Staro srednjeveško mesto Škofja Loka leži ob sotočju rek Poljanske Sore in Selške Sore, v čudoviti dolini na prehodu iz Sorškega polja v Škofjeloško in Polhograjsko hribovje. Stari del mesta stoji na starih rečnih terasah in obsega Mestni trg (Plac) in Spodnji trg (Lóntrg), nad mestom pa bahavo postavlja Loški grad. Mesto slovi kot najbolje ohranjeno srednjeveško mesto v Sloveniji in je mnogim znano tudi kot mesto Škofjeloškega pasijona. Gre za najstarejšo ohranjeno slovensko dramsko besedilo iz leta 1721 in največje gledališko predstavo na prostem. Zgodovinsko gledališki spektakel z več kot 600 igralci je bil leta 1999 po več kot 200 letih ponovno uprizorjen po ulicah čudovitega srednjeveškega mesta, ki obiskovalca prevzamejo tudi ob drugih dnevih. Posebej očarljiv je sprehod skozi ulice do prej omenjenega Loškega gradu kjer je danes domuje nadvse zanimiv Loški muzej Škofja Loka. Čeprav arheološke najdbe kažejo, da je bilo širše ozemlje mesta naseljeno že v bakreni dobi (4. in 3. tisočletje pr. n. št..) se pisna zgodovina Škofje Loke prične z letom 973. Takrat je namreč nemški cesar Oton II. (1184-1220) z darilno listino (cesarska darovnici 30. junija in 23. novembra 973) podelil staro naselje Loka, vso Selško dolino ter večji del Poljanske doline in Sorškega polja, freisinškemu škofu Abrahamu iz Bavarske. Še pred tem, v času velikega preseljevanja ljudstev, so škofjeloško območje naseli Slovani, saj stari zapisi navajajo nekatera krajevna slovanska imena še pred omenjeno daritvijo. Podatki o poreklu in rojstvu freisinškega škofa Abrahama (nekateri ga imenujejo tudi brižinski škof), ki je znatno prispeval k razvoju okraja, še vedno niso znani. Iz starih zapisov je le razbrati, da je bil leta 957 posvečen za freisinškega škofa in je umrl 26. maja 994. Znani slovenski jezikoslovec Jernej Kopitar ga je leta 1836 povezal z Brižinskimi spomeniki, najstarejšimi slovenskimi besedili iz zgodnjega srednjega veka (10./11. stoletje), katerih vsaj del naj bi bil napisal prav škof. Če se vrnemo na prej omenjeno cesarsko darovnico nemškega cesarja Otona II. moramo seveda spomniti, da je bila v darovnici dejansko omenjena Stara Loka in torej ni bila mišljena današnja Škofja Loka. Staro Loko so ustanovili freisinški škofje kot svojo upravno in gospodarsko središče loškega gospostva, saj je bil kraj na strateško pomembnem križišču. Kasneje so jo preimenovali v Škofja Loka (Bischoflack), ki je pod tem imenom prvič omenjena kot trg leta 1248, leta 1274 pa kot mesto.
