Piran je pristaniško mesto na slovenski obali in središče Občine Piran. Leži na samem rtu Piranskega polotoka v neposredni bližini Portoroža. Piran je zelo posebno, dragoceno mesto in je najbolje ohranjeni mestni kulturni spomenik Slovenske Istre. Njegova podoba je prepoznavna po vsem svetu. Videti in doživeti je treba arhitekturo mesta, na katero je močno vplivala zlasti Beneška republika, ki je pomembno zaznamovala tudi druga istrska mesta. Piran je skozi čas ohranil srednjeveško zasnovo ozkih ulic, tesno stisnjenih hiš, ki se stopničasto dvigajo navkreber, stik z morjem, neštete trge in deset cerkva. Tartinijev trg, ki ponosno krasi središče mestnega jedra, nosi ime po slavnem violinistu Giuseppu Tartiniju, ki je ime Pirana ponesel v svet. Njegov kip je središčna točka trga. Mesto kot topel objem obdaja obzidje, zaradi katerega je Piran pomemben član Evropskega združenja obzidnih mest. Piran je v celoti spomeniško zaščiten, zato prebivalci v njem živijo v glavnem od turizma. Prireditve na prostem in v številnih objektih, ki nosijo imena slavnih piranskih stanovalcev skozi zgodovino, si sledijo v vseh letnih časih. Na hribu nad mestom je stolna cerkev sv. Jurija, zaščitnika Pirana. Od tod se razprostira pogled na Piran in okolico, tudi čez morje na hrvaško in italijansko obalo. Dva hotela, mladinski hotel, številne zasebne sobe, cerkve, galerije, muzeji, akvarij, preprosto vabijo, da pridete in se ustavite. S svojim submediteranskim podnebjem sodi med najtoplejše predele Slovenije, saj ima veliko sončnih dni in malo padavin. Zanj so značilne mile zime saj se temperature le redko spustijo pod ničlo in vroča poletja. Ime kraja je verjetno grškega izvora, in sicer iz srednjegrškega pridevnika ˝πυρρανoς ˝ (rdeč), s čimer so poimenovane rdečkaste flišne kamenine na področju Pirana. Manj verjetne so starejše razlage, da ime izhaja iz nekega ženskega grškega osebnega imena ˝Πυρρα˝, keltsko ˝pyrn˝, ki se je v rednem jezikovnem razvoju razvilo iz bior-dun v pomenu ˝vrh hriba˝ ali iz lat. pirus v pomenu ˝hruška˝. V starih listinah se kraj omenja v začetku srednjega veka v latinščini kot Pyrrhanum , približno leta 670 Piranum, Piranom, ex Pirano, 933 de Pirano, 974 Pyranum, in 1282 Piranum. Naselje so verjetno ustanovili begunci iz Ogleja, zatem ko ga je 452 n.š. porušil hunski kralj Atila. Hitreje se je začelo razvijati v zgodnjem srednjem veku, v starih zapisih v začetku srednjega veka pa se Piran prvič omenja v latinščini kot Pyrrhanum. V 2. polovici 8. stoletja je skupaj z Istro prišel izpod bizantinske pod frankovsko oblast. Leta 840 je bila Istra priključena k Italskemu kraljestvu, leta 952 kot del Furlanske marke vključena v Nemško cesarstvo. Po letu 1209 je imel položaj istrskega mejnega grofa oglejski patriarh.
