Muzej na prostem Rogatec

Deli na:

V sklopu dvorca Strmol deluje tudi Muzej na prostem Rogatec. Zametki muzeja izhajajo iz prvotne ideje o ohranitvi rojstne hiše pesnika Jožeta Šmita, ki je z leti prerasla v največji lokalni muzej na prostem v Sloveniji. Zaradi kulturnih, etnoloških, krajinskih, zgodovinskih in drugih izjemnih lastnosti ima poseben pomen za Republiko Slovenijo, zato je bil z odlokom Vlade Republike Slovenije leta 1999 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Muzej deluje pod strokovnim nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine OE Celje in je bil leta 1997 nominiran za evropski muzej. Ima vlogo trajne ohranitve kulturnih, arhitekturnih, etnoloških, krajinskih in zgodovinskih vrednot, prezentaciji kulturnih vrednot spomenika in situ (na samem mestu) ter v medijih, učno-demonstracijskemu delu ter znanstvenoraziskovalnemu delu.

Stalna muzejska zbirka predstavlja življenje in delo ljudi ter ohranja ljudsko stavbno dediščino subpanonskega tipa na območju južno od Donačke gore, Boča in Maclja v času od 19. do sredine 20. stoletja. Uporabljena gradiva, razporeditev prostorov in notranja oprema nazorno prikazujejo funkcionalno in vsebinsko povezanost predstavljene arhitekture z načinom življenja kmečkih ljudi v preteklosti, z njihovim materialnim in duhovnim svetom. Jedro muzeja tvori petnajst izvirnih objektov, rekonstruiranih obrtniških in gospodarskih objektov, ki so jih postavili na izbrani lokaciji ob izhodu iz zgodovinskega trga Rogatec (oddaljen 7 km od Rogaške Slatine). Osrednja stavba muzeja je stanovanjska hiša subpanonskega tipa, ki so jo zgradili v začetku 19.stoletja. O tem pričata letnici na prečnih tramovih. Pripadala je Šmitovi družini iz Tlak, v njej pa se je rodil in odraščal tudi znani slovenski pesnik in prevajalec Jože Šmit. Prenesena je bila v originalu leta 1981 in je tvorila temelj nastajajočega muzeja. Hiša je v celoti zgrajena iz lesa, streha s čopoma pa prekrita s slamo. Tla so ilovnata, stene ometane z ilovico in prebeljene z apnom. Predstavljeni objekti so zasnovani v treh različnih sklopih.

Prvi sklop prestavlja že omenjena stanovanjska hiša pesnika Jožeta Šmita z ograjenim vrtom kateri sledijo gospodarsko poslopje (štala), dvojni vezani kozolec toplar in svinjak (štalunci), nato pa še rekonstrukcija vodnjaka, čebelnjak, viničarska hiša, brajde in kovačija. Zanimiv je kozolec, ki predstavlja svojevrstno slovensko posebnost, saj je prav pri nas najbolj razširjen ter je prisoten skorajda povsod na podeželju. V muzeju je predstavljen njegov najpopolnejši arhitekturni tip – dvojni vezani kozolec ali toplar. Ljudje so ga uporabljali predvsem za spravilo in sušenje sena ter drugih poljskih pridelkov. Pod kozolcem so spravljali še posamezna orodja, velja pa omeniti tudi njegov simbolni pomen. Veljal je namreč za simbol trdnosti kmetije. Kozolec, ki se danes nahaja v Muzeju, je nastal leta 1892, o čemer priča letnica, ki je vrezana v prečni vezni tram na pročelni strani. Prenesen je iz vasi Prišlin na Hrvaškem.

Morda te bo zanimalo: Muzej antičnega stekla v Zadru

Upravni del predstavlja ˝lodn˝ (podeželska trgovina iz tridesetih let 20. stoletja). V ˝lodnu˝, kakor so jo imenovali domačini (nem. ‘der Laden’ = trgovina), se je dobilo vse za vsakodnevne domače potrebe, od vžigalic, soli, sladkorja, moke, olja, kisa, petroleja, tekstila in pijač do poljedelskega orodja, emajlirane posode, železnine, deloma tudi obutve. Oprema v trgovinah je bila lesena, navadno že precej izrabljena. Le redko je bila v ˝lodnu˝ blagajna, pa tudi izložbe v tem času še niso bile običajne. Kot rečeno ima ˝lodn˝ danes zraven muzejske trgovine tudi funkcijo upravnih prostorov muzeja. V tretjem sklopu pa je gostinski del v viničarski hiši z vinsko kletjo , ki je v funkciji ˝pušenšanka˝ in značilno zasajenimi brajdami. Viničarska hiša v muzeju je posnetek originalne stavbe v vasi Dobrina pri Žetalah. Danes je namenjena gostinsko turistični dejavnosti Muzeja. Prav tako je zanimiv svinjak, ki stoji med hlevom in kozolcem. V muzej je bila lesena stavba prestavljena leta 1987 z domačije v Tlakah št. 52, zgrajen pa je bil v 50-ih letih tega stoletja po razmeroma tradicionalni zasnovi. Ima štiri hlevčke. Vse vhodne odprtine so obrnjene na ozek in nizek prehodni hodnik.