V 11. in 12. stoletju so dali škofje zgraditi na Kranjceljnu romanski Zgornji stolp in Loški grad, ki se v eni od listin iz leta 1202 omenja kot zelo trden grad (castrum firmissimum iz Lonca). Gospostvo je upravljal glavar, ki je stanoval na gradu, v njem pa je sicer ob obisku mesta, ko je ogledoval svoje gospodarstvo, stanoval škof. Glavar j v imenu zemljiškega gospoda izvajal sodno oblast, ki jo je škofom izročil leta 1257 oglejski patriarh Gregor, leta 1274 pa je češki kralj Otokar II. Přemysl Loškemu gospostvu poveril tudi deželno sodstvo. Deželnoknežji sodnik je lahko izrekal najhujše kazni, na smrt obsojene pa so obglavljali pri Krvavem znamenju v Stari Loki ali jih obešali na Gavžniku. To pomeni, da je naselbina dejansko dobila mestne pravice in uporabljati se prične prej omenjeno ime Bischoflack, ki se prične razvijati v bogato obrtno in gospodarsko središče. Iz tega obdobja je tudi župnijska cerkev Sv. Jakoba, ki se prvič omenjena leta 1271 in na novo v gotskem slogu sezidana v letih 1471-1532. Ostanki fresk v ladji so iz okoli 1471, v sklepnikih pa so grbi škofa in plemenitašev ter znamenja cehov. Viri navajajo, da je znamenita slika Oljska gora verjetno delo slikarja Franca Remba (1674-1718). Cerkev je bila obnovljena leta 1931, za opremo pa je skrbel sloviti slovenski arhitekt svetovnega slovesa Jože Plečnik (1872 – 1957). Do leta 1804 je bila cerkev podružnica Stare Loke, nekoliko kasneje (1358) pa je bil v mestu ustanovljen tudi frančiškanski samostan, ki so ga upravljale redovnice klarise (red sv. Klare sta ustanovila sv. Frančišek in sv. Klara Asiška leta 1212). Viri navajajo, da se je mesto zaradi večje varnosti v začetku 14. stol. zaščitilo z obzidjem, skozi katerega je vodilo petero vrat, zavarovanih s stražnimi stolpi. Obzidje je veliki meri ohranjeno še danes, iz tega obdobja pa je tudi znameniti kamniti ali kapucinski most, ki ga je dal zgraditi škof Leopold. Pri tem velja omeniti tragično usodo škofa, ki je med jahanjem po omenjenem mostu brez ograje, s splašenim konjem vred padel čez most in utonil. Most je bil zgrajen iz rezanega kamna v polkrožni obliki, v srednjem veku pa so ob mostu stala Selška vrata s stražnim stolpom. Leta 1888 so ga obnovili in opremili z železno ograjo, sredi nje pa postavili kip sv. Janeza Nepomuka z loškim grbom na podstavku. S svojo častitljivo starostjo nad 600 let je Kapucinski most eden najstarejših spomenikov tovrstne gradnje v srednji Evropi.
Kljub dobro utrjenem obzidju je leta 1457 v mesto vdrl vojskovodja celjskih grofov Jan Vitovec in mesto požgal, leta 1476 pa so mesto napadli še Turki. Škofja Loka je v tistem času doživela tudi pustošenje kuge, požare in potrese, najhujši pa je bil potres na Idrijskem leta 1511. Viri navajajo, da je takratni zemljiški gospod škof Filip mesto obnovil in nekatere stavbe stojijo še danes. Iz tega obdobja je veličasten meščanski dvorec Homanova hiša, ki je bila v lasti freisinškega škofa. Sestavljena je iz treh poslopij, hiša pa je bila prenovljena po potresu leta 1511 v gotskem slogu z nekaj renesančnimi elementi. Prenovo dokazuje tudi letnica 1529 na konzolnem pomolu s kamnito bradato glavo in kranjskim grbom. Ob restavriranju zunanjosti so se pokazale tudi dragocene freske srednjeveškega vojščaka in sv. Krištofa ter drugi okraski iz 16. stoletja. V gostilno nad slaščičarno je rad zahajal tudi izjemen slovenski slikar, impresionist Ivan Grohar, ki je od tod naslikal znamenito “Loko v snegu”. Iz 16. stoletja je tudi izjemno markantna, nekdanja mestna hiša Stari rotovž, ki je bila svoj čas sedež mestnega sodnika in drugih predstavnikov javnega loškega življenja. O njenem pomembnem položaju v zgodovini mesta govorijo tudi njeni slikarski in arhitekturni elementi. Tako so portal, veža in vrata v gotskem slogu, ki je eden od velikih zgodovinskih umetnostnih slogov, arkadno dvorišče pa je renesančno. Ko so stavbo leta 1972 restavrirali, so se na fasadi prikazale dragocene baročne freske, slike stebrov, cvetlic in raznih figuralnih detajlov. Znamenita mestna Kašča je stala že pred potresom leta 1511 in bila 1513 po ukazu škofa Filipa temeljito obnovljena, kar piše na poznogotski, renesančno oblikovani reliefni vzidani plošči s Filipovim grbom. Gre za eno od najbolj častitljivih stavb v mestu, saj je bila kašča poleg gradu najpomembnejše poslopje zemljiških gospodov. V njej so namreč shranjevali vse naturalne dajatve, upravljal pa jo je poseben škofov uradnik (kaščar). Kašča je bila takrat del mestnega obzidja, danes pa je v njej stalna galerija akademskega slikarja Franca Miheliča, v kleti pa dobra pivnica in vinoteka. Kasneje, leta 1547, je mesto dobilo še Špital (ubožnico in hiralnico). Njena sedanja stavba je iz leta 1720, cerkev pa iz leta 1710. Prenovljena je bila leta 1885 in ima bogat baročni oltar z Layerjevo sliko. Leto pred Špitalom (1709) so v neposredni bližini Kamnitega mostu zgradili kapucinski samostan in cerkev sv. Ane, ki se ponaša s čudovitimi freskami. Stenske slikarije so Gosarjeve in Ogrinove, v samostanu pa tudi je knjižnica starih verskih knjig, v kateri hranijo tudi rokopis prej omenjene pasijonske procesije iz leta 1721 (Škofjeloški pasijon), ki ga je v slovenščini napisal pater Romuald.
