Muzej na prostem “Staro selo” Kumrovec

Muzej na prostem “Staro selo” Kumrovec
Deli na:

Ko pogovor nanese na Hrvaško Zagorje se mnogi spomnijo čudovite hrvaške pokrajine na severu-zahodu Hrvaške. Pretežno gričevnata pokrajina med Medvednico (tudi Zagrebačka gora – 1.033 m.n.m.) in reko Savo na jugu, reko Sotlo na zahodu, reko Dravo na severu in Kalnikom (643 m.n.m.) na vzhodu je že nekdaj privlačila in vabila k mirnim trenutkom v naravi. Pokrajino odlikujejo številni gozdovi, termalni izviri znani še iz časa rimskega cesarstva in kulinarične dobrote. Verjetno je v svetu najbolj znana po enem od najpomembnejših svetovnih najdišč neandertalca (Hušnjakovo brdo), kjer so odkrili Krapinskega pračloveka. Zagorje je bogato z zgodovinskimi pripovedkami in ljudskimi legendami. Starejši se verjetno še iz šolskih klopi spomnijo na vodjo kmečkega upora Matija Gubca in Gubčevi lipi na katero so ga obesili in je tako simbol zadušitve kmečke vstaje. Zanimiv je tudi čas, ko je obstajala velika nevarnost pred Turki in je mnogo prebivalcev pohitelo v varno okrilje Zagorja, kjer je plemstvo začelo graditi mnoge dvorce, med njimi pa sta danes najbolj znana Trakošćan in Veliki Tabor. Kljub vsemu se ob omembi Hrvaškega Zagorja mnogim, če že ne večini, na plano prikradejo spomini iz pol pretekle zgodovine nekdaj skupne države Jugoslavije in na Kumrovec, ter rojstno mesto jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita (1892-1980). Idilična zagorska vasica leži v obmejnem pasu s Slovenijo ob reki Sotli, v vasici z vsega okrog 300 prebivalci je glavna turistična zanimivost etnografski muzej na prostem ˝Staro selo˝ Kumrovec. V sklopu omenjenega muzeja z restavriranimi vaškimi hišami, zgrajenimi konec 19. stoletja je tudi rojstna hiša Josipa Broza Tita, ki je bila zgrajena 1860 kot prva z zidaki pozidana hiša v Kumrovcu. Od leta 1953 je v njem Muzej maršala Tita, pred hišo pa stoji njegov bronasti kip, delo hrvaškega kiparja Antuna Augustinčića (1900-1979).

Nasploh je zelo zanimiva sama zgodovina kraja, ki se v pisnih virih prvič omenja leta 1463 v posestni listini Celjskih grofov kot eden od posestev gradu Cesargrada. Grad Cesargrad (hrvaško Cesargrad) je nekoč stal vrhu Cesargrajske gore neposredno nad reko Sotlo in mestecem Klanjec na meji med Slovenijo in Hrvaško in je bil ena največjih srednjeveških utrdb na Hrvaškem. V ruševine je bil puščen po poškodbah v potresu leta 1775. Pomen besede Kumrovec verjetno izvira iz besede ˝kumerni˝, kar označuje siromašne, bedne in nevoljne ljudi, kot so cesargradski fevdalci nazivali svoje podložnike. Obstaja tudi mnenje, da je ime Kumrovec nastalo iz keltske besede ˝kumr˝, ki pomeni blato, sama beseda pa dobro opisuje takratno stanje krajev in prometnic v dolini reke Sotle. V zadnji četrtini 15. stoletja je dolina reke Sotle doživela kar 13 turških osvajalnih vpadov in mnoge vasi ter kraji so bili požgani in opustošeni. Posledice opustošenja in splošnega osiromašenja večinoma pade na ramena preprostega in pretežno kmečkega prebivalstva. Zraven vse večjega izkoriščanja s strani plemstva, pride do prvega slovensko-hrvaškega kmečkega upora pod vodstvom Matije Gubca. Omenjeni upor se je začel 28. januarja 1573 z napadom na prej omenjeni grad Cesargrad, zatem pa se razširi v preostale predele Hrvaškega Zagorja vse do Varaždina, v kraje ob reki Savi in Kolpi ter slovenski pokrajini Štajersko in Kranjsko. Uporniški kmetje s kumrovškega območja pod vodstvom Ilije Gregurića so po napadu osvojili Cesargrad ter ga opustošili in požgali, omenjeni upor pa se konča z porazom Ilije Gregurića pri Bistrici ob Sotli, na reki Sotli, kjer se je upor tudi pričel. Po zlomu južnih hrvaških pokrajin na Krbavi leta 1493 (Krbava, hrvaško naselje v občini Udbina v Liki, kjer se je leta 1493 odvijala velika bitka med turško in hrvaško vojsko. Turki so vojsko hrvaškega bana Emerika Derenčina v omenjeni bitki močno premagali), se pričenja množično preseljevanje hrvaškega prebivalstva v severnejše kraje in mnogi pridejo tudi na področje Kumrovca. Kljub temu, da je bila ena od večjih prelomnic v teh krajih tudi ukinitev fevdalizma leta 1848, se za pretežno kmečko prebivalstvo ni mnogo spremenilo. Vse težje so se spopadali z visokimi davki in obvezami ter prisilnim služenjem vojaščine. Dodatno Kumrovec prizadene še potres leta 1880 in invazija vinske uši, ki dodatno opustoši že tako reven pridelek.

Kmetijstvo je temeljilo na zastarelem pridelovanju, zato je mnogo članske družine bilo vse težje preživljati. Kriza, zadolževanje in težke gospodarske razmere mnoge prisili v selitev v druge kraje Hrvaške, na Madžarsko ali Avstrijo. Ob tem mnoge kmetijske površine v Hrvaškem Zagorju ostajajo neobdelane, ostalo prebivalstvo pa je prepuščeno ekonomski stagnaciji in nazadovanju. Zagorske vasi ostanejo v primežu neosebne srednjeveške agrarne skupnosti, kjer so posamezna gospodinjstva nastanjena neodvisno ena od druge. V takšnem stanju je Kumrovec stagniral vse do konca 2. svetovne vojne, ko se kot rojstno mesto tedanjega predsednika Jugoslavije, Josipa Broza Tita, prične pospešeno renovirati in restavrirati. Center vasi se v smislu ohranjanja kulturne dediščine počasi prične spreminjati v etnografski muzej na prostem ˝Staro selo˝ Kumrovec. Sama ideja, da se stari del vasi Kumrovec preda pod spomeniško varstvo kot kulturna dediščina, je bila prisotna vse od leta 1947, ko je tedanja ravnateljica Etnografskega muzeja v Zagrebu Marijana Gušić naredila obsežno etnografsko študijo Hrvaškega Zagorja. V omenjeni študiji je tudi podrobneje opisala Kumrovec, kot osrednji etnološki objekt pa pri tem zajela rojstno hišo Josipa Broza Tita. Strokovnjaki Muzeja za umetnost in obrt iz Zagreba so hišo obnovili in restavrirali ter postavili v prvotno stanje, pred hišo pa leta 1948 postavili že omenjeni bronasti kip Tita. Kulturno-zgodovinski in likovni del muzejske postavitve sta uredila akademski slikar Edo Kovačević in direktor Muzeja za Umetnost in obrt iz Zagreba prof. Zdenko Vojnović, hišni ambient družine Broz pa je uredila prof. Gušić. V teku naslednjih let so nadaljevali z restavratorskimi in hortikulturnimi deli ter zbiranjem predmetov za opremljanje interierja Titove hiše. Leta 1953 je bil ustanovljen Memorialni muzej maršala Tita, ki je deloval pod upravo Etnografskega muzeja iz Zagreba, v tem času (1952-1954) pa je njegova ravnateljica prof. Gušić pripravila načrt reševanja in restavriranja celotnega starega dela vasi Kumrovec.

Morda te bo zanimalo:   Slovenski planinski muzej v Mojstrani

Na principih konzervatorsko-muzeološke metode je zdelala obširen katalog z 61 objekti, kartami in popisom prebivalcev. Na osnovi omenjenega kataloga je dr. Ana Deanović (Restavratorski zavod Hrvatske) z ekipo strokovnjakov (muzealci, arhitekti, urbanisti …) izdelala elaborat zaščite starega naselja Kumrovec. Od leta 1969 je ˝Staro selo˝ Kumrovec, proglašeno za zaščiteno ruralno središče (ruralen – kmečki, podeželski: ruralno prebivalstvo / ruralno naselje) in umeščeno v register spomenikov kulturne dediščine I. kategorije. Po razpadu Jugoslavije, muzej od leta 1992 deluje v sklopu Muzeja Hrvatskog Zagorja in je edini muzej na odprtem v Republiki Hrvaški z vsemi vsebinami, ki ga upravičeno uvrščajo med lepše evropske muzeje na prostem (skansen). Prvi muzej na prostem (Skansen), je bil zgrajen na Švedskem leta 1891, zamisel za ustanovitev muzeja pa je nastala ob vse večjem zanimanju po tradicionalni podeželski arhitekturi in sonaravnem načinu življenja prednikov, ki so bila razstavljena na svetovnih razstavah v Parizu in Dunaju. Kmalu po njegovem odprtju je v vsej Skandinaviji in Zahodni Evropi nastalo večje število povezanih kulturnih središč za ohranjanje in predstavitev kulturne dediščine. V drugi polovici 20. stoletja so bili tudi v državah Vzhodne Evrope oblikovani muzeji s sorodno tematiko, muzej na prostem ˝Staro selo˝ Kumrovec pa je, kot rečeno, edini tovrstni na Hrvaškem.

Na površini 12.640 m2 je restavrirano ali rekonstruirano 25 stanovanjskih, 9 gospodarskih in 8 pomožnih objektov (2 koruznjaka, 2 staji za svinje in 4 vodnjaki). Muzejski fond šteje 2.800 eksponatov, od katerih je večina v stalni postavi muzeja. V petnajst stalnih etnografskih postavitvah in dveh zgodovinskih muzejskih postavitvah je slikovito prikazan tradicionalen način življenja, običajev in nekaterih že pozabljenih domačih obrti, vezanih za Kumrovec s konca 19. stoletja in začetku 20. stoletja. Vsaka hiša v muzeju pripoveduje svojo zgodbo in predstavlja življenje preprostega kmečkega prebivalstva iz omenjenega obdobja. Najvažnejši kriterij pri revitalizaciji je bila avtentičnost objektov in njihova etnografska, zgodovinska in arhitekturna vrednost, posebna pozornost pa je bila posvečena ohranitvi izvornega izgleda in lepote krajine iz omenjenega časa. Največji posegi pri urejanju in rekonstrukciji ˝Starog sela˝ Kumrovec so izvedli v obdobju 1979-1985, v tem času pa so rekonstruirali staro cesto in kamniti most sredi vasi ter regulirali potok Škrnik, ki teče skozi center vasi in se izliva v reko Sotlo. Objekte v katerih prebivalci niso želeli živeti pod muzejskimi pogoji so odkupili, nekateri pa so ostali v izvorni funkciji in jih še danes koristijo bližnji lastniki na južnem delu muzeja. Vsi objekti so obnovljeni ˝in situ˝ kar pomeni, da nobena zgradba ali eksponat ni pripeljan iz drugega kraja ali ambienta, temveč je obnovljen na svojih starih temeljih oz. na istem mestu kjer je stal pri koncu 19. in pričetku 20. stoletja.

Prav zanimive so obnovljene stare zagorske lesene hiše (brunarice), ki so pravokotne oblike s kamnitimi temelji, ki ostanejo vidni tudi po postavitvi zidov iz hrastovih tramov in desk. Najmočnejši tram je postavljen vzdolžno na samo sredino hiše, nanj pa so s posebnim konusnim izsekom (hrvatski vugel) pritrjeni ročno izklesani stranski nosilni tramovi. Za notranjost zagorskih hiš je značilna enoprostorska razporeditev, ki se je s socialno-ekonomskim spremembami, predvsem pa zadružnim načinom življenja, širila in dograjevala. Tako se je izoblikoval vhodni prostor oz. predsoba (lojpa), kuhinja, ki je hkrati bila tudi glavna soba in dodatna soba. Glavna soba je po tradiciji večjih dimenzij z vgrajeno kmečko pečjo, večje družine pa so zgradile še kakšno sobico zraven (štiblico), v katero se je vstopalo iz prej omenjene glavne sobe. Tla v predsobi in kuhinji so bili iz potlačene zemlje pomešane z plevelom. Takšna tla so vedno pripravljali moški, ki so v ilovico pomešali pepel in s posebnim lesenim orodjem (malj – štamfer) oz. udarci naredili posebno čvrsto homogeno maso. Poleti, ko so se tla zaradi visokih temperatur izsušila, so jih ženske občasno obnovile s slojem ilovice in pepela. Pri premožnejših družinah so bila tla iz hrastovih desk. V glavni sobi so bili stropi od tesanih ali žaganih hrastovih desk, na glavnem nosilnem tramu pa je gospodar navadno vrezal letnico izgradnje. Prisotno je bilo tudi rezbarjenje ornamentov, v večini hiš pa je bilo popularno stilizirano sonce. Osrednji prostor vsake zagorske hiše je bila kuhinja in ognjišče oz. krušna peč (komen), ki je služila za pripravo hrane, hkrati pa tudi za ogrevanje hiše. Dim iz peči se je navadno vil po celi kuhinji in mnogi so jo imenovali ˝črna kuhinja˝. Skozi odprtino na stropu je dim uhajal v zidani dimnik, pod stropom pa so navadno na posebnem tramu sušili in dimili (zelhali) meso.

Morda te bo zanimalo:   Senjski Rudnik, zibelka rudarstva v Srbiji

Manjše nadstropne kmečke hiše s po 2-3 sobicami na nadstropju (komorice) so prva leta svojega zakona koristili mladi zakonski pari. V zidanem pritličju je bila navadno shramba (ostava) ali klet in vinska klet (odvisno ali je družina posedovala vinograd). Ob večjih verskih praznikih ali vsaj enkrat na leto so ženske zunanje stene hiše namazale z posebno maso iz ilovice in pšeničnih luskin. Po 2-3 dneh, ko se je namaz posušil, so stene pobelile z modro ali zeleno galico, ponekod pa tudi s kupljeno belo barvo. Notranjost hiše so pobelile z apnenim mlekom, da bi tako dobili sveže belo barvo. Viden kamniti temelj so pobarvali z črno barvo iz saj in gašenega apna. Streha zagorskih hiš je najpogosteje bila prekrita s slamo. Sestavni del vsake kmetije v tistem času je bila tudi staja (štagalj) oz. hlev. Njihovi temelji in pritličje je bilo zgrajeno iz kamna, nadstropje pa iz hrastovih tramov in desk. V pritličju je bila navadno shramba in prostor za živino (štala) ter kapnica za kmečke stroje in delovno orodje. Na podstrešje se je prišlo po strmih lesenih stopnicah, kje je bil senik, žitnica in prostor za mlatenje žita. Na prečnih škarjastih tramovih so navadno sušili koruzo, vse skupaj pa je bilo skrbno premišljeno in funkcionalno zgrajeno.

Revitalizacija starih in že skoraj pozabljenih domačih obrti se danes izvaja preko posebnih tečajev, ki jih organizirajo mojstri starih domačih obrti in veščin. Ti pred obiskovalci v živo pripravljajo razne prezentacije ročne izdelave lončarskih izdelkov, lesenih otroških igrač, kovaških proizvodov in podkovanje konjev. V muzeju občasno organizirajo tudi razne običaje iz omenjenega časa, med katerimi so najbolj zanimivi Vincekovo (Vincekova rez), Fašink (pust), Zeleni Juraj (Jurjevo), Zagorska svadba (Zagorska poroka, prikaz poročnih običajev starih tudi več kot sto let) in Advent u Starom selu (prikaz starih običajev vezanih za adventni čas). Pri samem vhodu v muzej na prostem je na levi strani stara gostilna z res staro opremo in celo nekaterimi starimi jedmi. Nasploh je sprehod po stari in prenovljeni vasi lahko posebno družinsko doživetje. Otroci se bodo najbolj razveselili predstavitve kakšne od starih obrti, kjer lahko dobijo tudi kakšno igračko, ličen usnjen obesek ali si med stojnicami izberejo lep spominek. Seveda pa sprehod ni zanimiv samo za otroke, saj bodo tudi ostali, predvsem pa dedki in babice, z velikim zanimanjem raziskali vsak kotiček starih zgradb, ter obujali spomine na svoje otroštvo. Za nameček je pri glavnem parkirišču še manjša in precej poceni restavracija s hitro hrano in prav pomenljivim imenom ˝Pionirček˝. Prav tako je zanimiv njen jedilni list, ki vsebuje jedi z raznimi imeni, ki simbolno spominjajo na nekdanjo skupno slovansko državo Jugoslavijo.

Kontakt:

Muzej “Staro selo” Kumrovec
Ulica Josipa Broza 19, 49295 Kumrovec, Hrvaška
T: +385 49/225-830
E: mss@mhz.hr
W: https://www.mss.mhz.hr/

Viri:

Fotografija je zaščitena! Za dovoljenje kopiranja ali objave lahko zaprosite na info@vagabundo.si.