Že od sedemdesetih let 9. stoletja so istrska mesta občasno občutila vpliv Benetk, vendar so se kljub temu, vključno s Piranom, še samostojno razvijala in oblikovala lastno upravo in zakonodajo. Piran je dobil leta 1274 statut, leta 1283 je sprejel oblast Benetk, ki je trajala do propada Beneške republike leta 1797, nato pa je do leta 1918 (s prekinitvijo v obdobju frankovske oblasti) spadal pod Avstrijo. V času francoske oblasti je v njegovi bližini leta 1812 prišlo do pomorske bitke med angleškimi in francoskimi bojnimi ladjami, znane kot bitka pri Piranu. Med svetovnima vojnama je bilo to področje v Italiji, od leta 1947 do 1954 v coni B Svobodnega tržaškega ozemlja, ko pa je bila ta ukinjena, je Piran pripadel Jugoslaviji. Staro mestno prebivalstvo je bilo romansko, pod vplivom Benetk je v novem veku prevladal beneški govor. Od začetka 9. stoletja so v mestno zaledje prodirali Slovani, ki so se doseljevali tudi v mesto, a njihov vpliv na jezikovno podobo Pirana je bil še več stoletji neznaten. Skladatelj Giuseppe Tartini je imel v Piranu glasbeno šolo, ki so jo obiskovali učenci iz vse Evrope. Naravna gospodarska danost Pirana sta obmorska lega in rodovitno zaledje, ki je že od srednjega veka spadalo k mestu. Na rtu Ronek je mejilo na ozemlje sosednje Izole, na rtu Savudrija pa na umaško območje. Po letu sta 1954 Kaštel in Savudrija kot južna dela piranskega katastrskega okoliša pripadla LR Hrvaški. Morje je omogočalo ribolov in pomorsko trgovino, zaledje pa pridelavo sadja (grozdje, olive) ter vrtnin. Čeprav so Benetke v tem delu Jadrana nadzirale ves trgovski promet, se je Piran vanj uspešno vključil. To je omogočala proizvodnja kakovostne soli (solarne v Strunjanu, Luciji in Sečovljah), deloma tudi vina in oljčnega olja. Ob razglasitvi Trsta za svobodno pristanišče (1719) je bil Piran hkrati z drugimi istrskimi mesti oškodovan v trgovskem pogledu, kar je zavrlo njegov razvoj. Piransko gospodarstvo je še naprej temeljilo na poljedelstvu, ribištvu in proizvodnji soli, predvsem v sečoveljskih solinah, ki so bile edine primerne za preobrazbo v modernejši obrat. Solinarstvo in trgovanje s soljo sta bili tako pomembni za razvoj Pirana, da njuno omembo najdemo že v najstarejših ohranjenih piranskih statutih iz leta 1274. Do prvih večjih zabeleženih tehnoloških izboljšav v solinah je prišlo v 80. letih 14. stoletja, ko je mesto že dodobra sprejelo vladavino Beneške republike. Uvedli so tak način pridelave soli, kot so ga imeli na Paških solinah. Solinarji, mojstri s Paga, so prišli v Piran in pripravili solne bazene za nov način priprave tal v kristalizacijskih bazenih, kavedinih. Postopek vzgoje sedimentne plasti iz alg, sadre in solinskega blata na dnu bazenov za pobiranje soli, imenovane petola, je omogočil pridobivanje čiste in od tedaj za Piran značilno bele soli. Zaradi velikih količin pridelane bele soli in njene kakovosti je imel Piran stoletja dolgo velik ugled in pomen med mediteranskimi proizvajalci soli.
Konec 14. stoletja je visoki urad v Benetkah Magistrato dei sali dovolil piranski komuni in njenim solinarjem, da so lahko pridelali 3.500 modijev soli letno. Na solni bazen je bilo dovoljeno pridelati 2 modija soli, kar v današnjih utežnih enotah pomeni približno 1940 kilogramov. Iz razpoložljivih arhivskih listin lahko sklepamo, da so imeli v piranski komuni 1.750 kristalizacijskih bazenov. Beneška republika je imela monopol nad pridelavo in prodajo soli na svojem ozemlju. Z lokalnimi komunami je sklepala pet ali desetletne pogodbe, imenovane Mercati dei sali, s katerimi je urejala vse dejavnosti v zvezi s soljo ter delitev pridelka in zaslužka. Najstarejša tovrstna pogodba, ki je ohranjena v piranskem arhivu, je iz leta 1375. Količina pridelane soli se je v naslednjih obdobjih večala. Piranski komuni je v obliki dajatev pripadalo 1/7 pridelane soli. V solinah so solinarji delali celo leto. Zaradi oddaljenosti solin od Pirana so gradili solinarske hiše, v katerih so prebivale solinarske družine v času pridobivanja soli in začasno skladiščile družinski solni pridelek. Na še danes aktivnih predelih solin Lera, kjer so v začetku 20. stoletja spremenili način proizvodnje soli, solinskih hiš ni več. Drugače je na opuščenem predelu Sečoveljskih solin, imenovanem Fontanigge, kjer ostanki solinskih hiš še danes dajejo značilen in prepoznaven pečat krajini. Meščani so se v času solne sezone preseliti v solinarske hiše, ki so stale v neposredni bližini solnih polj. Tako so imeli dve bivališči: mestno v času zime, pred poletjem pa so se s svojimi ladjicami odpravili v soline, kjer so ob delu dočakali jesen. Bivanje v solinah so si uredili v kamnitih hišah, kjer so imeli vse najnujnejše za življenje in delo na solinah. V temnih kleteh so skladiščili pridelano sol, v majhnih izbah so si privoščili kratek nočni počitek. Gospodinje so pekle kruh v posebnem kaminu zadaj za hišo. Kratek izsek iz življenja solinarjev prikazuje Muzej solinarstva, kjer si je mogoče ogledati obnovljeno solinarsko hišo in stari način pridelovanja soli. Za Fontanigge so značilne tudi vetrne črpalke, ki so jih solinarji začeli uporabljati v prvi polovici 19. stoletja in so solinarskemu področju dajale svojevrsten čar. Z njihovo pomočjo so izkoristili moč vetra in prečrpavali vodo iz nižjih v višje predele ter si tako olajšali delo in povečali učinkovitost. V tem obdobju je v piranskih solinah bilo aktivnih okoli 7.000 kristalizacijskih bazenov. Njihovo število se je spremenilo šele z modernizacijo Lere na začetku 20. stoletja. Povezanost Pirana s solinami je močna še danes. Prav Občina Piran s svojimi solinami uvršča Republiko Slovenijo v krog mediteranskih držav, v katerih se še vedno na tradicionalen in naraven način predeluje sol. Iz čiste morske vode, s pomočjo sonca, vetra in truda solinarjev je pridelana sol, na katero je občina Piran vsako leto znova ponosna. S Portorožem in Lucijo je bil Piran v letih 1909 – 1912 povezan s trolejbusom (filobusom), ki ga v letih od 1912 do 1953 zamenjal tramvaj.
Danes je kraj povezan z rednimi mestnimi linijami s primestnimi naselji in medkrajevnimi linijami z notranjostjo Slovenije. Prečudovito in romantično mesto Piran je prežeto s kulturno dediščino oz. starimi trgi, starimi primorskimi hišami, palačami in mnogimi cerkvami. Med najbolj prepoznavnimi je vsekakor Tartinijev trg, ki je zraven cerkve Sv. Jurija zavetnika Pirana njegova najprepoznavnejša veduta. Tartinijev trg je največji trg in središče Pirana. Ime je dobil slavnem piranskem rojaku, violinistu in skladatelju Giuseppeju Tartiniju. Trg je bil nekoč mandrač ali notranje pristanišče za jadrnice in ribiške čolne. Nekoč se je nahajal zunaj mestnega obzidja, saj je najstarejše delno ohranjeno obzidje potekalo za današnjo občinsko palačo, zunaj njega pa je samevala le cerkev svetega Petra. Že v srednjem veku je bil obdan z najpomembnejšimi mestnimi palačami in hišami premožnih meščanov. Današnjo podobo je trg dobil v 2. polovici 19. stoletja. Leta 1894 so mandrač zaradi smradu, nečistoče in zdravstveno-higienskih razlogov zasuli in tako je nastala prostorna tržna ploščad, okoli katere so zgradili vse pomembnejše ustanove in meščanske stavbe, od katerih se je v prvotnih oblikah ohranila le gotska hiša, imenovana Benečanka. Cerkev svetega Petra so 1818 obnovili. Delo so zaupali arhitektu Pietru Nobileju. Neorenesančno občinsko palačo na je med leti 1877 – 1879 načrtoval in gradil tržaški arhitekt Giovanni Righetti. Giuseppe Moso in Enrico Nordio sta med leti 1885 – 1891 vodila gradnjo nove Sodne palače ob zahodnem robu trga. Ob zgraditvi električne železnice, ki je mesto v letih 1909 – 1953 povezovala s Portorožem in Lucijo, so po trgu eliptično speljali tirnice. Motiv te ureditve se kaže tudi v zasnovi današnje elipsne ploščadi iz belega kamna, ki jo je ob 300-letnici Tartinijevega rojstva projektiral arhitekt Boris Podrecca. Ob 200-letnici rojstva leta 1892 so mu meščani Pirana želeli postaviti spomenik, a dela so se nekoliko zavlekla, tako da so šele leta 1896 postavili na visok podstavek bronasti kip mojstra v nadnaravni velikosti. Spomenik je delo beneškega kiparja Antonia dal Zotta. Z domišljeno postavitvijo obvladuje trg in ga prostorsko povezuje s kompleksom cerkve svetega Jurija, ki dominira nad mestom. Sploh v novejšem času so iz kipa nekajkrat ukradli lok, ki ga Tartini drži v roki. Zanimiva sta tudi kamnita stebra za zastave, ki sta nastala v 15. stoletju in danes krasita vhod na trg. Njuno prvotno mesto je bilo pred staro Mestno hišo. Na prvem je uporabljen krilati lev svetega Marka. Pod njim je latinski napis, ki se v prevodu glasi: GLEJ KRILATEGA LEVA, KI GRABI OZEMLJE, MORJE IN ZVEZDE. Na desni strani je grb takratnega piranskega podesta in latinski napis, ki v prevodu pravi: TEBI, SEGREDO LUDOVICO, POŠTENI ZAŠČITNIK, V ČAST. Na levi strani stebra je občinski grb, pod njim pa dolžinske mere. Na drugem stebru je na sredini upodobljen sveti Jurij na konju, zaščitnik mesta, pod njim pa napis: Z NAŠIMI MOLITVAMI OSTAJAŠ VARNA, PIRANSKA ZEMLJA. Na desni strani stebra je petelinja noga, grb družine Malipiero, na levi strani pa neznan grb. Na tem stebru so izobešali mestno zastavo z belim poljem in rdečim križem – simbolom svetega Jurija. Na trgu stoji tudi Tartinijeva hiša, ki je rojstna hiša skladatelja in violinista Giuseppeja Tartinija. Stavba spada med najstarejše hiše v tržnem stavbnem plašču. Mestne listine iz leta 1384 jo omenjajo kot gotsko stavbo Casa Pizagrua, a kasneje so njeno zunanjost predelali v neoklasicističnem slogu. V njej je bil rojen Giuseppe Tartini. Nazadnje je bila prenovljena v letih 1985 – 1991. Med prenovitvenimi deli so v njej odkrili zanimive stenske poslikave. V hiši je sedež Skupnosti Italijanov in je namenjena kulturnim prireditvam, razstavam in različnim umetniškim delavnicam. V prvem nadstropju je urejena Tartinijeva spominska soba s predmeti, ki jih je umetnik zapustil družini Tartini.
Najzanimivejši eksponati so posmrtna maska, mojstrova violina, črtalnik, bakrorez z upodobitvijo Tartinijevih sanj in Tartinijev portret v olju. Med rokopisnim gradivom je najbolj zanimivo pismo slavni violinistki, Tartinijevi učenki Maddaleni Lombardini, v katerem razlaga pravila lokovne tehnike. Cerkev svetega Jurija je župnijska cerkev župnije Piran. Nad strnjenim mestnim središčem kraljuje cerkev sv. Jurija, ki daje mestu poseben pečat. O nastanku ni točnih podatkov, domneva pa se, da je nastala v 12. stoletju. V sedanji velikosti je bila sezidana v 14. stoletju. Leta 1344 jo je na praznik svetega Jurija posvetilo devet škofov iz bližnje in daljne okolice. Svojo današnjo podobo je dobila po baročni prenovi leta 1637. Zvonik je bil dograjen leta 1608, krstilnica pa leta 1650. V teh letih so utrdili tudi grič, na katerem stoji cerkev. Podporno zidovje so zgradili leta 1641, na morski strani pa so grič utrdili s kamnitimi oboki. Gradnja obokov se je začela leta 1663 in je trajala do leta 1804. Zaradi erozije so bili že močno načeti, zato so jih leta 1998 obnovili. Leta 1737 je cerkev dobila 7 marmornih oltarjev. Od ohranjenih umetnin si je zlasti vredno ogledati dve plastiki svetega Jurija. Večja izhaja iz 17. stoletja in je delo neznanega avtorja. manjša je posrebrena in so jo izdelali v piranski zlatarski delavnici. Stenske slike so delo beneške slikarske šole. Dve veliki platni (Maša v Bolseni in Čudež svetega Jurija) z začetka 17. stoletja je naslikal Angelo De Coster. Nasploh je mesto Piran zelo lepo in romantično mesto prežeto z neko posebno prijetno energijo in njegov obisk vas nebo pustil malodušnega. Kljub svoji skromnosti oz. mali površini si boste za obisk vseh njegovih znamenitosti morali rezervirati nekaj dni. Že če si želite pogledati njegove nadvse zanimive muzeje in galerije kot so Mestna galerija Piran, Muzej podvodnih dejavnosti Piran, Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran in Piransko obzidje, boste porabili cel dan. Tudi za obisk vseh piranskih cerkva, med katerimi je že omenjena Cerkev Sv. Jurija in ostale, kot je npr. Cerkev Marije Tolažnice, Cerkev Marije Snežne in Cerkev svetega Donata boste porabili precej časa. A se splača saj boste zagotovo navdušeni. Ob njegovem obisku zagotovo ne boste razočarani tudi ob ponudbi mnogih lokalov in gostiln. Ob obali je sprehajalna pot ob kateri vas vabijo na osvežitev s pestro ponudbo domače hrane in pijače. Posebej boste navdušeni ob obisku nekaterih tradicionalnih prireditev. Zanimiva prireditev so Piranski glasbeni večeri. Leta 1987 je Kulturno-umetniško društvo Karol Pahor organiziralo tedensko prireditev Piranske miniature, in tedaj se je porodila želja po oplemenitenju obalnega kulturnega življenja in po uveljavljanju vrhunskih domačih glasbenih ustvarjalcev. Podkrepljena je bila z ljubeznijo do Pirana, njegovih arhitekturnih lepot in zavezanostjo tradiciji markantne osebnosti slovitega virtuoza Tartinija. Tako so leta 1979 nastali Piranski glasbeni večeri.
Piranske koncerte organizira Avditorij Portorož vsak petek julija in avgusta v večernem hladu zvočnega Križnega hodnika v Minoritskem samostanu, ob dežju v bližnji cerkvi svetega Frančiška, orgelske koncerte pa v cerkvi svetega Jurija v Piranu ali v cerkvi Marije Rožnovenske v Portorožu. V vseh teh letih so se Piranski glasbeni večeri programsko in vsebinsko obogatili in izoblikovali prepoznaven profil, ki posega v širši slovenski in mednarodni kulturni prostor. Postali so sestavni del piranskega mestnega življenja, identitete in kulturnega ponosa. Mednarodni slikarski Ex tempore je tradicionalno mednarodno srečanje slikarjev, ki ga v Piranu že več kot 30 let, vsako leto septembra, organizirajo Obalne galerije. Po izboru mednarodne žirije so dela razstavljena v Mestni galeriji, v Križnem hodniku in na Tartinijevem trgu. Obalne galerije prirejajo vsako leto v mesecu novembru mednarodni simpozij Piranski dnevi arhitekture in na njih podeljujejo nagrado Piranesi. Začetek Piranskih dnevov arhitekture sega v leto 1983, ko se je v Obalnih galerijah pripravljala arhitekturna razstava Skupine Kras, ki je v slovenski arhitekturi pomenila konec zavezanosti ožjim konvencijam ljubljanske šole za arhitekturo in dala prosto pot razgledovanjem po sodobnih svetovnih arhitekturnih tokovih. V samem začetku so hoteli Piranski dnevi vzpostaviti bolj neposredni stik domače arhitekture z aktualnim evropskim dogajanjem. Zaradi svoje mednarodno zastavljene usmeritve, selektivnega izbora sodelujočih, kontinuitete, predvsem pa visoke ravni strokovne razprave pa so z leti presegli meje domačega prostora in se oblikovali v pomembno središče za pregled aktualnega arhitekturnega dogajanja doma in v svetu. Tudi v sklopu Primorskega poletnega festivala potekajo v Piranu številne prireditve. Njihova posebnost in lepota sta v tem, da se gledališke igre uprizarjajo na ulicah in trgih in tako slikovita arhitektura Pirana služi igram enkratna in nepozabna kulisa.
Kontakt:
Tourist Information Piran
Tartinijev trg 2, SI-6330 Piran
T: +386 5 673 44 40
E: ticpi@portoroz.si
W: www.portoroz.si
This work is licensed under a Attribution 4.0 International License (CC BY 4.0)
Viri:
- Foto: Črtomir Rosić
- http://www.traven.si/
- Slovenija.Info: http://www.slovenia.info/?_ctg_kraji=2649&lng=1
- Wikipedija: http://sl.wikipedia.org/wiki/Piran
- TIC Piran-turistično društvo Portorož: http://www.portoroz.si/piran
- Slovenija – turistični vodnik, 1995, 177-182, Mladinska knjiga
