvijal kot tipično srednjeveško mesto in kmalu postane najbolj naseljeno mesto v celinski hrvaški, takrat Kraljevini Slavoniji. Varaždin ni bil samo sedež Varaždinske županije, temveč so se v njem pogosto odvijale seje parlamenta. Mesto je hitro postalo središče trgovanja, saj je bilo na križišču pomembnih srednjeveških poti, ki so povezovale Madžarsko z Jadranskim morjem ter Kraljevino Slavonijo z Vojvodino Štajersko. Poleg trgovine so se hitro začele razvijati tudi razne obrti. Blaginja je trajala vse do začetka vdora Turkov, eden izmed največjih vpadov Turkov na območje Varaždina pa je bil leta 1532. Takrat je Sultan Sulejmana I. želel zavzeti glavno habsburško mesto Dunaj, a se mu je na poti pri kraju Kiseg uspešno zoperstavil Nikola Jurišić. V času svoje vladavine je Marija Terezija poskušala okrepiti svojo absolutno moč in enotno državo, zato je hotela znižati vpliv hrvaškega in madžarskega plemstva. Kraljica je leta 1767 ustanovila prvo sodobno hrvaško vlado oz. Hrvaški kraljevski svet, katerega sedež je bil ravno v Varaždinu. Ta se je po velikem požaru leta 1776 preselil v Zagreb. Varaždin je tako med leti 1767 in 1776 bil hrvaška prestolnica, v tem času pa so v njem zgradili številne palače in javne zgradbe ter mu dali pečat baročnega mesta. Kor srednjeveško mesto je Varaždin zelo zanimivo in njegova največja znamenitost je zagotovo trdnjava z imenom ˝Stari grad˝.
Nahaja se na severozahodnem robu mesta in danes v njem domuje Mestni muzej Varaždin. Trdnjava je bila prvič omenjena v XII. stoletju kot sedež Varaždinske županije. Pozneje v XIV. stoletju pride v lastništvo grofov Celjskih, ki ga predelajo v gotskem slogu. Največjo pozidavo trdnjava doživlja v XVI. stoletju, ko je bila rekonstruirana v moderno renesančno zgradbo. V času lastništva Ivana Ungnada tik pred letom 1544 so začeli z gradnjo sten s krožnimi stolpi in obzidjem ter izkopom jarka okrog utrdbe, napolnjenega z vodo. Ob koncu tega stoletja varaždinska trdnjava preide trajno v roke madžarsko-hrvaške družine Erdody, ki je izvedla manjše prilagoditve v baročnem slogu. V Varaždinu ima upravo več katoliških verskih redov: Kapucini, Uršulinke, Jezuiti in Frančiškani. Cerkvena gradnja je bila prisotna bolj v srednjeveškem Varaždinu, danes pa žal večinoma ni ohranjena. Iz časa romanike so ohranjeni kamniti fragmenti v sedanji župnijski cerkvi sv. Nikole. Župnijska cerkev v srednjem veku je bila glavni verski objekti v mestu, trg na katerem se nahaja pa je predstavljal glavni mestni trg. Cerkev je v XV. stoletju predelana v gotskem slogu, s tistega časa pa je ohranjen tudi njen zvonik. Velik graditeljski zagon Varaždin doživlja v obdobju baroka oz. ob prihodu raznih verskih redov v mesto. Prvo so postavili jezuitsko cerkev (1642-1646) kot tipična zgodnjebaročna cerkev z dvorano in kapelicami, med seboj ločenimi s stenami. Leta 1650 zgradijo še Frančiškansko cerkev sv. Janeza Krstnika. Obe cerkvi sta bogato opremljeni z bogatim pohištvom in opremo, stenskimi poslikavami in štukaturami. Nov zagon v razvoju mesto dobi z izgradnjo novega frančiškanskega samostana (1626-1632) in jezuitski samostana (1679-1691). Še posebej pomembne dosežke baročne arhitekture Varaždin dobi v XVIII. stoletju, ko na začetku stoletja zgradijo kapucinski samostan s cerkvijo. S finančno pomočjo cesarice Marije Terezije zgradijo še Uršulinski samostan (1715-1749), v katerem deluje tudi dekliška šola. Poleg njega postavijo Uršulinsko cerkev (1722-1729), ki je ena od prvih baročnih cerkva na hrvaškem z značilnim sprednjim stolpom. Iz tega obdobja je tudi nova župnijska cerkev sv. Nikole, ki jo je zasnoval lokalni arhitekt Simon Ignac Wagner.
