Osp (italijansko Ospo) je gručasta primorska vas v Mestni občini Koper na obronkih Osapske doline ob vznožju Kraškega roba v bližini Črnega Kala. Strmo kraško pobočje, imenovano Stena ali Griža, ki obkroža vas, sestavlja skupaj z Osapsko dolino značilno prehodno pokrajino Bržanijo, ki se na severozahodu začenja pri Dolini v zaledju Trsta in se razteza od Socerba do Črnega Kala, Bezovice do Podpeči. Med naravne znamenitosti sodi Osapska jama v kraškem strmem pobočju, imenovana Grad, kjer so še vidni ostanki srednjeveške utrdbe. Jama je tudi pomembno arheološko najdišče s številnimi prazgodovinskimi, antičnimi in srednjeveškimi najdbami. Previsna stena in jama v njej sta domačinom v času turških vpadov in beneško-avstrijskih vojn nudili varnost in zaščito. Prve zapise o arheoloških najdbah iz Ospa zasledimo ob koncu 19. stoletja, ko so pozornost arheologov in ljubiteljev starin poleg Osapske jame z ruševinami srednjeveškega obrambnega zidu pritegnile predvsem številne rimske najdbe. Zanimiv se mi je zdel podatek, da so jih veliko odkrili predvsem pri poljedelskih delih. Leta 1880 si je najdišče pri Ospu ogledal tudi tržaški naravoslovec in arheolog Carlo Marchesetti, do prvih resnih izkopavanj pa je prišlo šele leta 1897. Po teh prvih raziskavah ob koncu 19. stoletja so najdišča pri Ospu postopno utonila v pozabo, ponovno pa so v začetku 20. stoletja oživele speleološke in hidrološke raziskave Osapske jame. Jamo je večkrat obiskala tudi skupina tržaških jamarjev in amaterskih arheologov ter v veliki vhodni dvorani izkopala več prazgodovinskih, rimskih in srednjeveških najdb, ki jih danes hranijo v Trstu.
Vasica Osp sicer sodi med najstarejše vasi na Slovenskem, njen zgodovinski razvoj pa sega že v pozno antiko oziroma zgodnji srednji vek, ko je širše območje vasi (Hospum, Villa Hospe, Ospo) sodilo pod tržaško škofijo. Med drugimi vasmi je že leta 1067 tudi Osp prišel pod freisinške škofe, leta 1254 pa je skupaj z ostalimi vasmi Kraškega roba prišel pod koprski komun. Osp je zaradi beneško-avstrijske meje in turških vpadov ter beneško-avstrijske vojne v 16. stoletju deloval kot pomembna beneška mejna postojanka vse do konca 18. stoletja. V vasi je zelo lepa Župna cerkev sv. Tomaža Apostola, ki je bila zgrajena okoli leta 1600, kasneje pa predelana v poznobaročnem slogu. Po vaškem izročilu naj bi prvotna cerkev sv. Tomaža stala pod vasjo v dolini, pozneje pa naj bi jo prenesli na sedanjo lokacijo. Za staro lokacijo cerkve menda domačini rečejo ˝Pri stari cerkvi˝, ki leži ob mostu čez sedanjo regulirano strugo Osapske reke. Literatura navaja, da so prvotno cerkev poplave močno poškodovale in se je porušila, domačini pa so novo cerkev, ki jo je ob svoji vizitaciji leta 1580 opisal veronski škof Agostino Valier, zgradili na sedanjem mestu. Literatura tudi navaja, da je bilo v 17. stoletju ob cerkvi tudi pokopališče, ki pa so ga kasneje opustili. Še nadalje so umrle pokopavali pri cerkvi sv. Petra (Na fari pod Vinjanom) sredi Osapske doline, kjer je bil prvotni sedež osapske župnije. Leta 1819 je bila v sklopu župnije ustanovljena prva slovenska osnovna šola v Istri, župna cerkev sv. Tomaža pa je doživela največ sprememb in predelav v času župnikovanja Matije Brauharja (1852-1877) in Jožefa Bartla (1877-1885). V tem času so odstranili ruševine cerkve sv. Petra, obzidali šolski in župnikov vrt ter pokopališče z novo kapelo in zgradili zvonik. Zvonik oglejskega tipa (29,94 m), grajen iz kamenja domače stene nad vasjo, je zamenjal stari zvonik na preslico, vendar je ostal brez posvetila in letnice gradnje. V sami cerkvi so postavili velik kamnit kropilnik (1857) in orgle, že prej pa so verjetno prenesli kipa sv. Petra in Pavla na glavni oltar ter oba najpomembnejša stranska oltarja. Ob koncu 19. stoletja je za gospodarski in kulturni razvoj vasi skrbel dolgoletni osapski župnik in dekan ter deželnozborski poslanec Josip Kompare (1858-1925), leta 1897 pa so ustanovili pevsko in bralno društvo ˝Domovina˝.
V povojnih letih je pomen in gospodarski utrip vasi začel zaradi odseljevanja domačinov močno upadati, kar pa se ob koncu sedemdesetih let 20. stoletja spremeni zaradi osapskih plezalnih sten. Za njih velja veliko zanimanje saj privabijo številne plezalce iz domovine in sosednjih dežel. Nad naseljem se namreč dviga kompaktna stena, oblikovana v podkvasto obliko, ki je široka 500 m, ter visoka preko 200 m. Skupaj z bližnjo Mišjo pečjo predstavlja enega najpomembnejših plezalnih območij v Evropi. Mišja peč z osapskimi stenami tvori pravzaprav eno plezalno območje, zadnja leta pa predstavlja ta izredno previsna polkrožna stena pomemben cilj in izziv številnim vrhunskim plezalcem. V zadnjem času je nastalo tudi precej lažjih smeri v skrajnem levem in desnem delu stene, tako da je plezališče zanimivo tudi za druge plezalce vse smeri pa terjajo izjemno moč in vzdržljivost. Večina smeri je namreč precej previsnih, nekatere pa zahtevajo že skoraj akrobatsko plezanje. Plezalne težavnosti so navadno enakomerno razporejene preko celotne smeri, tako da je plezalna vzdržljivost res nepogrešljiva. Od leta 1987, ko so v Mišji peči nastale prve športne smeri, število novih kvalitetnih smeri še vedno narašča, kar to plezališče kot navaja literatura, že dolgo uvršča med pomembnejša v Evropi.
Plezalna sezona poteka skoraj skozi celo leto, najlepše pa je spomladi in jeseni, ter ob toplih zimskih dneh brez vetra. V poletnem času je sicer osrednji del večino dneva v soncu, vendar pa desna polovica do poldneva ostane v senci. V Mišji peči se da plezati tudi ob deževnih dneh, vendar je potrebno ob daljšem in obilnejšem deževju računati na mokre previse in kapnike. Literatura navaja, da je vasica Osp znana tudi zaradi submediteranske ornitofavne, saj je zaradi posebnih mikroklimatskih razlogov oz. značilne južne lege, kamninske podlage in bližine morja, edino večje sredozemsko rastišče izredne redke cvetlice Tommasinijeva popkoresa v Sloveniji. Ta najbolj zacveti v mesecu aprilu, na pobočju stene pa raste tudi pravi lovorov gozd (črni lovor). Nekoč je tu baje gnezdilo ogromno netopirjev in kavk, v Mišji peči pa tudi divji golobi in sove velike uharice.
Do vasi Osp se da priti po avtocesti Ljubljana – Koper, kjer se usmerimo na izvoz za Črni Kal. Sledimo lokalni cesti, ki nas pod največjim slovenskim viaduktom Črni kal pri križišču odcepi na levo proti vasici Osp. Viadukt Črni Kal je z dolžino 1.065 m najdaljši in največji premostitveni objekt na avtocesti A1 Maribor – Ljubljana – Koper, pa tudi na slovenskem cestnem omrežju sploh. Najvišji steber je visok 87,5 metra, skupaj z voziščno (prekladno) konstrukcijo pa 95 metrov in je za trboveljskim dimnikom tudi najvišji slovenski objekt sploh. S petimi koraki in v horizontalnem radiju 800 metrov premošča Osapsko dolino, z njegovo izgradnjo pa je bil odpravljen problem spusta avtoceste z nadmorske višine 420 metrov na slovensko obalo. Cesta pod omenjenim viaduktom nas po krajšem spustu pripelje proti vasici Osp oz. do parkirišča ob kampu. Priporočam, da pot v vas nadaljujete peš, saj je v njej zelo malo prostora za parkiranje. Za dostop do plezalnih sten sledite smerokazom oz. markacijam, ki vas po makadamski cesti popeljejo do izhodišča za plezanje. Vasica je sicer kljub večjim skupinam plezalcev precej mirna in spokojna, sprehod skozi njen center pa kar zanimiv. Za okrepčilo se lahko sprehodite mimo cerkve, kakšen 1 km na drugi konec vasi, kjer je vaška gostilna.
This work is licensed under a Attribution 4.0 International License (CC BY 4.0)
Viri:
- Foto: Črtomir Rosić
- Wikipedija
- http://www.traven.si/
- http://www.hribi.net/izlet/osp_tinjan_/26/845/1571
- http://www.slovenia.info/si/Mesta-in-kraji-v-Sloveniji/Osp.htm?_ctg_kraji=4710&lng=1
- http://www.plezanje.net/climbing/db/showCrag.asp?crag=606&p_ctx=long
- http://www.koper.si/index.php?page=znamenitostiinatrakcije&item=2001603&tree_root=4
