Tarnów je staro mesto na jugovzhodu Poljske v Malopoljskem vojvodstvu s približno 115.00 prebivalci (širše območje 312.000 prebivalcev). Mesto je pomembno trgovsko in prometno križišče, ki povezuje vzhod in zahod oziroma ukrajinski Lwów s poljskim Krakowom. Leži ob vznožju Karpatov in ob rekama Dunajec ter Biala. Območje mesta obsega 72,4 km2 in je razdeljeno na 16 okrožij. Nekaj kilometrov zahodno od mesta leži okraj Moscice, zgrajeno v poznih letih 1920, skupaj z veliko kemično tovarno. Okraj je dobil ime po predsedniku Poljske Ignacy Moscicki. V prvem dokumentiranem zapisu iz leta 1105 se naselje omenja z imenom Tharnow, ki se je kasneje razvilo v Tarnówo (1229) ter Tarnów (1327). Ime Tarnów z drugačnim zapisom, je bilo prvič omenjeno v listini papeškega legata, kardinala Gilles de Paris (1124) in izvira iz zgodnje slovanske besede Tarn kar pomeni trn, oziroma območje, ki ga pokriva bodičasto rastlinje. Področje mesta je bilo poseljeno že sredi 9. stoletja na bližnjem hribovitem pobočju, od središča mesta oddaljenem le okrog 3 km. Verjetno so ga poselili Vislani (zahodno slovansko pleme, ki je poseljevalo Poljsko pokrajino), ki so na omenjenem območju izgradili večjo naselbino. Iz izkopavanj lokalnih arheologov je znano, da je velikost slovanske naselbine bila skoraj 16 hektarjev in je bila obdana z obzidjem. Naselje je bilo uničeno v letih 1030 ali 1050 oziroma med ljudskim uporom proti krščanstvu. Sredi 11. stoletja je bila ustanovljena nova naselbina na reki Biala. To je bila kraljeva lastnina, ki je v poznem 11. ali v začetku 12. stoletja izročena benediktinski opatiji iz mesta Tyniec. Naslednja dokumentirana omemba mesta Tarnów izvira iz leta 1309 na seznamu čudežev poljske zavetnice sv. Kinge, kjer omenjajo čudežno prebivalko mesta po imenu Marta. Leta 1327 je poljski vitez Spicymir Leliwita kupil vas Tarnów in tri leta pozneje ustanovil svojo lastno mesto, poljski kralj Władysław, pa že 7. marca 1330 kraju podeli mestne pravice. V istem letu se je začela tudi gradnja gradu na prvotnem pobočju hriba (hrib sv. Martina), gradnja pa se je končala v času ko so zaključevali tudi grajski kompleks Krakowa. Njegove ruševine je moč zaslediti še danes. Spycimir Leliwita ob podelitvi mestnih pravic pridobi plemiški naslov in svoj grb, njegova rodbina z bogato zgodovino pa se v 15. stoletju preimenuje v Tarnówski.
Rodbina postane ena najvplivnejših in nasploh zelo cenjenih ter razgledanih rodbin na Poljskem. Prapravnukinjo Spycimira Leliwita leta 1419 na krakovskem Wawelu celo okronajo za poljsko kraljico. V 13. stoletju v mesto hitrega kulturnega in trgovskega razvoja privabi številne nemške naseljence in bogate stanovalce Krakowa in mesta Nowy Sacz. V 16. stoletju se na področje prekrasnega mesta začnejo naseljevati celo škotski priseljenci (Dun, Huyson in Nikielson). Leta 1528 je v mestu prebival pregnani kralj Madžarske János Szapolyai. V sredini 16. stoletja je mesto Tarnów imelo že približno 1.200 prebivalcev in okrog 200 hiš, ki so se rastezale znotraj obrambnega mestnega obzidja, zgrajenega v sredini 15. stoletja, in razširjenega v začetku 16. stoletja. Leta 1467 so bili v mestu položeni takrat napredni vodovodni sistem in kanalizacija, mesto pa se je z vodo oskrbovalo iz velikih cistern s pitno vodo, ki so bile postavljene na glavnem mestnem trgu. V 16. stoletju, v času znanem kot zlata doba Poljske, je Tarnów premogel šolo, sinagogo, rimo-katoliške cerkve in do dvanajst cehov. Mnogo teh zgradb je možno zasledit še danes. Katedrala Tarnów spada med najlepše ohranjene primere renesančne in manieristične nagrobne spomenike v državi. Po smrti slavnega generala poljske vojske Jana Amor Tarnówski (16. maj 1561) italijanski kipar Jan Maria Padovano začne z ustvarjanjem enega najlepših primerov renesančnega nagrobnika s spomenikom visokim skoraj 14 metrov. Ta stoji v kapeli sv. Anne v severni ladji prečudovite katedrale Tarnów. Padovano je delo končal leta 1573, poleg tega pa je tudi zasnoval in nadziral prenovo renesančne mestne hiše leta 1560. V tistem času je v mestni dvorani bilo na ogled 28 portretov članov mogočne družine Tarnówski, od Spicymir Leliwita do Jana Krzysztof Tarnówski, ki je umrl leta 1567. Po poroki njegove hčere Zofie Tarnówski s princem Konstanty Wasyl Ostrogskim leta 1570 mesto Tarnów in velik del rodbinskega premoženja preide k družini Ostrogski. Od leta 1588, ko umre princ Konstanty, mesto večkrat zamenja lastnika iz različnih plemiških družin, ki žal upočasnijo njegov razvoj. Tarnów je bil kot skoraj vsa mesta v spodnji Poljski opustošen v oktobru 1655, v času švedske invazije na Poljsko in njegovo prebivalstvo se zmanjšalo le na 768 prebivalcev. Leta 1723 je mesto postalo last družine Sanguszko, ki ga je kupila od družine Lubomirski.
