Arboretum Volčji Potok

Deli na:

Ljudje se sploh radi sprehajamo po naravi in se spogledujemo nad mogočnimi drevesi, grmovnicami in cvetovi, zato tudi arboretumom (strokovni izraz za zbirko dreves in grmovnic, zbranih v raziskovalne namene) vedno posvečamo posebno pozornost. Prav tako v vrtovih ali parkih lokalne in z drugih krajev prinesene in vzgajane, flore ter favne nekega zemeljskega klimatskega področja namreč zbujajo veliko zanimanje mnogih. Običajno ga zasnujejo ljubiteljski zbiratelji rastlin in živali, kasneje pa nekateri preidejo pod pokroviteljstvo raznih šol, akademij in univerz. Zbirke v arboretumih so v veliko pomoč šolarjem, študentom in znanstvenikom pri njihovem študiju za poklic. Nekateri arboretumi so bolj zaprte narave, drugi pa predvsem za širšo javnost, katera v njih najde prostor za sprostitev in občudovanje narave. Največkrat je začetek arboretuma botanični vrt, kjer zasadijo več zbirk lesnatih rastlin izbranih po njihovih okrasnih značilnostih ti raznoliki parkovni prizori, pa se navadno nadaljujejo s strokovnimi zasaditvami na osnovi estetsko in ekološko utemeljenih kombinacij različnih rastlin. Nastajanje arboretuma je dolgoročen in zahteven proces, saj potrebuje desetletja in stoletja strokovnega dela. V Sloveniji imamo največji arboretum v kraju Volčji potok pri Radomljah, ki je edini samostojen arboretum pri nas. Naselje Volčji Potok ali Wolfsbühel ima dolgo zgodovino, po legendi pa naj bi se kraja takšno ime oprijelo zaradi volkov, ki so pogosto plenili po okoliških gozdovih. Sicer pa se v zgodovinskih virih prvič posredno omenja leta 1220 v darilni listini iz Turjaka, v kateri zasledimo ime grajskega gospoda Hermanusa de Wolfspracha. Ime Wolfsbach izvira iz Volčjega na Blokah blizu Starega trga, zato sklepamo, da je Herman prišel iz omenjenih krajev. V Slavi vojvodine Kranjske Janez Vajkard Valvasor navaja, da je ob koncu 16. stoletja imela Volčji Potok v posesti rodbina Bonhomo. Po Valvasorjevi dobi so bili lastniki Volčjega Potoka dr. Janez Burger in njegova hči Pavlina, nato pa rodbina Gozani. Leta 1882 je posestvo Volčji Potok od vdove Fredinanda Gozanija kupil ljubljanski veletrgovec Ferdinand Souvan. Ta je 1885 preuredil dvorec, nekatere pred dvorcem ležeče njive in travnike pa zasadil z drevjem in napravil park, ki gaje obdal z zidom.

Po njem je posestvo podedoval sin Leon, ki je okoli graščine zasnoval kar dvanajst hektarov parka z ribniki in nasadi eksotičnih dreves. Ob prelomu stoletja so tu delovali tudi nekateri slovenski impresionisti, na primer Matija Jama. Graščina in park sta ostala v lasti družine Souvan vse do 2. svetovne vojne, ko je moral Leon Souvan pred Nemci pobegniti v Ljubljano. Leon Souvan je kot zadnji zasebni lastnik posestva umrl kmalu po vojni, leta 1949. Takoj po njegovi smrti je država nacionalizirala celoten kompleks in ga leta 1952 dodelila v upravljanje Agronomski in gozdarski fakulteti v Ljubljani, ki ga je preoblikovala v javnosti odprti arboretum. Leta 1965 se je sodelovanje z Agronomsko fakulteto končalo in med leti 1965 in 1999 je arboretum deloval kot finančno samostojen subjekt. Od leta 1999 dalje je kot kulturna in naravna dediščina nacionalnega pomena v upravljanju slovenske države. Danes je torej arboretum Volčji potok, ki ga imenujemo tudi Souvanov park, načrtno urejen park in nasad lesnatih rastlin oz. dreves, grmovnic in trajnic ter samoniklih rastlin, ki služijo v raziskovalno – prosvetne namene. Od drugih arboretumov se razlikuje po tem, da so bila drevesa i grmi od začetka naprej sajeni v parkovne prizore in ne zgolj v anonimno zbirko. Druženje rastlin nam tako služi kot zgled, katere rastline so ekološko združljive in na pogled privlačne. Razteza se na 88 hektarjih in obsega pet urejenih jezer ter 30 hektarjev gozda, v katerem je zlasti pomembna pri nas redka združba jelke in trokrpega mahu. V Volčjem Potoku uspeva približno 2.500 vrst in sort iglavcev in listavcev ter okoli 300 samoniklih zelnatih rastlin. Število različnih trajnic in enoletnic se iz leta v leto spreminja. Drevesa in grmi pripadajo tako osnovnim botaničnim vrstam iz Evrope, Severne Amerike in Azije kot kultivarjem, ki so bili vzgojeni v okrasne namene. Najbogatejše so zbirke vrst javorjev, lip, brez in bukev. Med javorji je posebno veliko kultivarjev pahljačastega javorja. Pozornost zaslužijo tudi luskasti iglavci, ki jih je največ okoli rozarija. Bogata je tudi zbirka, hrastov, japonskih češenj, magnolij, borov, jelk, cipres, smrek, tis, tuj, in rododendronov.

Morda te bo zanimalo: Naravni rezervat Ormoške lagune

Skupno je v parku preko 4500 domačih in tujih rastlinskih vrst dreves, grmovnic in drugih rastlin. Obiskovalci najbolj občudujejo rododendrone in vrtnice. Strokovnjaki hvalijo še zbirko zimzelenih listavcev. Kot sem že omenil so rastline zasajene parkovnih prizorih oz. posebnih združbah ekološko združljivih rastlin. Lahko bi tudi rekli, da je torej tematsko zastavljen v več značilnih parkovnih oblikah kot so francoski vrt, stari park, rozarij, angleški park, jelova draga, Souvanova loka, hujski travnik in gozd. Osrednji in najbolj znani prizor iz Arboretuma je nedvomno francoski vrt. Žal mu danes manjka dvorec, ki je nekoč dopolnjeval parkovno ureditev francoskega parka. Danes na njegovem mestu stoji le kulisa, ki nam govori o kulturni zgodovini parka in kraja Volčji Potok. Pod kuliso dvorca se razprostira oblikovani parter, ki ga je kmalu po letu 1918 po francoskih vzorih zasnoval Leo Souvan. Sovanova loka leži med Velikim jezerom, starim in parternim parkom ter upravno zgradbo, v njej pa je precej zanimivih rastlin. Spomladi zacvetijo razni nepozebniki, maja japonski cvetni dren in Sieboldova brogovita, poleti hortenzije, jeseni z listno barvo očara parotija. Z orjaškimi listi poleti pritegne pozornost še trajnica gunera. Ta predel arboretuma živi v znamenju vode, saj se iz Velikega jezera čez travnik proti parku vije Volčji potok, katerega strugo je obraslo obvodno rastlinje, ob njem pa gabri in jelše. Drevesa je visoko prerasel bršljan, ki daje skupaj z lovorikovci in tisami Souvanovi loki tudi pozimi zeleni značaj. Na vzhodni strani travnika iz tal mezi voda, ki se združuje v majhne potočke. Stari park je nastal v tesni povezavi z nekdanjo graščino, saj je predstavljal njeno neposredno okolico. Širi se na ravnici pod Volčjih hribom in od koder se razprostira pogled na nižje ležeči francoski vrt. Med starim parkom in francoskim vrtom sta zgrajeni dve zanimivi stopnišči, ki ležita v osi nekdanje graščine, na vmesnem nivoju med njima pa je majhen okrogel bazenček z vodometom. V starem parku je najmarkantnejša skupina stoletnih dreves nad kamnito mizo. Platani sta bili posajeni že konec 19. stoletja, ko je Ferdinand Souvan začel urejati kupljeno posest, kasneje pa so posadili še druga drevesa. Počivališče pod platanami ima na drugi strani graščinske osi sestrsko počivališče pod divjimi kostanji, ki so enako stara kot platani in v njihovi senci prav tako stoji kamnita miza. Rozarij oz. rožni vrt je na sedanjem mestu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ustvaril Miha Ogorevc, dolgoletni direktor Arboretuma Volčji Potok.

Ob poteh si je na trati zamislil po dve vrsti gred v obliki šahovnice, vse skupaj pa je obdal z zelenim okvirjem iglavcev. Nasadi vrtnic so bili leta 2002 v celoti obnovljeni in razširjeni. Na ogled je dvesto sort vrtnic, ki so bile izbrane tako, da nazorno prikažejo veliko pestrost svojega rodu. Tu so divji in na pol divji šipki, skupina starih, zgodovinskih vrtnic, veliki rožni grmi, zbirka sortnih rugoz, nekaj pa je tudi popenjavk. Rozarij obiskovalcem sporoča, da je vsaka vrtnica osebnost zase, s svojo zgodovino in s svojim sortnim imenom. V zelenih stenah rožnega vrta je mnogo nenavadnih iglavcev, prevladujejo pa sortne tise, paciprese in zahodni kleki. Tu raste tudi gladka cipresa, edina vrsta iz rodu pravih cipres, ki za silo prenese hladno podnebje Volčjega Potoka. Zgornji angleški park doživimo, ko se sprehodimo po poteh, ki nas vodijo pod krivenčastimi hrasti ob strugi Volčjega potoka, čez travnik do senčnih smrek in mogočnih ameriških hrastov ter pod krošnjami stoletnih bukev ob robu naravnega gozda. Nikjer drugje v Arboretumu ni mogoče tako jasno občutiti, kako majhen je človek v družbi starih dreves in kakšno dostojanstvo je v teh živih bitjih, če jih prepustimo neoviranemu, svobodnemu razvoju. Za oblikovanje rastlinskih nasadov je v Arboretumu Volčji Potok posebej dragoceno to, da se na razmeroma majhnem območju zvrsti več različnih geoloških podlag. V zgornjem angleškem parku so v globini miocenski peščenjaki, na katerih se razvijejo izrazito kisla tla. Ta omogočajo uspevanje rododendronom in drugim kisloljubnim rastlinam. Ker je kislih tal v Sloveniji malo, so vitalni stari rododendroni v zgornjem angleškem parku res nekaj posebnega. Tu so nekateri visoki pet metrov in več, najlepši in prava paša za oči pa so ob svojem cvetenju sredi maja. Najbolj oddaljen in naravi najbližji parkovni predel arboretuma je dolina jelova draga. Imenovana je po jelkah, ki na hladni severni legi oblikujejo svoj tip gozda na nenavadno nizki nadmorski višini. Pestrost naravnih gozdov je na majhni površini arboretuma nekaj posebnega in dragocenega.

