Croatoan otok in Croatoan Indijanci v Severni Karolini so po starih zapisih poznani že vse od leta 1590, ko je to besedo izrezano na drevesu našla britanska ekspedicija, ki je prišla preverit stanje njihove prve kolonije v tem predelu novega kontinenta. Omenjena ekspedicija od predvidene kolonije ni našla nobenih sledi, je pa zanimivo, da se severno od Croatoana nahaja znana reka z zanimivim imenom Potomac. V njeni neposredni bližini je svojo naselbino imelo pleme Powhatan, v čemer neki jezikoslovci vidijo hrvaško besedo ˝pohvatan˝ (ujet). Še bolj je zanimiva sama indijanska tradicija, ki v svojem izročilu omenja bele ljudi z zahoda in jih imenujejo ˝ Wissake Yunoki˝, ki se izgovarja zelo podobno kot ˝visoki junaki˝. Nadvse zanimiva so tudi nekatera odkritja v Južni Ameriki oziroma brazilski pokrajini Bahia in področju paragvajskega nacionalnega parka Sierra de Amambay. Tam so arheologi namreč odkrili prek petdeset različnih kamnitih zgodovinskih zapisov neznanega izvora. Ob odkritju se je pojavila teza o vikinških pomorskih potovanjih in s tem predvidevanja o vikinškem pismu oziroma ˝vikinških runah˝, zato so k sodelovanju povabili tudi strokovnjake iz Norveške. Ti so takšno tezo zavrgli in nadaljnje raziskave, ki jih je izvajala ene najzanimivejših Slovenk vseh časov dr. Branislava Sušnik (28. marec 1920 – 28. april 1996) so pokazale možnost, da gre za pisma v glagolici. Zanimiv je podatek, da je bila dr. Branislava Sušnik v svojem času zelo spoštovana znanstvenica in je kar 40 let vodila etnografski muzej v Asuncionu v Paraguaju. Proučevala je jezike in običaje zadnjih indijanskih plemen na divji tromeji med Brazilijo, Argentino, Paraguajem in Bolivijo. Govorila je 8 indijanskih narečij in napisala čez 80 strokovnih del o Južno Ameriških Indijancih. Njeni tezi, da v prej omenjenih zapisih gre za pismo v glagolici so potrdili tudi nekateri tuji znanstveniki.
Če se vrnem nekaj stoletij nazaj, moram spomniti na znano dejstvo, da je bizantinski cesar Konstantin VII. Porfirogenet v svojem zapisu o hrvaški vojski in pomorski floti hrvaškega kralja Tomislava navajal, da je ta obsegala osemdeset˝ sagena˝ in sto ˝condura˝. Gre za stare zelo okretne hrvaške ladjice oziroma barke, ki so bile značilne za takratno staro hrvaško ladjedelništvo na tem področju. V francoskem zgodovinskem mestu Brest, na zahodnem robu Bretanjskega polotoka je bil od 11. do 17. julija 2008 Mednarodni pomorski festival, ki je združil pomorce iz celotnega sveta z namenom prikaza njihove pomorske tradicije. Filipinci npr. so se s svojimi avtohtonimi barkami na omenjeni festival odpravili celi dve leti prej, da bi nanj lahko pravočasno prišli. Prvič so bile prikazane tudi avtohtone barke in plovila narodov Tihega oceana, obiskovalci pa so se imeli priložnost seznaniti s celovitim vpogledom v pomorsko tradicijo narodov Sredozemlja. Ravno v tem delu je do posebnega izraza prišla tudi hrvaška pomorska tradicija, ki se je v Brestu predstavila z enajstimi različnimi plovili, med katerimi posebno mesto zavzemajo ˝falkuša˝, ˝condura croatica˝, ˝rovinjska batana˝, ˝murterska gajeta˝ in drugi jadranski pomorski izumi.
Posebej zanimiva je zgodba o najbolje ohranjene srednjeveške barke Condura Croatica, katere ostanki so skoraj tisoč let preživeli v pesku ninske lagune oziroma zalivu najstarejšega hrvaškega kraljevega mesta Nin. Ostanke ladjice so leta 1966 odkrili domači ribiči, za tem pa so jih leta 1974 arheologi dvignili na površino. Kasneje so pri nadaljnjih raziskavah in restavriranju barke z metodo C-14, ostanke datirali v 11. stoletje. Najdena ladjica se danes nahaja v ninskem muzeju v posebnem paviljonu. Zanimivo je, da so v tistem času to bile najmanjše in najokretnejše vojaške barke skupne dolžine 7 – 8 metrov. Okretne so bile zaradi svoje ozke in trdne rebraste zgradbe. Elementi so bili klasično sestavljeni in utrjeni z lesenimi spoji in jeklenimi žeblji. V primeru ugodnega vetra so pomorci dvignili jadro, koristili pa so jih tudi kot hitre barke na vesla. Te barke so verjetno plule že v času hrvaških vladarjev Krešimirja IV. in Zvonimirja, nekateri zgodovinski zapisi pa govorijo, da je v času Krešimirja IV. Hrvaška imela celo 20.000 veslačev v kondurah.
Pred nekaj več kot deset leti so strokovnjaki pristopili k izdelavi replike omenjene ladjice. Izdelali so dve repliki, od katere je ena zasidrana pred vhodom zahodnih vrat starega mestnega jedra srednjeveškega Nina, drugo pa so prikazali na prej omenjenem pomorskem festivalu. Replika, ki so jo izdelali ladjarji v Betini je v popolnosti uspela in strokovnjaki so se lahko pohvalili tako z njenim originalnim izgledom kakor tudi popolno funkcionalnostjo. Pri tem moram povedat, da je naselje Betina na otoku Murterju zelo znano po ladjedelništvu, ki ima več stoletno tradicijo. Pri svojem delu so se zelo potrudili in pri tem lahko zaključimo, da ˝Condura Croatica˝ predstavlja najbolje ohranjeno barko na Sredozemlju iz tega obdobja. ˝Condura Croatica˝ je torej zagotovo nekaj s čimer se lahko naša soseda Hrvaška pohvali pred ostalim pomorskim svetom. Kljub temu obstaja še mnogo pomorske zgodovine, ki je naši sosedje še niso dovolj raziskali. Upravičeno se poraja namreč vprašanje, ali so se morda kdaj hrvaški predniki preko oceanov odpravili ravno v takšnih ali podobnih ladjah in barkah?
Viri:
- Foto: Črtomir Rosić
- Wikipedija
- Članek novinarja Ivana Štagličića v časopisu Zadarski List: http://www.zadarskilist.hr/clanci/02072008/condura—paradigma-hrvatske-pomorske-bastine
- Spletna stran mesta Nin: http://www.nin.hr/hr/kulturna-bastina/condura-croatica