V velikem požaru leta 1776 so žrtve tudi številni verski objekti a so v naslednjih letih bili v večji meri obnovljeni. Gradnja baročnih cerkva in samostanov je bistveno prispevala k urbani podobi Varaždina, ki se je kot tak ohranil vse do danes. V XIX. stoletju so bile cerkve zgrajene v historicističnem slogu, med njimi pa posebej izstopa pravoslavna cerkev sv. Đorđa iz leta 1884. V zgodovinskem središču Varaždina je serija palač iz dobe baroka. Palače so bile zgrajene od XVII. stoletja do začetka XIX. stoletja in so jih zgradile hrvaške plemiške družine ali plemiči iz tujine. Na glavnem trgu leži palača grofov Drašković iz XVIII. stoletja. Osrednja stavba na trgu je Mestna hiša, ki je bila zgrajena v XVI. stoletju, njena fasada s sedanjo podobo pa je bila rekonstruirana leta 1791-1793. Na Frančiškanskem trgu je znana palača Patačić, ki je dvonadstropna in ima kljub svoji majhnosti zelo razkošno fasado. V njej se je odvijalo bogato družabno življenje grofa Franza Patačića in njegove žena Katarine, ki sta organizirala mnoge plesne in gledališke predstave. V palači je še vedno nekaj ohranjenih sob s stenskimi poslikavami iz omenjenega časa. Freske so ohranjene tudi v sosednji palači Varaždinske županije, ki je bil ena od največjih baročnih palač v Hrvaški. V osrednji dvorani palače so iluzionistično poslikani marmorni stebri. Na severni strani trga se v slogu poznega baročnega klasicizma nahaja palača Wasserman-Kreuz (1785-1786.) in palača Herzer (1791-1795). Zanimivo je, da palače Herzer ni postavil nek plemič, temveč mesti poštar Franjo Herzer, ki je obogatel z igranjem loterije. Na Stančićev trgu pred nekdanjim vhodom v trnjavo ˝Stari grad˝ se nahaja palača Prašinski-Sermage iz XVII. stoletja z značilno barvito fasado s črno- rdečimi medaljoni in prekrasnim kamnitim stopniščem. Na Trgu svobode se nahaja tudi palača družine Petković iz leta 1767, ki je v svojem času imela zelo bogat portalni vhod z družinskim grbom. Ob koncu XIX. stoletju in zgodnjih letih XX. stoletja prihaja do izgradnje vrste lepih meščanskih vil, od katerih je najstarejša klasicistična vila Mueller v Cesarčevoj ulici, medtem ko se večina meščanskih hiš nahaja na Kolodvorski ulici. Najpomembnejša zgradba iz tega zgodovinskega obdobja je vsekakor stavba Hrvaškega narodnega gledališča, ki sta jo projektirala slavna dunajska arhitekta Fellner in Helmer, graditelja mnogih gledališč v srednji Evropi.
V samem mestu stoji več znamenitih spomenikov, med njimi pa so vsekakor pomembni baročni kip sv. Janeza Nepomuka pred ˝Strarim gradom˝, sodobni Meštrovićev kip Grgura Ninskega pred frančiškansko cerkvijo in doprsni kip priljubljene cesarice Elizabete (Sissi) v dvorišču palače Varaždinske županije. Zanimivo prepletanje kiparstva in vrtnarstva ponuja ambient mestnega pokopališča, ki velja za enega najlepših na Hrvaškem. Varaždin je skupaj z Zagrebom najpomembnejše kulturno središče severozahodne Hrvaške. Varaždinski Mestni muzej je bil ustanovljen leta 1925, njegov sedež s stalno razstavo pa je v že omenjenem ˝Starem gradu˝. V sklopu muzeja deluje tudi entomološki oddelek v palači Herzer ter Galerija starih in novih umetnikov v palači Sermage. Mesto ima tudi nekaj zasebnih galerij sodobne umetnosti. Gledališke predstave so v Varaždinu potekale že v XVIII. stoletju. Potujoče gledališke skupine predvsem iz nemških regij so nastopale v zasebnih hišah ali Lauretanskoj kapeli nekdanjega jezuitskega samostana. Leta 1768 je grof Franjo Patačić odkupil zemljišča za izgradnjo gledališča, ampak je zaradi finančnih težav od namena odstopil, za gledališke predstave pa se je kasneje uporabljala dvorana v palači Mekovec vse do leta 1873. Istega leta v Varaždinu zgradijo novo primernejšo gledališko stavbo. Kulturno življenje se je v mestu razvijalo tudi na področjih raznih prireditev, med katerimi so zelo znane Varaždinske baročne večeri, Špancirfest in Trash Film Festival. Pri tem nikakor ne moremo spustiti posebno kulturno-zgodovinsko znamenitost Varaždina kot so Purgari oz. Varaždinska mestna garda. Varaždin je mesto, ki v vsakem obiskovalcu pusti svoj vtis. Posebej je lepo speljana pot skozi stari del mesta, kjer mnoge trgovine in lokali ponujajo svoje storitve. Mesto toplo priporočam kot enodnevni družinski izlet.
Kontakt:
Turistička zajednica grada Varaždina
TIC (Turističko Informativni Centar)
Ivana Padovca 3, Varaždin 42 000 – Hrvatska
T: +385 42 210-987
W: http://www.tourism-varazdin.hr/
E: info@tourism-varazdin.hr
This work is licensed under a Attribution 4.0 International License (CC BY 4.0)
Viri:
- Foto: Črtomir Rosić
- Wikipedija
- http://www.tourism-varazdin.hr/
- http://www.varazdin.hr/
