Staro selo Sirogojno, je muzej na prostem, ki prikazuje arhitekturo in notranjo opremo starih stavb lokalnega področja ter način gospodarjenja in družinskega življenja prebivalcev na planoti Zlatibor, ki je del jugozahodne Srbije in gozdnatih predelov dinarskega pogorja. Mala vasica Sirogojno z 900 m.n.m se nahaja 32 km od Užic in 24 km od centra Zlatibora, na idiličnem podeželju, prepredenem z gričevnatimi pašniki. Vasica je bila prvič omenjena v turškem katastrskem popisu iz leta 1476, v sedemdesetih letih 20. stoletja pa je po vsem svetu postala znana po svojih ročno izdelanih volnenih puloverjih ˝Moda Sirogojno\”. Njihovi izjemni izdelki so se prodajali v Parizu, Rimu, Londonu, Dunaju, Bruslju, Kopenhagnu, Tokiu, Moskvi, itd., danes pa s proizvodnjo visoko kakovostnih ekskluzivnih modelov iz volne nadaljuje novo ustanovljeno podjetje \”Sirogojno CO\”. Omenjeno podjetje kakovostne izdelke iz volne prodaja na domačem in mednarodnih trgih, pod blagovno znamko \”Sirogojno Style˝. Med njimi so najbolj znani ravno volneni puloverji in volnene nogavice, možno pa jih je kupiti tudi v njihovem razstavnem prostoru. Kot sem že omenil je pomembno kulturno središče vasi Sirogojno ravno muzej na prostem \”Staro selo\”, ki je posebna turistična destinacija, umeščena v širši program turistične ponudbe Zlatibora. Vsako leto, zaradi svoje atraktivnosti in posebnosti beleži vedno večji obisk. V središču vasi je več restavracij, prav posebna krčma v starem stilu, pa je znotraj muzeja.
Nasploh je širša okolica vasi Sirogojno posejana z znamenitostmi, saj le kakšnih 12 km vstran lahko obiskovalci obiščejo čudovit slap Gostilje na reki Katušnica, rojstno hiša Dimitrija Tucovića (vodja srbskega socialističnega gibanja v času Kraljevine Srbije) in znamenito Stopića jamo. Prvi muzej na prostem (Skansen), je bil zgrajen na Švedskem leta 1891, zamisel za ustanovitev muzeja pa je nastala ob vse večjem zanimanju po tradicionalni podeželski arhitekturi in sonaravnem načinu življenja prednikov, ki so bila razstavljena na svetovnih razstavah v Parizu in Dunaju. Kmalu po njegovem odprtju je v vsej Skandinaviji in Zahodni Evropi nastalo večje število povezanih kulturnih središč za ohranjanje in predstavitev kulturne dediščine. V drugi polovici 20. stoletja so bili tudi v državah Vzhodne Evrope oblikovani muzeji s sorodno tematiko, muzej na prostem ˝Staro selo˝ v Sirogojnu pa je edini tovrstni v Srbiji. Projekt prenosa, ponovne postavitve in obnove starih tradicionalnih kmečkih zgradb iz področja Zlatibora v \”Staro selo\”, se je začel leta 1980 po zasnovi arhitekta Ranka Findrika iz Republiškega Zavoda za varstvo kulturne dediščine Srbije.
Pobudo za izgradnjo muzeja na prostem ˝Staro selo˝ je podala Zadruga domače obrti iz Sirogojna, projekt pa je uspel z vztrajnostjo njihove modne kreatorke Dobrile Vasiljević-Smiljanić in angažiranjem znane etnologinje Bose Rosić (svetovalka Narodnega muzeja Užice) ter pristojnih državnih ustanov in številnih ljubiteljev kulturne dediščine Zlatibora. V zaščiteno področje muzeja na prostem ˝Staro selo˝ Sirogojno so zajeli tudi spomenik kulturne dediščine oz. cerkev svetih apostolov Petra in Pavla iz 18. stoletja in je danes pod posebno zaščito kot spomenik izjemnega pomena kulturne dediščine. Prebivalce muzeja omenjena triladijska cerkev brez kupole in prizidanim dvonadstropnim zvonikom pritegne na hribčku v središču vasi. Njena gradnja in poslikane ikone na glavnem oltarju so po avtentičnem zapisu slikarja Simeon Lazovića na glavnih vratih iz leta 1764, običajna razporeditev ikon na glavnem oltarju pa je značilna za tradicionalne srbske cerkve iz časa turške okupacije, na cerkvenem dvorišču pa so zaščiteni nagrobni spomeniki iz 19. stoletja z enkratnimi likovnimi prikazi in teksti. Muzej je dejansko nameščen na rahli vzpetini ob zimzelenem gozdičku, v neposredni bližini omenjene cerkve, kjer so ponovno postavljeni avtentični objekti preneseni iz starih zlatiborskih vasi. Izbrane stavbe predstavljajo bogastvo arhitekturne dediščine in razvoj kulture bivanja zlatiborske regije, hkrati pa nazorno pokažejo tradicionalne socialne in ekonomske odnose v vaseh ob koncu 19. stoletja. Za tradicionalno zlatiborsko brunarico oz. kmečko hišo je v primerjavi z gradbeništvom širšega dinarskega pogorja značilna zaokrožena prostorska in konstruktivna arhitekturna rešitev. Znanje in spretnost takratnih lokalnih mojstrov in gradbincev, ki so obdelovali les, ki je pogosto bil glavni in edini gradbeni material, je sorazmerno majhno in skromno gradnjo uvrstilo med velike arhitekturne dosežke. Stalna muzejska postavitev je sestavljena iz dveh zlatiborskih kmetij z dvoriščem, na katerem si lahko obiskovalci ogledajo tradicionalne bivalne in spremljevalne gospodarske objekte lokalnega podeželja oz. kmetij iz poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja. Na enem dvorišču je postavljena zlatiborska dvodelna podeželska družinska hiša s takrat značilno streho štirikapnico.
