Za mnoge zagotovo osrednji objekt na ˝Savskom vijencu˝ oziroma na Dedinjah v Beogradu danes znan pod imenom ˝Hiša cvetja˝ (srbsko ˝Kuća cveća˝) je poslednje počivališče nekdanjega predsednika nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) Josipa Broza Tita. Nahaja se v okviru kompleksa Muzeja zgodovine Jugoslavije, kjer je tudi Muzej 25. Maja. Zgrajen je bil leta 1975 kot zimski vrt s prostori za delo in odmor predsednika Tita in so ga že takrat domačini zaradi ogromno cvetja imenovali ˝Cvećara˝ (cvetličarna). Njen avtor je bil bolj ali manj anonimen hrvaški projektant in arhitekt Stjepan Kralj, za katerega pravijo, da je za Tita delal skoraj vse življenje. Prekrasen in razgiban objekt sicer čistih oblik zavzema površino 902 m2 in je z zunanje strani obložen z rumeno fasadno opeko, interjer pa je obdelan z belim marmorjem. Pred vhodom vanj prebivalca prvo pozdravi čudovita fontana, sam objekt pa je razdeljen v tri sklope, centralnega dela oziroma cvetličnega vrta (prvotno s fontano) in dvema vzporedna predeloma soban namenjenih za delo in oddih (delovna soba, spalnica, salon, soba za goste, knjižnica…). Na nasprotni strani od vhoda je nepokrita terasa s prelepim pogledom na Beograd. Ker je bil zimski vrt v neposredni bližini Titove rezidence je ob bivanju v Beogradu v njej preživel precej časa. Nekateri Titovi biografi trdijo, da je v njej posebej veliko časa preživel po neformalni ločitvi s soprogo Jovanko Broz leta 1977. Ko je v začetku leta 1980 Tito zaradi zdravstvenih težav odšel na zdravljenje v Univerzitetni klinični center Ljubljana je izrazil željo, da ga v primeru smrti pokopljejo ravno v tem zimskem vrtu. Okrog poslednjega počivališča predsednika Tita je tedaj bilo precej polemik. Mnogi so predlagali rodni Kumrovec, prav tako pa so bile ideje o ˝Dolini herojev˝ na Tjentištu, kjer je leta 1943 v času 2. svetovne vojne potekala huda bitka na Sutjeski. Kljub vsem predlogom in polemikam so upoštevali njegovo poslednjo željo in ga pokopali prav v Beogradu. Nekateri Titovi biografi trdijo, da je njegova želja bila povezana z njegovo največjo ljubeznijo, partizansko tajnico Davorjanko Paunović – Zdenko, ki je umrla med vojno oziroma leta 1945. Tita je spremljala po mnogih bojiščih in v zelo težkem obdobju ter zbolela za tuberkulozo. Po navedbah nekaterih Titovih biografov je Tito nikoli ni prebolel in je po vojni njene posmrtne ostanke dal pokopati v vrtu svoje rezidence.
Kljub vsemu so prav tako upoštevali poslednjo željo Titove zadnje soproge s katero je preživel največ časa, Jovanke Broz in jo v soboto, 26. oktobra 2013 pokopali levo od Titove grobnice. Pogreb je potekal z vsemi vojaškimi častmi, udeležila pa se ga je večja množica ljudi. Predsedstvo SFRJ in Zveza komunistov Jugoslavije so se odločili, da politično usmeritev in obdobje po Titovi smrti poimenujejo s sloganom ˝Tudi po Titu Tito˝, s tem pa bi bilo poslednje Titovo počivališče nerodno imenovati grob ali mavzolej. Vodstvo tedanje države se je tako odločilo objekt imenovati z euferizmom (grško: euphemos = dober govor; eu = dober, pheme = govor, je stilska figura s katerim se nek izraz zaradi bontona, družbenih, verskih, političnih ali drugih razlogov zamenja z drugim, a v blažji obliki) ˝Hiša cvetja˝. Naziv je bil splošno in dobro sprejet, saj je bila grobnica bogato obdana z velikimi cvetličnimi gredami in svežim cvetjem ter se je ohranil vse do danes. Hiša cvetja je postala neke vrste romarski kraj za milijone Jugoslovanov, ki so s svojim obiskom oddali svojo spoštovanje do bivšega predsednika, saj jo je po podatkih muzeja do leta 2012 obiskalo 17 milijona ljudi iz vsega sveta. Za ohranitev Titovega lika in dela so leta 1982 ustanovili Spominski center Josipa Broza Tita, ki je zraven ˝Hiše cvetja˝ obsegal tudi Muzej ˝25. maja˝, Titovo rezidenco oziroma vilo na Užički 15, Biljardnico, Lovsko hišo, Stari muzej, Spominsko zbirko (vila Mir), kakor tudi bližnji Muzej ˝4. julij˝. Omenjeni spominski center je obstajal vse do leta 1996, ko so ga reorganizirali v Muzej zgodovine Jugoslavije in mu priključili takratni že ugašen Muzej revolucije naroda in narodnosti Jugoslavije.Titovo grobnico, ob kateri so še danes ves čas sveže cvetlične grede in sveže rože, je od samega začetka (8.5.1980) čuvala častna straža t.i. Gardijske brigade Jugoslovanske ljudske armade (JLA), ki je bila prisotna vse do uradne ukinitve JLA (4.5.1992). Sam objekt ˝Hiše cvetja˝ s spremnimi objekti je nadalje vse do razpada federacije Srbije in Črne gore čuvala takratna Vojska Jugoslavije, po tem pa je Muzej zgodovine Jugoslavije prešel pod pristojnost Ministrstva za kulturo Republike Srbije. Današnja stalna muzejska postavitev oziroma zbirka v ˝Hiši cvetja˝ obsega spominsko sobo v kateri se lahko obiskovalci vpišejo v knjigo žalosti in izložbenega dela v katerem se nahajajo lokalne, republiške in zvezne štafetne palice (štafete mladosti), ki jih je takratna jugoslovanska mladina nosila ob Titovem prazniku oziroma rojstnem dnevu 25. maju, ki ga je Jugoslavija praznovala tudi kot ˝Dan mladosti˝. Prikazana so pisma z lepimi željami, ki jih je Tito prejemal s štafetami, fotografije nosilcev štafet in svečanosti, maršalske uniforme, fotografije pogrebne slovesnosti in nekaj fotografij iz njegovega vsakdanjega življenja.
