Ko popotnik počasi zapušča slovenski Kras in se odpravi proti Jadranskemu morju, obronki kraške planote na tem območju strmo padajo v nemirno morje Tržaškega zaliva. Pri tem ga spremljajo idilične vasice s svojimi cerkvami in tipičnimi kraškimi hišami, ki so kot biseri vpeti med kamen in nizko zelenje, kraške gmajne, kamnolome in ostanke nekdanje kraške površine. Na eni izmed vzpetin (418 m) nad vasjo Col v zaledju Tržaške pokrajine se nahaja tudi utrdba Tabor, ki v svojih notranjosti ljubosumno čuva romarsko svetišče. V objemu njegovih zidov se nahajata župnišče in cerkev posvečena Devici Mariji, ki sta zidani v živo skalo in prekriti s skrlami. Omenjena cerkev z obzidjem, ki jo imenujejo tudi Repentaborska cerkev je del Občine Repentabor (italijansko Monrupino) z okrog 850 prebivalci v Tržaški pokrajini v Italiji. Občina leži tik ob italijansko-slovenski mêji in mejí na občino Sežana v Sloveniji, večina prebivalcev pa je slovenske narodnosti. Župnik Matija Sila, ki je deloval tukaj konec prejšnjega stoletja, pravi, da nadvse zanimivo ime kraja izhaja iz ˝rup˝ (skalnatih dolin) in se pri tem sklicuje na podobna imena (Repno, Repnje) drugod po Sloveniji, ki stoje na skalnatih in jamastih tleh. Tabor pa je dobil po gradišču, ki je nastalo pred Turki, morda pa celo že v predrimskih časih, saj je več najdb na vrhu, ki govore o tem. Druga bolj preprosta razlaga izpeljuje ime iz repe, ki na rdeči kraški zemlji v teh krajih posebno bogato uspeva. Ob svetišču na Tabru med turističnimi zanimivostmi občine velja omeniti še Kraško hišo v Repnu in Repentaborske stene ob cesti proti Colu, med prireditvami pa Kraško ohcet, ki jo priredijo vsako drugo leto (ob lihih letih) zadnjo nedeljo v avgustu v repentabrski cerkvi.
Razvaline v okolici pričajo o burni preteklosti kraja, na pobočju taborskega griča pa so vidni ostanki gradišča iz sredine drugega tisočletja pr. n. št. V rimskem času je pod Taborom vodila cesta od Trsta proti vzhodu, iz tega časa pa so vidni ostanki obrambnega stolpa ob glavnem vhodu na Repentabor in ostanki trojnega obzidja na pobočju. Na zahodnem vhodu v tabor iz smeri vasi Col je slovenski napis iz leta 1828 napisan v bohoričici, ki pravi takole: ˝Leta 911 je Tabor zidan. Leta 1750 je cerkev delana, leta 1802 je turen storjen, leta 1828 so ta vrata postavljena˝. Repentabrska cerkev je prvič omenjena v škofijski listini iz leta 1316, ki pa pravi nekoliko drugače. Že takrat se je nahajala cerkvica Matere božje na tem kraju, vanjo pa so zahajali vaščani iz vasi Repno, Voglje in od drugod. O starodavnosti pričajo tudi grbi devinskih grofov, ki so vzidani v cerkveno zidovje. Listina navaja tudi (slovenska) imena nekaterih okoliških vasi in je dragocen dokument o nepretrganem obstoju Slovencev v teh krajih.
O nastanku božje poti pripoveduje več zgodb. Ena pravi, da se je v časih, ko je bilo tu okrog še veliko pastirjev, nekemu pastirju prikazala na paši žena v belem in mu naročila, naj na hribu postavi hišico. Res jo je pozidal, a se je kmalu tudi skesal in jo podrl. Drugo jutro je videl, da je čez noč nastalo novo zidovje, večje in prostornejše od prejšnjega. V tem je spoznal znamenje z neba, naj bo tu kapela Mariji v čast. Druga zgodba pravi, da so našli vrh grebena skalo, v kateri je bila vdolbena ženska stopinja, ki so jo razlagali kot stopinjo Matere božje. Poleg skale so začeli zidati cerkev, to skalo vam ob organiziranih ogledih še danes pokažejo pri vhodu v cerkev. Repentaborska cerkev je bila v preteklosti velikokrat predelana. Sprva je spadala pod bližnjo tomajsko župnijo, a že leta 1512 je znana kot samostojna župnija. Omenjenega leta je prenovljeno in povečano cerkev posvetil sam škof Peter Bonomo (prijatelj in mecen Primoža Trubarja).