Ob družinski hiši stojijo druge zgradbe, med njimi tudi manjše poslopje za mladoporočence (vajat). Kmetije so navadno v tistem času imele tudi pomožne zgradbe in prostore za mlekarno, žitnico (ambar), koruzjak, klet s kadjo za žganjekuho (kačara), krušno peč in čebelnjak. Staje za živino so bile zgrajene posebej in ločeno od kmečkega dvorišča. Kot poseben del kmetij so predstavljene pastirske koče in staje za živino v gorah, kjer so večji del poleti pastirji pasli goveda in v njih tudi prebivali. Poletna pastirska domovanja so bila navadno iz dveh kolib (kučare), ki so spominjale na vaške družinske hiše, vendar so bile veliko manjše in z manj opreme. Vsi objekti v muzeju so opremljeni z avtentičnim pohištvom, staro kuhinjsko posodo, kmečkimi stroji, pripomočki in orodji. Nekaj deset avtentičnih stavb je delno obnovljenih in prilagojenih različnim potrebam in programu muzeja (sprejemnica, dvorana, prodajalna izdelkov stare obrti, krčma in prenočišča). Nadarjeni in bolj spretni posamezniki zlatiborskih vasi so se preživljali z različnimi deli domače obrti. Ker je celotno območje Zlatibora bogato z različnimi vrstami lesa (bor, jelka, smreka, hrast, bukev, jesen, javor, brest, breza, leska), je bila njegova uporaba zelo raznolika. Spretni tesarji, mizarji in drugi mojstri domače obrti so gradili razne stavbe iz lesa za stanovanjske in gospodarske ter druge namene ter razno pohištvo za vsakdanjo uporabo (posode za shranjevanje hrane, poljedelsko orodje, sredstva za prevoz blaga). Razvite so bile tudi domače obrti za obdelavo gline, tekstila, usnja in kovin (keramičarstvo, krojaštvo (terziluk), žnidarstvo (abadžiluk), čevljarstvo, kovaštvo), pa tudi proizvodnja katrana, svečarstvo in proizvodnja apna. V muzeju zato posebno pozornost namenjajo ravno ohranjanju in oživljanju tradicionalnih poklicev domače obrti. V delavnicah domačih obrti skupinam prikazujejo spretnosti sodarjev, kovačev in lončarjev Kot sem že omenil je v muzeju nadvse identično prikazana glavna stanovanjska hiša, tradicionalna zlatiborska brunarica oz. kmečka hiša, ki je največji in najbolje grajen objekt na kmetiji in spada med dinarske brunarice. Ta je v bistvu pravokotne oblike in postavljena na kamnitem temelju. Zidovi so spretno izdelani iz brun in tesanih tramov, ki so vodoravno položeni drug na drugega. Na vogalih je zaznati značilno križno vez, streha pa je strma in visoka štirikapnica, pokrita s slamo, lesenimi skodlami ali kamnitimi škrilavci.