Po prvi delitvi Poljske (1772) Tarnów pripada Habsburški monarhiji in je ostal v avstrijski Galiciji do konca leta 1918. Avstrijska vladavina sprva prinese pozitivne spremembe, saj mesto nima več statusa zasebne lastnine temveč postane sedež okraja in katoliške škofije Tarnów (1783). Leta 1830 se pod vplivom dogajanja v poljskem kongresu Tarnów pojavil kot središče poljskega odporniškega gibanja. Načrt narodne vstaje v Galiciji ni uspel čeprav so v začetku leta 1846 lokalni kmetje začeli kmečki upor proti plemstvu Galicije. Upor, ki ga je vodil Jakub Szela, se je začel 18. februarja 1846 z obkoljevanjem in napadi plemiških dvorcev v treh okrajih (Sanok, Jaslo in Tarnów), ki pa so ga Avstrijci uspešno zadušili. Tarnów je šel skozi obdobje hitrega razvoja v drugi polovici 19. stoletja tudi zaradi gradnje železnice, saj leta 1852 skozi mesto pripeljejo železniško povezavo s Krakowom. Železniška povezava posledično v mesto prinese hiter industrijski razvoj in povečanje prebivalstva, ki leta 1870 šteje že skoraj 22.000. Leta 1878 v mestu uvedejo plinsko razsvetljavo, tri leta kasneje pa izdajo prvi mestni dnevni časopis. Že leta 1910 Tarnów prejme sodoben vodovod, elektrarno in nov kompleks glavne železniške postaje. Leta 1914 na začetku 1. svetovne vojne Tarnów zasedejo enote ruske cesarske vojske in ostanejo v mestu vse do 6. maja 1915. V zgodnjih fazah ofenzive, so nekatera okrožja mesta Tarnów s strani težkega topništva močno uničena. Po končani 1. svetovni vojne v času Republike Poljske Tarnów pripada Krakowskem vojvodstvu in vidno prispeva k novi državni ureditvi z nekaj izjemnimi osebami, kot sta general Franciszek Latinik in politik Wincenty Witos. Mesto se po 1. svetovni vojni začne ponovno pospešeno razvijati in v začetku leta 1927 se v industrijski četrti Swierczkow začne gradnja velike kemične tovarne Moscice, ki zaposluje bližnje in širše okrožje mesta. Pred izbruhom 2. svetovne vojne se prebivalstvo Tarnówa poveča na več kot 50.000, z veliko judovsko populacijo, ki predstavlja skoraj 50% prebivalstva. Ta je v naslednjih vojnih letih množično deportirana v uničevalna koncentracijska taborišča in praktično skoraj povsem izbrisana. Na samem pričetku 2. svetovne vojne oziroma 28. avgusta 1939 nemške sile na železniško postajo Tarnów izvedejo prvi bombni napad, samo mesto pa pade v njihove roke hitro za tem.
Že 14. junija 1940 nacisti iz mestne železniške postaje izvedejo prvo deportacijo 728 Judov in poljskih političnih zapornikov v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Čeprav omenjene deportacije potekajo ves čas okupacije, Tarnów ostaja pomembno poljsko središče domovinske vojske in drugih uporniških gibanj proti nemškemu okupatorju. Ta se iz mesta umakne 18. januarja 1945, ko mesto osvobodi ruska Rdeča armada. Nekaj mesecev kasneje se v mestu začne povojno okrevanje. Hitro obnovijo in odprejo razne kulturne ustanove, med katerimi sta najbolj pomembni pokrajinski muzej in gledališče, kar mesto ohrani kot pomembno kulturno središče regije in leta 1957 Tarnów postne glavno mesto vojvodstva. Danes je Tarnów pomembno in znamenito poljsko mesto z mnogimi znamenitostmi, ki zadnje čase privablja vse več turistov. Ti se lahko navdušujejo predvsem nad starim mestnim jedrom, ki je srce mesta z ličnimi in nadvse lepo ohranjenimi zgradbami mogočne poljske in judovske kulturne dediščine. Mesto navduši s svojim umirjenim utripom in prijaznostjo prebivalcev, kulinarično ponudbo in bogatim kulturnim življenjem.
