Volčji Grad je majhna kraška vasica na južnem pobočju Komenskega Krasa, a zelo zanimiva za ogled. Od večjega kraja Komen je oddaljena približno 2 km (od Sežane kakšnih 20 km), pot do nje pa je slikovito speljana po kraškem svetu. Izvor njenega imena še ni natančno pojasnjen, obstaja pa več zanimivih anekdot oz. legend. Ena od teh govori, da je ime povezano z volkovi, ki jih je mogoče bilo tu v preteklosti veliko. najpogosteje izvor imena povezujejo z obiskom Marije Volcije, ki naj bi bila hči oglejskih grofov, legenda pa pravi, da je v Volčjem Gradu po hudi bolezni ozdravela. To naj bi potrjevala tudi spominska plošča vzidana v steno cerkve. Vasica je bila poseljena že mnogo prej, kar priča ena največjih zgodovinskih in arheoloških zanimivosti kraja, ˝Debela griža˝. Gre za kamnito prazgodovinsko gradišče oz. obzidje mogočnega utrjenega obroča iz obdobja bronaste in železne dobe. Varoval je naselbino znotraj obroča ali pa nudil zatočišče tedanjim prebivalcem le v primeru napadov. Postavljen je na komaj zaznavni vzpetini in je zaradi svoje oblike, velikosti ter ohranjenosti posebnost med gradišči. Domačini obzidju rečejo Debela Griža saj ˝griža˝ v domačem narečju pomeni kup kamenja, območju kjer gradišče leži pa Ozidje. Kamniti nasip je zložen v enojno in na treh mestih, na obeh vhodih, v dvojno obzidje z zunanjim obsegom približno 850 m ter notranjim obsegom 680 m. Skupno je obzidja 1.100 metrov. Glede na naravne danosti ter oblikovanost terena je zid visok od 2 do 7 m, predvideva se, da je bil v času naselitve še višji, samo prvotno naselje pa je vsebovalo najmanj 13.000 ton kamenja in je predstavljalo središče vseh okoliških gradišč. Današnje ruševine segajo od 5 do 15 m v širino in po celotni dolžini kažejo ostanke prvotne stopničaste gradnje. Skupna količina vgrajenega kamenja presega 60.000 m3. Po nekaterih razlagah naj bi tam skozi vodila tudi rimska cesta.
Prva omemba imena Volcigrat je iz leta 1257, kot Volcigrad pa je bila prvič omenjena leta 1337 v kodeksu tržaškega stolnega arhiva (kasneje tudi Voucigra ali Voucigrat). Razdeljena je na dva dela, na center vasi in zaselek Brith, kjer stojita podružna cerkev sv. Janeza Krstnika in pokopališče. Na njenem mestu je nekoč stala manjša gotska cerkev, na katero nas spominja plošča o njenem graditelju, tržaškemu stavbeniku Johannesu de Pari iz leta 1429. Cerkev je bila zgrajena v baročnem slogu v 16. ali 17. stoletju. Na zahodni steni pa je vzidana nagrobna plošča iz 2. stoletja našega štetja, ki sta jo postavila oče in mati umrli hčerki, leta 15 po rimskem štetju. Notranjost cerkve krasi baročna oprema iz 18. stoletja, v glavnem oltarju je slika Sv. Janeza pred Marijo z Jezusom avtorja F. Pavone, v desnem stranskem oltarju pa slika škofa, slikarja J. Leonardisa. Samostojno stoječi zvonik ob cerkvi ima nenavaden, razgibano baročni zaključek. V vasi je ustvarjal tudi slovenski pisatelj Marjan Rožanc, sicer rojen v Ljubljani (1930-1990), od leta 1993 pa na njegovi domačiji tik ob cerkvi, kjer je ustvarjal zadnja leta svojega življenja, podeljujejo zdaj že tradicionalno Rožančevo literarno nagrado za najboljši esej. Nagrado sta prvič podelila založba Mihelač in časopis Dnevnik. Nanj spominja tudi plošča ob vhodu v domačijo. Vas ima trenutno okrog 100 prebivalcev, zato je veliko hiš praznih in počasi propadajo. V vasi je tudi nekaj prebivalcev, ki tam preživljajo večinoma le vikende, vzpodbudno pa je, da svoje hiše obnavljajo v kraškem slogu. Vas je res vredna ogleda in tudi vaščani so vedno veseli obiskovalcev. Še najprimernejši čas za obisk je poletje, kadar je v vasi najživahnejše. Sprehodite se lahko po tematski poti Pot kamna, obiščete pa jih lahko tudi s kolesom. Skozi vas namreč vodijo tudi mnoge kolesarske poti (v Gorjansko, Gabrovico,…), ki so lepo označene in predvsem vodijo po manj prometnih poteh.
Po vasi in njeni okolici je speljana tudi nadvse zanimiva učna pot, ˝Pot kamna˝, kjer lahko spoznavamo tako kulturne kot naravne znamenitosti Volčjega Grada, pile, ”japenco” (jamo za gašenje apna), Debelo grižo (halštatsko gradišče), ostanek kamnoloma, pastirsko hiško, suhe zidove z ”vrzelami” (vhodi na parcele), kraško brezno (”bezen”), dolino ”Globočnjak”, kaverne, kale, obzidano vrtačo. Pot je lahka in dolga le kakšne 4 km.Center vasi je zelo zanimiv zaradi svoje arhitekture, nekateri pa trdijo, da ima najlepše portale (kolone) na Krasu. Včasih so namreč v vasi delovale kar štiri kamnoseške delavnice; z obrtjo je začela družina Štolfa, ki se je v vas iz Komna preselila v sredini 19. stoletja (potomci rodbine Astolfi iz Ivanjega Gradu). Možno je, da je bila na Volčjem Gradu močna kamnoseška delavnica že v 18. stoletju. Delo volčjegrajskih kamnosekov se tako odraža na številnih lepo izklesanih ”kalunah”, konzolah, cerkevnih znamenjih (pilih), stopniščih in drugih kamnitih detajlih. Zato imajo v vasi tudi veliko »šap«, oknikov, kamnitih vodnjakov in žlebov. En kamnit žleb je še vedno viden nad vaškim vodnjakom (štirno). Cerkvena znamenja (pili) se nahajajo na začetku vasi (iz komenske strani), naredila pa sta ga Anton Jurca in Andrej Talčer v čast Materi Božji leta 1855. Ob cerkvi je znamenje posvečeno Devici Mariji, delo F. Metlikovca iz leta 1885, znamenje ob stranski okoliški poti blizu cerkve pa je posvečeno Jezusu, Mariji in Jožefu. Največ hiš je bilo zgrajenih med leti 1820 in 1870 (nekateri portali imajo vklesane letnice). Sredi vasi, na Kržadi, je tudi večja ploščad, nekakšen trg, namenjen prireditvam, raznim igram, skratka druženju. Vredna ogleda je tudi tipična stara kraška hiša (v bližini cerkve), ki ima del strehe še vedno pokrit s skrlami (skrilami).
This work is licensed under a Attribution 4.0 International License (CC BY 4.0)
Viri:
