Vzhodni del Haloz ob Cirkulanah (nekoč sv. Barbara v Halozah) in njena dolina potoka Bela s svojimi pritoki Belica, Duga in Gradiški potok sodi med kraje kjer lahko popotnik občuduje privlačnost podeželske krajine in naravne znamenitosti ter bogato kulturno dediščino. V tem delu Haloz na manjši terasi nad potokom Bela, ki teče skozi Cirkulane vse do mogočnega gradu Borl, kjer se izliva v reko Dravo, lahko popotnik na svoji poti po bogatih gozdovih opazuje veličastna drevesa ter redke rastlinske in živalske vrste. Resnično bogastvo tudi predstavlja obsežna tradicionalna kulturna krajina s tipičnim prepletom gozdov, vlažnih in suhih travnikov, sadovnjakov, vinogradov in polj s tradicionalnimi kulturami. Slikovitost tega dela Haloz, kjer griči segajo do višine 300 metrov (le Vrbajnšak nad Borlom se dviga 412 metrov visoko), je s svojo prijetno klimo v svoj objem pritegnil človeka že zelo zgodaj, o čem pričajo tudi arheološke najdbe (6 kamnitih sekir). Ob vsem naštetem se radovednemu popotniku sredi prikupne doline, na vzpetini na robu razgibanega naselja Cirkulane, nastavlja še čudovita župnijska cerkev sv. Barbare. Njena današnja zunanja podoba je enaka kot je bila pred približno 200 leti, sestavljajo pa jo prezbiterij, ladja z dvema kapelama, zakristija ter mogočni baročni zvonik, ki sodi s svojimi 52 metri med najvišjimi v Sloveniji. Zvonik je postavljen pred zahodno fasado cerkve in je rahlo nagnjen, ter ga nad čelnim vhodom krasi freska Sv. Barbare, vrh stolpa pa pod volutastim zaključkom stene stolpna ura iz leta 1908. Ta je bila narejena v Avstriji in je v celoti kovaško delo. Zvonik, ki ga členijo venčna zidca, visoka pravokotna okna in polkrožno oblikovani portal na zahodni strani, pokriva izredno visoka čebulasto-laternasta streha, ki je skoraj enako visoka kot zidana struktura zvonika. Cerkveno ladjo pokriva dvokapna streha, ki je pokrita z opeko, v delu nad pevsko emporo pa z bakreno pločevino (empóra -e ž (ọ̑) um. z ograjo ali loki ograjen nadstropni prostor v cerkvi). Na južni strani ima prizidano kapeli, ki jo pokriva trikapna streha, njena oba vogala pa sta zaobljena, na vzhodni strani pa se k ladji prislanja nekoliko nižji, tristrano zaključeni gotski prezbiterij, ki ga dopolnjuje še baročna zakristija. V podkorju se na oboku nahaja freska Cirkulan, ki je delo znamenitega avstrijskega umetnika Johanna Lederwascha, s severne strani podkorja pa vodi na emporo polžasto stopnišče, ki je po vsej verjetnosti še gotskega izvora. Na ograji pevske empore se nahajajo še tri Lederwascheve freske, predstavljajo pa sv. Cecilijo, Zadnjo večerjo in Davida.