Judje v Tarnówu
Pred drugo svetovno vojno je v Tarnówu živelo okoli 25.000 Judov, ki so dejansko na tem področju bili prisotni vse od sredine 15. stoletja. Predstavljali so približno polovica celotnega mestnega prebivalstva. Velik del judovske populacije v mestu so bili trgovci in obrtniki, ki so bili kljub ideološki in verski raznolikosti močno povezani. Takoj po nemški okupaciji mesta 8. septembra 1939 je preganjanje Judov nemudoma začelo. Nemške enote so požgale večina sinagog v mestu že takoj dan po okupaciji in prisilili Jude v prisilno delo. Mnogi Judje so iz mesta pobegnili na vzhod, medtem ko je velik prihod beguncev iz drugih predelov okupirane Poljski judovsko populacijo v mestu celo povečal. V začetku novembra so Nemci odredili ustanovitev judovske sveta (Judenrat), ki je samo za judovsko skupnost moral sprejeti posebne predpise. Med nalogami judovskega sveta je bila tudi uveljavljanje posebne obdavčitve skupnosti in zagotavljanje delavcev za prisilno delo. V letu 1941 življenje Judov v Tarnówu postajala vse bolj negotovo, saj Nemci judovski skupnosti naložilo veliko kolektivno globo, ki se je morala odreči večini svojih dragocenosti. Prisilno delo je postalo vse bolj pogosto, prav tako pa so postali vse bolj običajni samovoljni poboji. Večje deportacije Judov iz Tarnówa so se začele v začetku junija 1942, ko je bilo okoli 13.500 Judov poslanih v koncentracijsko taborišče Belzec. Uvodno dejanje tega dejanja je bila tako imenovana “Prva operacija” med 11. in 19. junijem 1942, ko so nacisti zbrali več tisoč Judov na osrednji mestni tržnici in jih nato na krut način mučili in ubili. V tem času so na ulicah mesta in na židovskem pokopališču ustrelili okoli 3.000 oseb, v gozdu Zbylitowska Góra nekaj kilometrov stran od Tarnówa pa še 7.000.
Sredi leta 1942 so nekateri Judje iz Tarnówa organizirali judovsko odporniško gibanje, ki je skušalo vzpostaviti evakuacijsko pot na Madžarsko, vendar z malo uspeha. Mnogi izmed voditeljev odporniškega gibanja so bili mladi sionisti vključeni v mladinsko osvobodilno gibanje. Večina Judov, ki je uspelo zapustili geto so se pridružiti partizanom, ki so se proti nemškemu okupatorju borili v pogostih sabotažnih akcijah. Mnogi svobode žal niso doživeli. Kljub temu so se sporadično deportacije Judov iz Tarnówa v uničevalna koncentracijska taborišča kot so Auschwitz nadaljevale. Nemci so se odločili Tarnówski geto zapreti v septembru 1943. Preživelih 10.000 Judov so izgnali oziroma deportirali, izmed njih okoli 7.000 v koncentracijsko taborišče Auschwitz in okoli 3.000 v koncentracijsko taborišče Plaszow v Krakovu. Tako so nacisti konec leta 1943 razglasil Tarnów za “očiščeno mesto” oziroma mesto brez Judov, ki so jih do konca vojne v mestu praktično iztrebili. Čeprav se je približno 700 Judov leta 1945 vrnilo, na svoje domove, večina od njih pa mesto kmalu zapusti in se preseli predvsem v Izrael. Njihovi domovi so namreč večina bili poseljeni z drugimi vojnimi begunci in v svojih domovih niso bili več zaželeni.
Kontakt:
Tarnowskie Centrum Informacji
33-100 Tarnów, Rynek 7 – Poland
T: +48 14 688 90 90
E: centrum@tarnow.travel
W: www.tarnow.travel
This work is licensed under a Attribution 4.0 International License (CC BY 4.0)
Viri:
- Foto: Črtomir Rosić
- Wikipedija
- Uradna spletna stran mesta: http://www.tarnow.pl/
- http://www.inyourpocket.com/poland/tarnow
- http://www.jewishvirtuallibrary.org/jsource/judaica/ejud_0002_0019_0_19607.html