Le nekaj minut hoje od turističnega starega centra mesta in Loškega gradu proti severu, leži Stara loka, ki spada med najstarejša slovenska naselja. Kot že omenjeno gre za prvotno Loko, omenjeno v darilni listini iz leta 973, leta 1286 pa jo prvič poimenujejo z nazivom Stara. Je tudi ena najstarejših slovenskih župnij, ki je svoj čas obsegala celotno loško ozemlje. Tudi cerkev sv. Jurija je bila med najstarejšimi na Kranjskem, zaradi pogostih prezidav pa je bila slogovno nekoliko popačena. Današnjo podobo je dobila ob prenovi leta 1863, v stranskih kapelah pa stojijo zanimivi nagrobniki iz 16. in 17. stoletja. Nasproti cerkve stoji Starološki ali Strahlov grad, ki se je po vsej verjetnosti razvil iz škofovega dvorca, ki je naveden v fevdni knjigi leta 1423. Posebnost gradu so okrogli stolpi, ki so nekdaj služili za obrambo in jarek okrog zidu, ki je sedaj zasut. O Škofje Loki kroži kar nekaj legend, viri pa navajajo predvsem legendo o zamorcu, ki je povezana tudi z grbom mesta. Legenda pripoveduje, da je freisinški zemljiški gospod Abraham, s svojim služabnikom zamorcem potoval po Poljanski dolini, ko sta v temnem gozdu naletela na velikanskega medveda. Knez Abraham je od strahu obstal, zamorec pa je medveda ustrelil z lokom. V zahvalo mu je škof obljubil, da »ga bo naredil slavnega, da ga bodo pomnili še mnogi rodovi« in dal v grb mesta vrisati njegovo podobo. Zamorec s krono je tako postal simbol freisinške škofije, posledično pa tudi mesta Škofja Loka.
Že prej je bilo omenjeno, da je Škofjo Loko skozi obdobja prizadejalo kar nekaj večjih katastrof, pri tem pa ne moremo brez omembe uničujočih požarov, med katerimi sta bila najhujša v letih 1660 in 1698. Od tedaj se je podoba Škofje Loke le malo spreminjala, zato velja za najbolje ohranjeno srednjeveško mesto v Sloveniji. Staro mestno jedro od tedaj tvorita zgornji Mestni trg (Plac) in Spodnji trg (Lontrg), nad katerima gospoduje Škofjeloški grad. V virih je zaslediti zanimiv podatek, da so se ljudje na Škofjeloškem ob katastrofah zatekli tudi k romanju, do danes pa se je ohranilo zahvalno romanje na Šmarno goro in k loški podružnici k vv. Florijanu v Sopotnico nad Škofjo Loko. Prvo romanje po virih izvira iz zaobljube ob potresu leta 1895, osnova drugega pa je bil verjetno požar iz leta 1817. Škofjeločani so se vedno znova trudili mesto obnoviti in vanj vrniti nov utrip. Bližnje Sorško polje, ki se razprostira vzhodno od mesta, je nudilo dobre razmere za poljedelstvo, gričevnati svet Škofjeloškega hribovja pa za živinorejo in gospodarjenje z lesom. Mesto je s svojo naravno lego in vodno močjo omogočalo razne obrtne dejavnosti: mlinarstvo, žagarstvo, usnjarstvo, platnarstvo itd. Tako se pod Kamnitim mostom omenja mlin že leta 1309, mnogo pa je bilo kovačev, čevljarjev, krojačev, pekov in drugih. V 15. stoletju se škofjeloški obrtniki povežejo v cehe, njihovo delovanje pa je bilo na višku v 17. stoletju, ko je bila živahna bila tudi trgovina z železom, loškim platnom in siti. Njihove listine, pečatnike, izveske, bandere in cehovske skrinje pa sedaj hrani Loški muzej. V Škofji Loki so že od nekdaj delovali tudi številni priznani umetniki, književniki in znanstveniki, ki