Delo Johanna Lederwascha je opaziti tudi na prvi poli cerkvene ladje, v sredinski obočni poli ladje pa so freske priznanega mariborskega umetnika Franca Horvata. Iz osrednje obočne pole cerkvene ladje se proti jugu in severu skozi polkrožno zaključena slavoloka odpira pogled v obe stranski kapeli. Na severu se nahaja baročna Roženvenska kapela s fresko Marijinega vnebovzetja, na jugu pa Jožefova kapela s fresko sv. Jožefa. Obe čudovit freski sta delo Franca Horvata. Iz cerkvene ladje se nam skozi polkrožno zaključen slavolok odkriva pogled na v tristransko zaključeni gotski prezbiterij iz zgodnjega 15. stoletja, v katerem stoji velik baročni oltar, z dokaj kvalitetnimi plastikami, katerega pa avtor ni znan. Zaradi pomanjkanja zgodovinskih virov so začetki današnje župnijske cerkve sv. Barbare precej zamegljeni. To je ugotavljal tudi skromni beneficijatni kurat in ptujski histiograf Simon Povoden, ki pa je domneval, da naj bi bil njen graditelj pred letom 1667 sam grof Jurij Friderik Sauer. Ta si je namreč po njegovih navedbah pozneje pridobil pravico patronata in odvetništva nad to novozgrajeno cerkvijo. V literaturi oz. farni kroniki je omenjeno, da se leta 1545 v nekem strassburškem zapisniku med podružnicami sv. Vida, v Cirkulanah omenjata že obe cerkvi, in sicer sv. Katarine in sv. Barbare. S tem se je postopoma uveljavilo mnenje, da pričetki cerkve posvečene sv. Barbari, patronici bolnih in umirajočih, segajo v zgodnje 16. stoletje, ko je po teh prostorih divjala huda kuga. Novejše raziskave kažejo tudi na možnost, da je cerkev v osnovi romanska, zagotovo pa gotska iz 13. stoletja, in da je nastala nekako v istem času kot cerkev sv. Katarine, ki je bila po navedbah znanega kronista in duhovnika Mateja Slekovca najstarejša in menda tudi prva župnijska cerkev v Spodnjih Halozah. Pred leti, so namreč ob obnovitvenih delih cerkve sv. Barbare, ki jih je vodil akademski kipar in restavrator Viktor Gojkovič, v prezbiteriju namreč odkrili dve gotski okni, ki so ju ob barokizaciji cerkve zazidali. Pri tem so znotraj prezbiterija odkrili tudi gotsko poslikavo. Po navedbah Simona Povodna so v 17. stoletju cerkev sestavljali gotski prezbiterij, zvonik s tremi zvonovi, ki jih je dal vliti grof Jurij Friderik Sauer, in pevski kor. Vsi trije zvonovi naj bi oznanjali zahvalo, da je bog po priprošnji sv. Barbare obvaroval grofa Sauerja in njegove ljudi kuge, ki je leta 1664 v ptujski okolici precej hudo razsajala. Med leti 1674 in 1684 so barokizirali cerkveno ladjo in dogradili obe kapeli (sv. Jožefa in Rožnovenske Matere Božje) ter zakristijo. Iz starih zapisov je razbrati, da je cerkev tedaj imela tudi orgle iz leta 1627. Leta 1684 so sezidali ladjo, leta 1750 pa prizidali že prej omenjeni 52 metrov visok trietažni baročni stolp.
Po dograditvi cerkve so k sv. Barbari prenesli tudi sedež župnije, ki je bil do takrat pri cerkvi sv. Katarine. Župnija je dobila ime sv. Barbara v Halozah in je postala pomembno shajališče po haloških bregovih razkropljenih vernikov, hkrati pa jedro, okoli katerega se je razvilo edino strnjeno naselje Cirkulane – Vareš. Iz vizitacijskih zapisnikov (1751) lahko izvemo, da je bila cerkev sv. Barbare sredi 18. stoletja dobro opremljena, saj je imela kar pet oltarjev in sicer sv. Barbare, Blažene device Marije, sv. Lucije, sv. Jožefa in sv. Boštjana. Okoli leta 1773 so na novo pozidali zahodni zvonik, pevsko emporo, adaptirali zakristijo z oratorijem ter cerkev v celoti prekrili. Dokončanje zahodnega dela cerkvene ladje, se pravi zvonika in pevske empore, se lepo ujema s podatkom v virih, ki omenjajo, da so leta 1782 pri sv. Barbari zgradili nove orgle, ki so služile svojemu namenu vse do leta 1906. Žal so napoleonske vojne v samem začetku 19. stoletja (1803 – 1815) zahtevale davek tudi pri zvonovih župnijske cerkve sv. Barbare in jih dali preliti za vojne potrebe. Zgodovinski viri navajajo, da so v 19. stoletju za cerkev dokaj dobro skrbeli, saj naj bi bila bakrena streha zvonika iz leta 1830, leta 1836 pa so kupili velik zvon, ki še sedaj visi v zvoniku. Že leta 1866 so ponovno začeli obnavljati streho zvonika, takrat pa so tudi na novo pozlatili križ in jabolko, zato nekoliko preseneča zapis v farni kroniki, ki trdi, da je bila cerkev sv. Barbare ob koncu 19. stoletja (1886) popolnoma zapuščena. Zato so jo leta 1888 ponovno začeli počasi prenavljati, prvo pa so popravili ure na zvoniku, obnovili marijino kapelo ter cerkveno ostrešje in restavrirali freske. Obsežnejša obnovitvena dela so se nadaljevala v začetka 20. stoletja, v času župnika Janeza Vogrina. Obnovili so vse tri večje zvonove, popravili ostrešje in zakrpali bakreno streho, ponovno pozlatili jabolko in križ na vrhu zvonika ter popravili njegovo uro, ki ni delovala že več let.