V podaljšku je listnica, kjer so danes spravljene tudi sani. Z njimi so kmetje pozimi spravljali les iz gozda ali zgodaj spomladi razvažali gnoj po njivah. V muzeju je poskrbljeno za organizirano vodenje, ob tem pa izvajajo zanimiv pedagoški program aktivnih etnoloških delavnic za mladino in odrasle, muzejske demonstracije in učne delavnice domačih obrti, kmečkih opravil in kulturnega izročila (pletenje iz ličja in šibja, ročno tkanje, kovaštvo, kamnoseštvo, kuhanje in lupljenje vrbovega šibja, velikonočne butare in košarice iz testa, božične šprudle, piščali iz lubja, peka kruha, hoja na hoduljah). Na tradicionalni etnografski prireditvi ˝Likof na taberhi˝ predzadnjo soboto v juliju prikažejo mlačev s cepci in na gepelj s kravjo vprego v avtentičnem okolju. V sklopu muzeja deluje tudi tkalska delavnica, kjer potekajo učne in doživljajske delavnice kot so izdelava zapestnice ali knjižnega kazala na tkalskem glavniku, tkanje na tkalskih okvirjih, opis statev in principa ročnega tkanja, snovanje in tkanje na pripravljenih statvah… Nadvse zanimiva je delavnica pletenja iz ličja, kjer priznana mojstrica pletenja, gospa Vida Antolinc (vida.antolinc@siol.net) iz Loga pri Rogatcu predstavlja rokodelske izdelke Obsotelja in kozjanskega. Njeni izdelki imajo certifikat ˝art&craft˝ Slovenija, v muzeju pa je mentorica učnih in doživljajskih delavnic domače obrti. V muzeju hranijo 50 let staro šolsko torbo iz ličja, po kateri je bil vzet vzorec za njeno torbico (cekar iz ličja), ki je bil uvrščena na Evropsko rokodelsko razstavo v okviru Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 v Slovenj Gradcu.

Morda te bo zanimalo: Lovčen, narodni park in simbol ponosa Črne Gore

Zelo obiskan in zanimiv je tudi program aktivne etnološke delavnice ˝žulike moje babice˝ kjer obiskovalci neposredno sodelujejo oz. izvajajo določene dejavnosti. ˝Žulike˝ so krušno pecivo iz Rogatca oz. štručke različnih oblik iz kvašenega testa, spečene v krušni peči. Ko je mati mesila kruh za ves teden, je koščke testa dala otrokom, da so si med dlanmi sesvaljkali (zažulili) svoje ˝žulike˝ poljubnih oblik, od hlebčka, bombice, prek pletene kitke do pajaca ali živalske oblike, odvisno od spretnosti in domišljije. Spekla jih je s kruhom v krušni peči, nato so jih otroci pojedli. Program v muzeju je zastavljen tako, da obiskovalci muzeja potujejo po treh manjših doživljajskih delavnicah oz. v treh skupinah zaporedoma (3 x 20 minut) v katerih oblikujejo svoje lastne »pekovske« izdelke in jih položijo v krušno peč v muzejski črni kuhinji.

Vsak si lahko izdela zapestnico iz ličja ali papirnato rožo, obiščejo kovača ali se preizkusijo pri kakšnem kmečkem opravilu (jeseni ličkanje ali luščenje fižola, koruze). V glasbeno plesnih delavnicah se naučijo osnovnih korakov ljudskega plesa ali izdelajo preprosto ljudsko glasbil. Po ˝napornem delu˝ v delavnicah in medtem ko se na stari način pečejo njihove ˝žulike˝, hlebčki in štručke, usposobljeni turistični vodniki goste popeljejo še na potep v preteklost po Muzeju na prostem Rogatec. Gostje v njem izvedo marsikaj zanimivega o predstavljeni arhitekturi in življenju naših prednikov, ter se po ogledu vrnejo nazaj v dvorec. V glavnem je program zelo zanimiv za vse starostne skupine, najbolj pa bodo pri ˝žulikah˝ seveda uživali otroci. Toplo priporočam ogled, za podrobne informacije o urniku doživljajskih delavnic pa priporočam, da se pozanimate na naslovu: