Prirodoslovni muzej Slovenije je osrednji slovenski muzej z naravoslovno, znanstveno in pedagoško vsebino in je ena od najstarejših slovenskih kulturnih in znanstvenih institucij, ki izvira iz Deželnega muzeja, ki je bil kot Kranjski deželni muzej ustanovljen s sklepom Deželnih stanov Kranjske dne 15. oktobra 1821 in s potrditvijo tedanje vlade dne 8. junija 1826. Ustanovni zbirki prvega muzeja na Slovenskem sta Zoisova zbirka mineralov in zbirka kohilij (lupin mehkužcev) grofa Franca Hohenwarta. Kranjski deželni muzej se je po prvi svetovni vojni preimenoval v Narodni muzej v Ljubljani, ta pa se je z dekretom pokrajinske uprave v Ljubljani z dne 8. maja 1944 razdelil v dve samostojni ustanovi: Kulturno zgodovinski muzej v Ljubljani in Prirodoslovni muzej v Ljubljani. Slednji se leta 1963 po sklepu takratne vlade kot centralna republiška ustanova preimenuje v Prirodoslovni muzej Slovenije. Je muzej z nacionalno, evropsko in svetovno pomembnimi naravoslovnimi študijskimi zbirkami, v katerih so vidne spremembe biotske raznovrstnosti, razvoj naravoslovne miselnosti in tehnik zbiranja ter obdelave muzejskega gradiva. Raziskovalna institucija, ki raziskuje naravo in kulturno dediščino naravnega izvora. Še vedno se nahaja v isti stavbi kot Narodni muzej Slovenije in je zadolžen oziroma se ukvarja z ohranjanjem, proučevanjem in komuniciranjem z nematerialno in materialno naravno dediščino. Ustanovo sestavljajo botanične, geološke in zoološke zbirke, ki odlično predstavijo svoja področja. Muzej načrtno zbira kulturno dediščino narave na ozemljih Republike Slovenije, ukvarja pa se tudi z zbiranjem gradiva, ki je s svojo vsebnostjo in dediščino izjemno pomemben za slovensko ozemlje. Ustanova premore mnogo zaposlenih, ki so izjemno izobraženi ter priznani strokovnjaki na svojih področjih. Muzej se deli na več oddelkov, vsak pa je zadolžen za svojo tematiko in obdobje. Tako Prirodoslovni muzej Slovenije premore upravo, kustodiat za botaniko, geologijo, vretenčarje in nevretenčarje, tehnično službo, oddelek za stike z javnostmi, specialno knjižnico in alpski botanični vrt.
Kustodiat za botaniko raziskuje, ugotavlja, evidentira, dokumentira, vrednoti in znanstveno raziskuje floro, vegetacijo, kulturno dediščino rastlinskega izvora in zgodovino botaničnih raziskovanj, dopolnjuje in varuje herbarijske zbirke, ter s pomočjo razstav, predavanj, publikacij in drugih medijev predstavlja javnosti sistematiko, floristiko, vegetacijo, ekologijo, naravovarstvo rastlin in njihovih združb ter zgodovino botaničnih raziskovanj. Kustodiat za botaniko strokovno upravlja dislocirano enoto Alpski botanični vrt Juliana v Trenti. Alpski botanični vrt Juliana prikazuje rastline alpskega, predalpskega, dinarskega, preddinarskega in kraškega območja Slovenije. Skrbi za presajanje rastlin, za popularizacijo in izobraževanje; s pomočjo razstav, predavanj, publikacij in drugih medijev predstavlja javnosti botanično naravno dediščino. Kustodiat za geologijo raziskuje, ugotavlja, evidentira, dokumentira, vrednoti in znanstveno raziskuje minerale, kamnine, ter fosile in kulturno dediščino geološkega izvora, dopolnjuje in varuje geološke zbirke, ter s pomočjo razstav, predavanj, publikacij in drugih medijev predstavlja javnosti različna področja geologije. Kustodiat za nevretenčarje raziskuje, ugotavlja, evidentira, dokumentira, vrednoti in znanstveno raziskuje nevretenčarje in kulturno dediščino nevretenčarskega izvora, dopolnjuje in varuje zbirke nevretenčarjev, ter s pomočjo razstav, predavanj, publikacij in drugih medijev predstavlja javnosti sistematiko, favnistiko, ekologijo in naravovarstvo nevretenčarjev. V okviru Kustodiata za nevretenčarje deluje tudi Slovenski arhiv živalskih zvokov. Kustodiat za vretenčarje raziskuje, ugotavlja, evidentira, dokumentira, vrednoti in znanstveno raziskuje vretenčarje in kulturno dediščino vretenčarskega izvora, dopolnjuje in varuje vretenčarske zbirke, ter s pomočjo razstav, publikacij in drugih medijev predstavlja javnosti sistematiko, favnistiko, ekologijo in naravovarstvo vretenčarjev. Kustodiat strokovno upravlja Slovenski center za obročkanje ptičev, ki organizira, koordinira in usmerja delo zunanjih sodelavcev obročkovalcev, ter skrbi za njihovo izobraževanje in pridobivanje ustreznih dovoljenj za delo.
Specialna knjižnica pridobiva, hrani, raziskuje, predstavlja in po sodobnih bibliotekarskih načelih obdeluje in daje v uporabo naravoslovno literaturo, ki ima zgodovinsko vrednost, in literaturo, ki je v podporo strokam, ki so zastopane v muzeju, ter vodi bibliografije delavcev muzeja. Celotna knjižna zaloga monografij in periodičnih publikacij s področja geologije, paleontologije, mineralogije, biologije, botanike, zoologije, entomologije, ornitologije, muzeologije in drugih področij obsega preko 20.000 enot. Med starejšim gradivom knjižnica hrani precej dragocenih redkosti, ki imajo veliko zgodovinsko vrednost. Literaturo izposojajo za uporabo v čitalnici (6-12 sedežev) ali na dom, zaželene pa so predhodne najave. Če se obiskovalec ne more osebno oglasiti v knjižnici, si jo lahko izposodi literaturo na podlagi pisnega naročila, po telefaxu ali z elektronsko pošto. Prirodoslovni muzej premore tudi trgovino, kjer si obiskovalec lahko ogleda izjemno široko in pestro ponudbo CD in DVD zgoščenk, majice, publikacije in ostale izdelke, ki so v povezavi z ustanovo. Muzej odlikujejo kar tri znanstvene revije, in sicer SCOPOLIA, Acta entomologica Slovenica in Illiesia (slednji izhajata v sozaložništvu). Stalne postavitve obsegajo geološko-paleontološko zbirko s fosili iz slovenskih najdišč in osrednjim eksponatom, skoraj popolnim okostjem mamuta. Okostje je staro okoli 20.000 let in so ga našli v Nevljah pri Kamniku. Najdba je bila naključna in sicer so fosile našli pri kopanju gradbene jame za levi mostni podpornik ob regulaciji Nevljice, v neposredni bližini cerkve Svetega Jurija. Takratna (banovinska) vlada je začasno ustavila cesto – oziroma gradnjo mostu in pomagala izkopati kar največ kosti. Prirodoslovni muzej Slovenije ima zbrane precej dokumentacije takratnih dogodkov. Mamut je najmlajši med izumrlimi trobčarji, sorodniki današnjih slonov. številni ostanki pričajo, da so pripadniki vrste Mammuthus primigenius živeli po vsej Sibiriji, pa tudi skoraj po vsej Evropi. V obdobju mlajšega pleistocena je bila vrsta dominantna na območju srednje Evrope. Tedaj so njeni predstavniki živeli tudi na ozemlju današnje Slovenije, pa celo južneje v Podravju, Podravini in Posavini, kar dokazujejo najdbe zob, meljakov in oklov, ter posameznih kosti, predvsem v rečnih naplavinah in puhlici. Na območju Slovenije so bili ostanki mamutov najdeni kar v šestnajstih najdiščih. Najdba mamutovega okostja je torej izredno pomembna ne le v slovenskem, temveč tudi v evropskem prostoru.
Pozornosti vredna sta tudi 84 cm dolg ribji skelet, star okoli 210 milijonov let, ki je bil najden v Vratih ob Tominškovi poti na Triglav, in pa vosati kit iz miocena, ki so ga našli v Sv. Benediktu v Slovenskih Goricah. Ena od ustanovnih zbirk je zbirka mineralov barona Žige Zoisa. Minerali so razvrščeni po današnji klasifikaciji, ki temelji na njihovi notranji zgradbi. Med njimi je tudi mineral zoisit, ki so ga poimenovali po baronu Žigi Zoisu. Na ogled sta tudi dve bidermajerski leseni mizi, obloženi s ploščicami iz Palnstorfove zbirke mineralov in kamnin. Hohenwartova zbirka konhilij (lupin mehkužcev) je ustanovna zbirka, ki je ob svojem nastanku, leta 1831, štela 5000 primerkov. Primerki lupin so v glavnem iz indopacifiškega območja. Nastanek zbirke žuželk prikazuje različne načine nabiranja žuželk v naravi in delo v laboratoriju. V zbirki žuželk Ferdinanda J. Schmidta so najbolj zanimivi primerki jamskih hroščkov imenovanih drobnovratniki, ki so bili opisani leta 1831 kot prve jamske žuželke nasploh. Rastlinski in živalski svet planin, barja in gozda je predstavljen v alpski, barjanski in gozdni diorami. Obiskovalci si lahko ogledajo še zelo zanimivo stalno zbirko ptic, plazilcev, rib in okostja različnih vretenčarjev. Človeška ribica ali močeril je eden tistih organizmov, ki so tesno povezani s pojmom Krasa in cele Slovenije, poznana pa je veliki večini naravoslovcev in tudi med nestrokovnjaki po vsem svetu. Že nekaj deset let je v muzeju predstavljena kot slovenska naravna znamenitost, v ta namen so postavili simbolično jamo s prikazom nekaterih drugih zanimivosti podzemeljskega živalstva. Ob postavitvi so v muzeju pripravili tudi kratek film o belem in črnem močerilu. Nadvse zanimiva je tudi interaktivna predstavitev ˝Živela evolucija˝ oziroma enega najpomembnejših naravnih mehanizmov, ki krojijo naš svet! Kako se je razvijal modri planet in življenje na njem prikazujeta nazorni računalniški animaciji. Ob modelu dinozavra v naravni velikosti in nekaterih originalnih fosilnih ostankih obiskovalcu muzeja podajajo odgovore na vprašanja, ki so si jih zastavljali učenjaki, preden je Charles Darwin spoznanja povezal v znamenito evolucijsko teorijo.
Njegovo življenje je zaznamovalo potovanje z ladjo Beagle, ki se ga na modelu ladjice simbolično lahko udeležijo tudi otroci. Evolucijska teorija navduši s svojo preprostostjo, da se nehote vprašamo, zakaj se ljudje tega niso domislili že prej. Njene raznolike obraze lahko spoznavamo na interaktivnih raziskovalnih postajah. V več kot treh in pol milijardah let je evolucija oblikovala neizmerno raznolikost življenja na Zemlji. Izjemna je tudi razstava o sredozemskem vranjeku in varstvu slovenskega morja. Na ogled je v biološki vitrini četrtletja do 30.5.2014, poleg sredozemskega vranjeka in najnovejših izsledkov raziskav, ki potekajo v okviru projekta SIMARINE-NATURA pa so na razstavi predstavljene tudi druge varstveno pomembne vrste slovenskega morja in njihova varstvena problematika. Na ogled je tudi kratki dokumentarni film o sredozemskem vranjeku produkcije EKOFILM.ORG. Čeprav Slovenija ne premore veliko morja, pa se je prav ta košček Jadrana izkazal za izredno pomembnega za ohranjanje biotske pestrosti v Sredozemlju. Nedavne raziskave morskih ptic v slovenskem morju in širše v Tržaškem zalivu so pokazale, da se v poletnem času tukaj zbere kar 11 % celotne populacije sredozemskega vranjeka (Phalacrocorax aristotelis desmarestii). Vranjek tukaj sicer ne gnezdi, vendar pa je plitvo slovensko morje verjetno najpomembnejše prehranjevališče, te na hrvaških otočkih gnezdeče morske ptice.
Sredozemski vranjek je vrsta kormorana, ki je za razliko od ostalih vrst naših kormoranov izključno vezan na morje. Na razstavi je prikazano življenje te skrivnostne morske ptice ter problematika varstva morja s stališča vranjeka in drugih varstveno pomembnih živali, ki se pojavljajo v slovenskem morju. Prikazani so izsledki zadnjih raziskav pri nas (več o tem na http://ptice.si/simarine-natura/), s katerimi se bo mogoče poleg predstavljenih eksponatov in informativnih panojev seznaniti tudi v kratkem filmu o vranjeku, ki ga je pripravilo Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS). Razstava je nastala v sodelovanju z DOPPS in Morsko biološko postajo (Nacionalni inštitut za biologijo). Žal Prirodoslovni muzej Slovenije trenutno doživlja prostorsko stisko, saj si prostore kot rečeno še vedno deli z Narodnim muzejem Slovenije. Del depoja muzejskih zbirk se zaradi prostorske stiske celo nahaja v BTCj-u. Upanje za boljše čase dajejo sicer že več let pripravljeni načrti za gradnjo nove muzejske stavbe v biološkem središču pod Rožnikom. Novogradnja bo rešila prostorsko stisko obeh, Prirodoslovni muzej Slovenije pa bo v novih prostorih še bolje opravljal svoje poslanstvo.
Kontakt:
Prirodoslovni muzej Slovenije
Prešernova 20, p.p. 290, SI-1001 Ljubljana, Slovenija
T: +386 1 241 09 40
W: http://www.pms-lj.si/si/
E: uprava@pms-lj.si
This work is licensed under a Attribution 4.0 International License (CC BY 4.0)
Viri:
- Foto: Črtomir Rosić
- Foto naslovnice: Wikipedija
- Spletna stran muzeja: http://www.pms-lj.si/si/
- Spletna stran: http://www.slovenijanadlani.si/pirodoslovni-muzej/
- Spletna stran. http://www2.arnes.si/~pkac1/mamut/
- Spletna stran: http://museums.si/sl/Museum/details/53/prirodoslovni-muzej-slovenije
- Spletna stran Arhiva Republike Slovenije