so ustvarili bogato kulturno dediščino Škofje Loke. Med že omenjene moramo dodati še nekaj zvenečih imen kot so protestantski teolog in pisec ter pridigarja Jurij Dalmatin (1547 – 1589), ki je leta 1585 v Škofji Loki širil protestantsko misel ter slikar Jurij Šubic (1855 – 1890), ki je v Škofji Loki obiskoval tudi osnovno šolo. Tod so bili dejavni tudi pisatelj in duhovnik Frančišek Saleški Finžgar (1871 – 1962), ki je bil v Škofji Loki župnijski upravitelj, znameniti slikar Rihard Jakopič (1869 – 1943) in pravnik ter humorist Fran Milčinski (1867 – 1932). Ob koncu 18. stoletja so mesto nekoliko modernizirali in prilagodili vedno večji trgovski in obrtni dejavnosti, zato so leta 1789 podrli mestno obzidje in ukinili mestna vrata. Leta 1803 je bila Škofja Loka priključena avstrijski Vojvodini Kranjski in kot prvo mesto na Kranjskem dobi električne luči. Po letu 1803 so bile pretrgane vezi s Freisingom, ozemlje pa je bilo po 830 letih priključeno avstrijskemu komornemu ozemlju.
Skozi naslednja obdobja se je Škofja Loka razvila v prikupno mestece z mnogimi danostmi, danes pa je predvsem turistično mesto, ki slovi po bogati kulturni dediščini. Sprehod skozi staro mestno jedro je nekaj posebnega, saj s svojo tlorisno, prostorsko in vedutno podobo in s svojo bogato stavbno dediščino uvršča med najbolj ohranjene, zanimive in pomembne primere zgodovinsko – urbanističnega in arhitekturnega razvoja slovenskih mest. Mestne gostilne in restavracije ponujajo odlično kulinarično izkušnjo, okolica pa številne možnosti za rekreacijo v neokrnjeni naravi. Kolo si lahko izposodite v Turističnem društvu (TiC-u) na Mestnem trgu, kjer obiskovalcem nudijo vse potrebne informacije, izletniške karte in brošure. Za spoznavanje starega mestnega jedra priporočamo Loško učno pot, na kateri boste spoznali naravne in kulturno – zgodovinske znamenitosti. Namenjena je vsem ljubiteljem narave in tistim, ki želijo obogatiti svoje znanje, dolga pa je dobri 2 uri. Po se začne in konča pri OŠ Ivana Groharja, lahko pa jo pričnete iz Mestnega trga mimo Loškega gradu do stolpa na Kranjclju. Pot se v nadaljevanju spušča do razgledišča nad Grebenarjem, kjer lahko opazujete bližnjo in daljno okolico Škofje Loke. Pot se nadaljuje mimo Marijinega brezna (kraške jame) do nunskega vodovoda, ki še danes služi svojemu namenu. Nato pot vodi do sedla Kobila, kjer se usmeri desno proti razvalinam Starega gradu, od koder se spusti v Vincarško grapo na izhodišče. Škofja Loka je vsekakor vredna obiska, zanjo pa si je potrebno planirati vsaj 3 dni. V poletni sezoni si lahko gostje v pisarni TIC Škofjeloško območje izposodijo tudi kolesa.
Kontakt:
Turizem Škofja Loka – TIC Škofjeloško območje
Kidričeva cesta 1 A, 4220 Škofja Loka
T: +386 4 517 06 00
E: info@skofja-loka.com
W: http://www.visitskofjaloka.si/
This work is licensed under a Attribution 4.0 International License (CC BY 4.0)
Viri
- Foto: Črtomir Rosić
- https://www.skofjaloka.si/
- http://www.visitskofjaloka.si/si/
- https://www.skofjaloka.info/index.php?page=zgmesta&
- http://www.loski-muzej.si/
- Štukl F., Knjiga hiš v Škofji Loki 3, Stara Loka in njene hiše, Gradivo in razprave, Zgodovinski arhiv Ljubljana, 1996