Morda te bo zanimalo: Gostilna Gastuž, najstarejše gostišče na slovenskem

Pri skalnjaku vodi pot skozi gorski bukov gozd, v zgornjem angleškem parku pa se bukovje na kislih tleh sreča z ostanki hrastovja. Še preden pridemo do jelovega gozda v jelovi dragi, se s poti odpre pogled na majhno zaplato borovja na kislih tleh, najslikovitejšega gozda v arboretumu. Ob poti iz jelove drage proti spodnjemu angleškemu parku je onstran ograje še obsežen log črne jelše oz. jelševega gozda na namočenih tleh. Sprehod skozi različne tipe gozda že sam po sebi doživljajsko bogati arboretum. Jelovo drago so po Jegličevih načrtih preoblikovali njegovi nasledniki. Kjer se gozd sreča z odprto površino travnika, so izkopali kotanjo za jezero. Na drugi strani poti so ustvarili nasad rdečega brstičnika, pred ozadjem iz pacipres pa zbirko javorjev. Stari park se proti vzhodu nadaljuje v Spodnji angleški park. Ime in osnovna zasnova sta še Souvanova. Najlepši vstop v spodnji angleški park je skozi kratki drevored kavkaških oreškarjev, od koder se prostor odpre do brez in slopnega znamenja na njegovem skrajnem koncu. Severni rob angleškega parka zapira stoletni bukov gozd, na južni strani pa stoji temno zelena stena iz kanadskih čug. Tudi spodnji angleški park ima svoje jezero, katerega predel pa je gosteje zasajen z zbirko različnih smrek, kanadskih čug, kleki in grahasta pacipresa. Od grmovnic so zanimivejši nepozebniki in leskovci, ki cvetijo zgodaj spomladi. V ravninskem delu Arboretuma so prostrani travniki, ki so z drevjem posajeni predvsem po zunanjih robovih. Odprt prostor je doživljajska protiutež gosto zasajenemu osrednjemu delu Arboretuma in gozdnemu zaledju. Od tod se odpirajo lepi razgledi proti Kamniškim Alpam, na vas Volčji Potok s cerkvijo svetega Ožbolta in na Homški hrib s cerkvijo Marijinega rojstva. Ljubitelji dreves se lahko med sprehodom po zunanjem robu hujskega travnika in južnega parka poglobijo v zbirke brez, sortnih bukev, javorjev, hrastov, japonskih okrasnih češenj, glogov in lip, Sredi južnega parka je pester nasad divjih in okrasnih jablan. Južni park deli od zahodnega parka drevored divjega kostanja, ki je glavna os, po kateri obiskovalci vstopajo v park. V ravni črti vodi od parkirišča in vratarnice do parternega parka.

V zahodnem parku so prireditvene površine za letne razstave in različno, široki javnosti namenjeno ponudbo. Pri rastlinah igrajo tu glavno vlogo enoletni in sezonski nasadi, ki se iz leta v leto spreminjajo. Gozd se razprostira predvsem na hribu, na katerem najdemo tudi ruševine gradu Volčji Potok, ki ga omenja že Valvasor. V Arboretumu se vedno dogaja kaj novega. Obiskovalcem poleg izobraževalnih vsebin nudijo tudi možnost aktivnega in ustvarjalnega preživljanja prostega časa. V parku preko celega leta prirejajo različne prireditve, ki so namenjene obiskovalcem vseh starostnih skupin. Zraven tega arboretum Volčji Potok poslanstvo raziskovalno-izobraževalne ustanove izvaja s številnimi poučnimi in zanimivimi razstavami, med katerimi je zagotovo najbolj obiskana razstava tulipanov. Z razstavami različnih vsebin, od arboretskih do cvetličnih in živalskih skuša pritegniti svojo publiko k občudovanju narave in njene raznolikosti in moram priznati, da jim to odlično uspeva. Obisk arboretuma je nepozabno doživetje za vse, posebej pa za najmlajše, ko v teh dneh med parkovnimi površinami lahko spoznavajo dinozavre.