Barja so posebni tipi življenjskega okolja za katero je značilno stalno ali občasno zastajanje vode. Porasla so z vodoljubnimi in vlagoljubnimi rastlinami, iz katerih nastaja šota. Šota nastaja iz odmrlih rastlinskih delov, predvsem šotnih mahov, ki zaradi pomanjkanja zraka ne razpadejo popolnoma v humus, ampak se v procesu pooglenitve spremene v šoto. Poznamo dve različici barja, nizko in visoko barje. Razlikujeta se glede preskrbe rastlin z vodo. Rastline nizkega barja imajo stik s hranili bogato podtalnico. Pri visokem barju tega stika ni in so rastline, kar se preskrbe z vodo tiče, odvisne izključno od s hranili revno padavinsko vodo. Takšne razmere prenesejo le nekatere rastline, zato je rastlinstvo visokih barij specifično in se močno razlikuje od rastlinstva okolice. Šotni mah, ki je poglavitna rastlina barij ima svojevrstno sposobnost, da navzgor stalno priraščajo mladi poganjki, spodnji deli pa se postopoma spreminjajo v šoto. Na ta način se plast šote debeli, celotno barje pa se dviguje nad okolico. Lovrenško barje je največje visoko barje v Sloveniji in eno najpomembnejših v južni Evropi.
Sestavljeno je iz dveh delov, ki ju loči pas gozda. Dvajset jezerc ali barskih oken, ki so njegova poglavitna značilnost, mu je prinesla tudi ime Lovrenška jezera in so ena od najbolj prepoznavnih naravnih in turističnih znamenitosti Pohorja. Jezerca so naravne kotanje s površino nekaj kvadratnih metrov in globine do 1,2 m. Po opustitvi paše jih zarašča rušje, ki prehaja na obeh straneh barja na bolj strmem in odcednem pobočju v smrekov gozd. Najvišje jezerce leži na višini 1.529 m.n.m., najnižje pa na višini 1.517 m.n.m. Ob najvišjem ležečem jezercu je postavljen lesen razgledni stolp. Barje ima slemensko lego in je nastalo kot mineralno močvirje na valoviti nepropustni geološki podlagi. S kopičenjem šote se je postopoma spremenilo v visoko barje. Starost barja cenijo na 8000 let in je torej poledenodobnega nastanka. Njihova značilna vegetacija so ruševja, šotni mahovi, okroglolistna rosika, rožmarinka, mahovnica, mahunica in zavarovana rastlinska vrsta rjasti sleč (Rhododendron ferruigieum). Od vodnih živali je zanimiv alpski pupek. V okolici jezera gnezdijo veliki divji petelin in martinec. Celotno območje barja nima nobenega površinskega dotoka. Napajajo ga izključno padavinske vode. Jezerca so nastala sekundarno kot erozijske površine, saj se dno pri vseh nadaljuje v šoto. Podatek, da je v njih voda kljub slemenski legi tudi v največji poletni suši, zgovorno priča o veliki zmožnosti zadrževanja vode, ki jo imata šotni mah in šota.
Plast šote je v osrednjih delih barja debela do 290 cm, v obrobju pa je precej tanjša. Območje Lovrenškega barja s površino okrog 22 ha med Planinko (1.392 m) in Mulejevim vrhom (1.533 m), v povirju potokov Radolnje, Mislinje in Velke je posebej zavarovani del največjega slovenskega gozdnega rezervata Ribniško – Lovrenška jezera, velikega 522 ha, ki obsega celotno ovršje Pohorja med Ribniškim in Mulejevim vrhom. Dostop je enostaven in lahek. Od hotela na Rogli je urejena in označena nezahtevna pešpot. S parkirišča se dejansko usmerimo levo do hiške, kjer v zimski sezoni prodajajo smučarske vozovnice. Za tem prečkamo smučarsko progo in pot nadaljujemo po širokem dolgem travniku sprva rahlo navzdol. Ko pridemo do najnižje točke naletimo na smerokaz za Lovrenška jezera. Pot nadaljujemo proti severu po utrjeni poti skozi gozd in travnatih planj do Ostruščice. Pohorske travnate planje so nastale pred stoletji, ko so pastirji na položnih slemenih izkrčili gozdove in jih spremenili v pašnike. Tu je kar precej razpotij zato pazljivo sledimo oznakam za Lovrenška jezera. Z Ostruščice se pot naprej rahlo vzpenja in nas pripelje v gozd. Z vrha se pot začne spuščati proti sedlu Komisija (šotno barje) kjer je tudi razpotje. Nadaljujemo po desni poti (leva gre na Ribniško kočo), ki se čez nekaj minut hoje po slabši cesti priključi poti s koče na Pesku. Tej poti sledimo naprej skoraj vodoravno. Slabša cesta nato preči potoček in kmalu za tem preide na široko stezico.
Stezica se začne rahlo vzpenjati čez nekoliko redkejši smrekov gozd in nas pripelje do razglednega stolpa pri Lovrenških jezerih. Pot nas vodi izmenoma preko travnikov in gozdov do vrha, kjer so Lovrenška jezera, ki predstavljajo obsežno šotno barje z jezeri in so edinstven naravni fenomen. Od Lovrenških jezer nadaljujemo pot proti severu v smeri Lovrenca. S te poti sledimo markacijam in zavijemo desno ter se spustimo do Jezerca, ki je naslednja naravna zanimivost na tej poti. Pot nadaljujemo po gozdni poti do križišča z glavno cesto (1,5 km), kjer zavijemo desno proti Pesku (1,5 km), od koder se po gozdni poti vzpnemo do Rogle in do Hotela Planja. Od Peska do hotela Planja vozi tudi sedežnica, ki predvsem v poletnih in jesenskih mesecih ponuja prekrasen razgled.
This work is licensed under a Attribution 4.0 International License (CC BY 4.0)
Viri:
- Foto: Črtomir Rosić
- Wikipedija
- Spletna stran Občine Lovrenc: http://www.lovrenc.si/jezera/barje.html
- Zavod RS za varstvo narave: http://www.zrsvn.si/sl/informacija.asp?id_meta_type=63&id_informacija=498