Cerkev so od zunaj tudi v celoti prebarvali in jo temeljito prekrili. Temeljite obnove je bila deležna tudi notranjost cerkve, kjer so severni del cerkve umetno izsušili zaradi vlage in popravili severni stranski oltar. Po naročilu župnika Vogrina je mariborski slikar Franc Horvat s svojimi pomočniki restavriral tudi freske priznanega avstrijskega slikarja Johanna Lederwascha (tiste, ki so se dale obnoviti), vse drugo pa na novo poslikal. Omeniti velja tudi, da je iz tistega časa tudi mogočen lestenec, ki visi pod sliko sv. Barbare in je delo mariborskega pasarja Karla Tratnika (pásar -ja m (ȃ) izdelovalec praktičnih okrasnih kovinskih predmetov iz navadno neželeznih kovin). V notranjosti so na novo tlakovali Jožefovo kapelo, kor in zvonico ter zakristijo. Trud ob obnovitvenih delih je povsem zasenčila in grobo posegla 1. svetovna vojna, saj so za potrebe vojne odpeljali tri manjše zvonove in bakreno streho s cerkvenega zvonika ter celo 21 cinastih piščali z orgel. Po veliki vojni so zvonove nadomestili z novimi in se ponovno lotili nekaterih obnovitvenih del. Tako so obnovili glavni oltar in ostrešje zvonika ter stranska oltarja Rožnovenske Matere Božje in sv. Jožefa. V cerkveno opremo je grobo posegla tudi 2. svetovna vojna, saj Nemci iz zvonika neznano kam odpeljali vse zvonove z izjemo velikega zvona. Po obeh velikih vojnah so cerkev po zaslugi domačinov temeljito prenovili, danes pa jo krasi čudovita notranjost z izjemnimi freskami in oltarji ter nove orgle. Te so iz leta 1978 in so delo orglarskega mojstra Antona Jenka iz Ljubljane. Leta 1992 so v cerkveni zvonik namestili tudi dva nova zvonova. Kot zanimivost lahko še omenimo, da so leta 1971 v vzhodnem delu cerkvene ladje odkrili veliko grobnico, v kateri je pokopanih 11 oseb – borlski grofje in nekateri duhovniki.
This work is licensed under a Attribution 4.0 International License (CC BY 4.0)
Vir:
- Foto: Črtomir Rosić
- https://www.cirkulane.si/objava/60002
- https://www.turizem.haloze.org/2015/09/zupnijska-cerkev-sv-barbare.html
- https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/sv-barbara-v-halozah-1914-1918.html
- http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-971PEBNO/809da4c6-6393-483e-ab4b-3a1cc17aa2ea/PDF
- Vnuk B., Cerkvena arhitektura na območju župnije sv. Barbare v Halozah, Cirkulane – Svet Belanov, Halo d.o.o., Cirkulane, 2005