V sosednjih prostorih oziroma spremnem objektu muzeja, takoj preko parka so prikazana darila s Titovih obiskov po raznih krajih in mestih Jugoslavije, čudovita darila z njegovih potovanj po drugih državah in darila od svetovnih državnikov, ki so obiskali tedanjo Jugoslavijo. Zbirka je izredno bogata in nadvse zanimiva ter vredna ogleda. Nadvse zanimiva pa so tudi pričevanja o sami pogrebni slovesnosti in njenih pripravah ter preureditvi zimskega vrta. Ko je Tito 4. maja 1980 umrl v svojem 88 letu, so zimski vrt v samo nekaj dneh preuredili v njegovo poslednje počivališče. Ob tem so iz centralnega dela odstranili fontano in na njenem mestu zgradili grobnico. Rekonstrukcijo zimskega vrta je takrat vodil Titov osebni gradbeni inženir Dragomir Gavrilović, ki je o tistem času v enem od svojih intervjujev leta 2002 znal povedati mnoge anekdote. Ob tem je povedal, da se je 4. maja ob objavi radijskega voditelje RTV Beograd Miodraga Zdravkovića, da je umrl Tito, dejansko začela tekma z časom. V samo 72 urah so v ˝Hiši cvetja˝ zraven grobnice morali zabetonirati še površino 200 m2 kot prostor za mimohod in tribune za več sto svetovnih državnikov. Titovi poslednji poti je namreč prisostvovalo 211 delegacij iz 128 držav sveta, sam pogreb s spuščanjem krste v grobnico pa je bil velik organizacijski in tehnični zalogaj.
Ob spuščanju krste v grobnico so zraven kamer bili prisotni le najvišji funkcionarji tedanje SFRJ in člani Titove družine. Ob pogrebu je nad grob namesto prave marmornate plošče nameščena t.i. ˝marmornata maska˝ oziroma tanka dvodelna betonska plošča obložena z marmorjem, ki je bila mnogo lažja od originalne. Protokol je namreč predvideval , da po spuščanju Titove krste v grobnico, omenjeni plošči na grob namestita po dva oficirja z vsake strani. Prava marmornata plošča iz srbskega Aranđelovca (aranđelovački beli venčac)in z enostavnim napisom Josip Broz Tito (1892-1980) je namreč iz najboljšega marmorja in delo mojstrov kamnosekov iz tamkajšnjega kamnoloma ter zavidljivih dimenzij, višine 0,8 m, širine 1,5 m in dolžine 2,5 m ter težka kar 9 ton. Gradbeni inženir Dragomir Gavrilović je v enem od svojih intervjujev tudi povedal, da se je originalna plošča na grob lahko postavila samo z posebnim dvigalom, tako zahteven in nevaren projekt, pa pred svetovnimi kamerami nebi bil ravno posrečen. Ko so se kamere ugasnile, tuji državniki, najvišji funkcionarji tedanje SFRJ in člani Titove družine pa zapustili ˝Hišo cvetja˝ so točno ob 16.30 uri zaželi z zaključno fazo pokopa. Krsto z maršalovim telesom, ki je iz Ljubljane zakovana prispela v Beograd so dvignili iz grobnice, jo nepredušno obložili z bakreno masko in ponovno spustili v grobnico. Preko grobnice je bila položena močna betonska plošča, na njo pa originalna marmornata plošča. Omenjene trditve gradbenega inženirja Dragomira Gavrilovića je potrdil tudi takratni generalni sekretar Predsedstva SFRJ, slovenski general Ivan Dolničar v svoji knjigi ˝Generalov let˝. Malo ljudi je še mnogo let po Titovi smrti vedelo, da se je njegov pogreb dejansko zavlekel vse do ranih jutranjih ur naslednjega dne. Kasneje v letu 1981 je hortikulturno zasnovo ˝Hiše cvetja˝ nadvse zanimivo in svojevrstno zastavil slovenski arhitekt iz Ptuja, Zdenko Reberc.
Kontakt:
Muzej istorije Jugoslavije
Mihaila Mike Jankovića 6, Beograd, Srbija
T:+381 11 3671485
E: info@mij.rs
W: www.mij.rs
This work is licensed under a Attribution 4.0 International License (CC BY 4.0)
Viri:
- Foto: Črtomir Rosić
- Wikipedija
- Spletna stran muzeja: http://www.mij.rs/poseta/prostor.html
- Spletna stran: http://www.kurir-info.rs/tajna-kuce-cveca-tito-bio-sahranjen-dva-puta-clanak-1073423