Cerkev krasijo lepe umetnine, najdragocenejša pa je slika Marije z Jezusom, cilj češčenja župljanov in romarjev. Ti zadnji se tu zberejo na veliki šmaren, ko je tukaj žegnanje. Nekoč so se zbirali še druge dni, posebno na god sv. Roka. Žal je tako kot marsikje romarska tradicija tudi tu na Dolnjem Krasu, ta tradicija zamrla. V času turških vpadov (na vhodu v župnijsko poslopje je letnica 1559) so cerkev spet obnovili in utrdili, od takrat pa je cerkev postala tabor. Današnjo obliko je dobila cerkev leta 1750. Gradnjo je vodil tomajski župnik Klepše. Leta 1794 je tržaški škof Sigmund von Hohenwart cerkvi podaril sliko Marije, ki še danes krasi glavni oltar. Slika je delo tržaške slikarke Marie Candido. Poleg cerkve (znotraj obzidja) stoji še župnišče, mežnarija in stavba, ki je bila včasih sedež repentabrske srenje. Repentabor je bil včasih precej pomembna lokalna romarska pot. Za veliki šmaren so se včasih proti Repentabru vile številne procesije iz Trsta, Sežane in iz številnih manjših krajev po Krasu. Številni turisti se radi ustavljajo pri repentabrski cerkvi tudi zaradi izrednega razgleda po Krasu, proti morju in proti Alpam v daljavi. Ob tem so zanimive tudi repentaborske stene, ki so kamniti osamelci visoki do 10 m, ki stojijo na vrhu klanca pod vzpetino Tabor ob cesti proti naselju Col. Sestavljeni so iz apnenca, ki je v glavnem sestavljen iz zdrobljenih lupin školjk vezanih s kalcitom. Stene so naravni pojav posebnega geomorfološkega pomena, ki so nastale zaradi kemičnega raztapljanja ob delovanju meteornih voda in posebne topografske lege.
Skale iz školjčnega apnenca, ki so manj podvržene agresivnemu delovanju vode predstavljajo sedaj osamelce, medtem ko se je ostala bolj topna apnenčasta površina raztopila. Poleg tega se ti kamniti bloki nahajajo na vrhu prelaza, kjer je raztapljanje intenzivnejše: netopljivi ostanki karbonatnih kamnin ne ostanejo na mestu in zato povzročajo večjo višinsko razliko med školjčnimi apnenci in okoliško površino. Na enem od teh osamelcev je postavljena spominska plošča žrtvam fašizma. Svetiče na Tabru je kot nalašč kraj za romantične duše. Ko ga zagledate s poti, bi rekli, da je mogočen srednjeveški grad, utrjen z obzidjem in nezavzeten na skalnatih pečinah, ki jih tu pa tam za nekaj časa zakrije grmičevje in hrasti. V nasprotju z gradovi, ki so dajali zavetišča tujim zemljiškim gospodom, pa je Repentabor trdnjava slovenskega kmeta, ki se je sem zatekal pred turškimi hordami, ko so v hudih dneh srednjega veka plenile prav do Tržaškega. Srečnim naključjem se imamo zahvaliti, da se je ohranil skoraj nedotaknjen do današnjega dne. Romarja, ki svetišče pride obiskat, še dandanes ustavi dvoje starih trdnjavskih vrat, skozi katere pridemo na dvorišče k lipam, zasajenim na kraju, kjer so nekdaj pokopavali verne. Zemljo za pokopališče so morali iz doline prinesti vrh teh pečin, da so jo blagoslovili in je služila za zadnje počivališče rajnim.
Današnjo ˝trdnjavo˝ sestavljata župnišče in krajevni dom Emila Westra, župnika, ki je preživel četrt stoletja v najhujših letih vojne in stisk, s tukajšnjimi ljudmi. Lepo in prostrano dvorišče nudi mir in čudovit razgled. Proti jugu pogled hitro preleti kraško planoto in se zgubi na Socerb in Slavniku. Na zahodu se blešči Jadransko morje z ustjem reke Soče, Gradežem in Barbano. Ob jasnem vremenu se obris lagune zariše vse tja do Benetk, nad furlansko nižino pa se v daljavi blestijo vrhovi Dolomitov. Proti vzhodu se dviga ponosni nanos, malo bolj levo Čaven in Trnovska planota, včasih pa oko zazre tudi vrhove Julijskih Alp. Skratka vredno obiska in ogleda ter vsakega trenutka. Dostop do svetišča je možen z avtomobilom, a priporočam, da avto pustite na parkirišču gostilne ob glavni cesti in se na vrh vzpetine povzpnete peš. Cesta je široka, vzpon pa ni težak, je pa vso pot čudovit razgled.
Viri:
- Foto: Črtomir Rosić
- Informativne table ob svetišču
- Wikipedija
- http://www.kam.si/romarske_cerkve/repentabor.html
- http://www.monrupino-repentabor.it/monrupino/history