Na sredi strehe je značilen dimnik (kapič), ob straneh pod streho pa posebne odprtine za dim iz hiše (badže). Hiša ima dvoje nasprotno nameščenih vrat, glavni vhod pa je na vedno na vzhodni strani hiše. Razdeljena je na dva prostora, izbo in sobo. Izba je brez stropa oz. podstrešja in oken, tla pa so naravna iz zemlje. Osrednje mesto izbe je odprto kurišče (kvadratna ali okroglo tlakovana površina z dvema kamnitima prekladama), ki je služilo za pripravo hrane. Okoli njega so se vsak dan zbirali člani družine ter je dejansko bilo središče najrazličnejših družinskih dogodkov in obredov. Soba je manjša od izbe in je bila v glavnem namenjena za sprejem gostov, razna praznovanja in tudi kot spalnica najstarejših članov družine. Soba je navadno za eno ali dve stopnici nad izbo in ima lesena tla in strop oz. podstrešje. V njej je tudi lončena peč naslonjena na pregradno steno, kurilna vrata pa so bila v steni na strani izbe. Pod hišo je klet, ki se je uporabljala kot shramba. Zanimiva je tudi pomožna kmečka hiša, navadno namenjena za bivanje mladoporočencev (vajat), katerih število je bilo odvisno od velikosti kmečke družine oz. števila mlado poročenih parov. Pogosto so v teh hišah bila le večja ležišča, kjer je spala vsa družina. Sčasoma ob boljših življenjskih pogojih so v prostore nameščali še razne zaboje za oblačila. V nadaljevanju muzej prikazuje tudi male in enodelne stavbe (koče), ki so jo določeni člani družine uporabljali za bivanje ob paši živine v poletnem obdobju. V njej so kurili ogenj in shranjevali mlečne izdelke v času njihovega bivanja na gori. Na nekaterih področjih je imela koča dva prostora, izbo s kaminom in sobo z lončeno pečjo in posteljo.
Gostilne in gostišča oz. krčme so del kulturne dediščine vsakega naroda in nič drugače ni z krčmo v ˝Starem selu˝ Sirogojno, kjer negujejo tradicionalen način kuhanja. Krčma ponuja obiskovalcem vsakodnevno sveže obroke po tradicionalnih receptih zlatiborskega področja, med njimi pa so zagotovo najbolj iskani domači sir, skuta, kajmak, šunka, pite in pecivo iz črne moke in druge domače dobrote. Za organizirane skupine se bo na jedilniku našla tudi kakšna pečena jagnjetina, pasulj, prebranac in različne domače sladice ter tradicionalne pijače kot so ena od staroslovanskih zdravilnih napitkov ˝vodnjika˝, čaji iz lokalnih zelišč in domače žganje. Nadvse zanimiva je tudi zgradba v kateri je prikazana žganjekuha (kačara) in kadi oz. sodi , v katerih so shranjevali drozgo. V sadjarskih področjih Zlatibora je bilo te objekte moč zaslediti le v bolj premožnih kmetijah, zgrajena pa so bili v bližini sadovnjaka in vstran od kmečkega dvorišča. Kot sestavni del pomožnih gospodarskih zgradb je bila tudi mlekarna, razstavljena pa je zgrajena iz lesa in so jo uporabljali za shranjevanje in predelavo mleka. V notranjosti je opremljena z lesenimi policami, na katerih so shranjevali sir, smetano in skuto. V mlekarno je navadno vstopala le ena ženska iz gospodinjstva, ki so ji domačini rekli ˝planinka˝, odgovorna pa je bila za dela in opravila v zvezi z mlekom in mlečnimi izdelki. Posrečen je tudi prikaz čebelnjaka s starimi panji (košnice, vrškare). Ti so bili vso leto nameščeni pod posebno kap na sončnem mestu, večkrat položeni kar na kakšni klopci. Vrškare so načeloma zelo zanimive pletene košare prekrite z blatom.
Muzej na prostem ˝Staro selo˝ Sirogojno obiskovalcem ponuja, da lahko način tradicionalnega življenja v starih časih tudi doživijo. Oblikovali so pakete bivanja v posebnih prenočiščih (konaci) z dvema do petimi ležišči, ki so avtentične lesene kolibe tistega časa, a opremljene za sodobne stanovanjske razmere. Prenočišča (konaci) imajo kuhinjo, dnevno sobo s kaminom, spalnice in kopalnico. Muzej ˝staro selo˝ Sirogojno je za obiskovalce odprt vse leto, a z poletnim in zimskim delovnim časom. Tako je od 01. aprila do 01. novembra odprt med 9. in 19. uro, od 01. novembra do 01. aprila pa med 9. in 16. uro. Cena vstopnice za odrasle znaša 150,00 din (1,5 EUR), za učence in dijake pa 100,00 din (1,0 EUR). Otroci do 7 let imajo prost vstop.
Kontakt:
Muzej na otvorenom \”Staro selo\” Sirogojno
31207 Sirogojno, Srbija
T: +381 31 38 02 291
E: staroselo@ptt.rs
W: http://www.sirogojno.org.rs/
This work is licensed under a Attribution 4.0 International License (CC BY 4.0)
Viri:
