Kakšnih 150 km jugo-vzhodno od Beograda se med vrhovi Kučajskih planin na reki Ravanica skriva idilično rudarsko naselje Senjski Rudnik, ki je znano po najstarejšem delujočem rudniku črnega premoga v Srbiji. Rudnik obkroža staro naselje z značilno arhitekturo industrijskih krajev ob pričetku 20. stoletja in popotniku, ki ga pot ponese vanj se zdi, kot da je pripotoval skozi čas. Pravo potovanje skozi čas pa popotnik doživi, ko obišče izjemno zanimiv Muzej premogovništva iz leta 1980, ki so ga s pomočjo sredstev Evropske unije obnovili in ponovno odprli leta 2013. Sicer je muzej skupaj z neposredno bližino rudnika leta 1983 proglašen za spomenik kulture velikega pomena za Republiko Srbijo. Evropska unija je za njegovo obnovo namenila določena sredstva, sam projekt pa zajema ustanovitev Regionalnega centra kulturne dediščine Senjskega Rudnika ter revitalizacijo naselja v mesto muzej z namenom, da se najstarejše rudarsko mesto v Srbiji ohrani tudi po zaprtju rudnika. Kraj je zna tudi po nekaterih drugih znamenitostih, med katerimi zagotovo moramo omeniti Sokolski dom iz leta 1930, ki je svoj čas bil živa priča nadvse zanimivemu kulturnemu in družbenemu življenju rudarjev. V njem so prikazovali filme že leta 1934, kot kulturno središče kraja pa je gostil mnoge prireditve. V njem je npr. znani hrvaški skladatelj srbskega rodu Darko Kraljić, ki ga imajo mnogi za pionirja tedanje jugoslovanske zabavne in filmske glasbe, napisal nekatere znamenite, že zimzelene uspešnice. Predvsem starejši se bodo zagotovo spomnili pesmi kot so Devojko mala in Zvižduk u osam. Sokolski dom je znan tudi po tem, da so leta 1959 v njem ustanovili prvi delavski svet v Srbiji. V Senjskem Rudniku so snemali tudi zelo popularen jugoslovanski film Petrijin venac (1980) v režiji izjemnega režiserja Srđana Karanovića in odlično igralsko zasedbo (Mirjana Karanović, Dragan Maksimović, Pavle Vuisić, Marko Nikolić).
Nasploh je zgodovina kraja in samega rudnika zelo zanimiva, saj o nastanku med prebivalci kroži kar nekaj legend. Ne glede na to, se je vse skupaj pričelo davnega leta 1849 z odkritjem premoga v okolici zaselka Senja. Tega bi naj odkril domačin Lazar Pandurović, ko je v gostih bukovih gozdovih blizu doma pasel svojo živino, ob tem pa naletel na zanimive črne kamne nenavadne oblike. Legenda v nadaljevanju govori, da mu je eden od kamnov slučajno padel v ogenj ter zažarel in oddajal veliko toplote. Lazar je bil eden izmed redkih pismenih in razgledan človek, zato je vzorce kamnov odnesel v bližnje mesto Čuprija, od koder so jih poslali v Beograd na analizo. Tam so potrdili, da gre za črni premog in na teren poslali rudarskega inženirja Vasilija Božića iz Srema. Zadeve so se potem odvijale dokaj hitro, saj so na mestu najdbe začeli s pripravami na odprtje premogovnika, ki so ga poimenovali ˝Majdan Aleksandrovac˝ po tedanjem srbskem knezu Aleksandru Karađorđeviću. Ime je rudnik ohranil vse do Aleksandrove zamenjave (1858), ko dobi ime Majdan kod Senja, danes pa nosi ime Senjski Rudnik. Prva dela v rudniku so se pričela s krčenjem gostih bukovih gozdov za pripravo površinskih kopov, po pisnih virih pa je bila prva pošiljka premoga poslana 12. maja 1854 v novo vojaško livarno topov v Kragujevcu. Zanimiv je podatek, da so premog v tistem času kopali sezonsko od pomladi do jeseni, pozimi pa rudnik ni deloval. Prvi jašek v rudnik Aleksandrov rov (Aleksandrov potkop) je bil slabo narejen in zelo nevaren, saj so ga podpirali z redkimi lesenimi oporniki (cimprami). Rudarji so pred odhodom v jamo navadno opraviti skupno molitev za srečo, vhod v rudnik pa so uredili šele leta 1860, ko so ga obzidali z izklesanimi kamnitimi bloki.
Nad vhodom so postavili takratno upravno zgradbo, pred samim vhodom pa je bilo veliko dvorišče (transportni in manipulativni prostor) s servisno delavnico. Pridobivanje premoga je bilo nestrokovno in anarhično, kar je v začetku privedlo tudi do mnogih nesreč. Tako je v jamah rudnika že leta 1856 nastal tako velik požar, da so ga z velikimi napori pogasili šele leta 1862, izkopavanje premoga pa je bilo v tem času skoraj onemogočeno. Kljub temu se je rudnik zaradi velikega povpraševanja hitro razvijal. Že leta 1861 so zgradili prve stanovanjske zgradbe za rudarje in velik zalogovnik premoga, razvoj pa se je pospešeno nadaljeval leta 1892, ko so rudnik povezali z železniško progo do Čuprije, ki se je navezovala na glavno progo Beograd – Čuprija – Niš. Ob dobri infrastrukturi v začetku 20. stoletja je Senjski Rudnik veljal za največji rudnika črnega premoga v tedanji državi. Kljub hitremu razvoju panoge in nekaterim varnostnim ukrepom se je 21. julija 1893 v rudniku zgodila huda nesreča v kateri je življenje izgubila celotna izmena rudarjev. Vzrok za nesrečo je bil močan gozdni požar nad rudnikom, ki se je prenesel tudi v del rudarskega jaška . V spomin na tragedijo so krajani leta 1900 v naselju zgradili cerkev Svetega Prokopije, dan tragedije pa razglasili za dan rudarjev, ki ga obeležujejo še danes. Od tega dne je Sveti Prokopije tudi zaščitnik ne samo vseh rudarjev temveč tudi celotnega kraja.
Skozi zgodovino, predvsem pa po 2. svetovni vojni, je bil rudnik ponovno priča močnemu razvoju, z njim pa se je razvijal tudi sam kraj. Tako je Senjski Rudnik zrasel sicer v majhno a pomembno mestece z razvito infrastrukturo (bolnica, šola, železniška postaja, termoelektrarna, kino, gledališče …), ki je imelo praktično vse kot velika mesta. Danes je slika, predvsem zaradi ekološke ozaveščenosti in globalnega gibanja ohranjanja narave povsem drugačna, s tem kraj pa deli usodo mnogih malih rudarskih mest v zatonu. Kraj je namreč še vedno močno odvisen od proizvodnje črnega premoga, z novimi idejami in projekti pa skušajo domačini ublažiti nastalo krizno obdobje. Tako so leta 2013 pričeli z revitalizacijo Senjskega Rudnika in Muzej premogovništva za turistične namene. Sicer so celotno območje Aleksandrovega rova kot prvega vhoda v rudnik, vključno z dvoriščem s servisno delavnico in centralnim skladiščem že leta 1975 zaščitili kot spomenik kulturne dediščine, kot sem že omenil, pa so sam rudnik in njegovo neposredno okolico leta 1983 proglasili za kulturni spomenik izjemnega pomena. Muzej premogovništva, ki je kot prvi takšen in edinstven v Srbiji odprl svoja vrata leta 1980, je lepo urejen v nekdanji in prenovljeni zgradbi skladišča iz leta 1930. Muzej prikazuje zgodovino in tehniški razvoja Senjskega Rudnika ter splošen razvoj rudarstva (posebej premogovništva) v Srbiji in se ponaša z izjemno zbirko starega rudarskega orodja, strojev in pripomočkov od njegovega samega začetka.
Nekaj zbirk je nadvse zanimivo prikazanih v dveh etažah in obiskovalec lahko na okrog 550 m2 spozna razvoj Senjskega Rudnika od njegovih prvih začetkov in splošen razvoj rudarstva nas področju Srbije vse od antičnega obdobja. V zbirkah je razstavljeno razno ročno orodje iz različnih obdobij, manjši rudarske stroje in naprave ter pripomočke, rudarske svetilke, nadvse zanimive rudarske karte, stare fotografije idr. V sklopu muzejskega kompleksa si je možno ogledati tudi nadvse zanimivo in na novo rekonstruirano rudarsko strojno delavnico iz leta 1921, v kateri lahko obiskovalec občuduje prvotno kovačijo z originalnim kovaškim orodjem in pripomočki. V isti stavbi je tudi stari lesarski obratom, ki so ga tako kot kovačijo že od vsega začetka uporabljali za potrebe rudnika. Ko posebnost muzeja moram izpostaviti izjemen rudniški stolp iz leta 1922 in še danes delujoči parni stroj oz. parno dvigalo za spust rudarjev v rudnik, ki so ga izdelali leta 1872 v tovarni v Gradcu. Prvotno je bil montiran v rudniku Vrdnik na Fruški gori (1876), leta 1922 pa so ga premestili v Senjski Rudnik. Gre za enega od treh še delujočih parnih dvigal v svetu, ki se uporablja za spuščanje rudarjev v jamo (150 m) in je prava paša za oči. Gre tudi za edinstven primerek v svetu, saj so njegova posebnost zraven izjemnega parnega mehanizma tudi leseni zobje na pogonskem zobniku, ki so izdelani iz bukovine, sam princip menjave pa je zelo preprost. Omenjeno parni stroj oz. parno dvigalo je prav tako zaščiteno kot del kulturne dediščine velikega pomena.
Nasploh je kraj Senjski Rudnik vreden vsakega obiska in posebne pozornosti. Redko kje je namreč moč najti takšen kraj v katerem lahko popotnik ob sprehodu po ulicah in med starimi stavbami vsaj malo začuti rudarski utrip. Rudnik je kot rečeno še dejaven sam kraj pa ima videz krajev iz pričetka 20. stoletja, ki pa je po svoje zelo zanimiv in privlačen. Skozi naselje vodi nadvse zanimiva in s prvotnim kamnom tlakovana Delavska ulica (Radnička ulica) iz konca 19. stoletja, ki na svojstven način prikazuje življenje rudarjev in njihovih družin. Zgradili so jo prvi rudarji, ki so prihajali v Senjski Rudnik s trebuhom za kruhom. V omenjeni ulici so rudarji skozi desetletja postavili skromne hiške, ki so do danes ostale skoraj identične prvotnim, v njih pa še danes prebivajo nekdanji rudarji.V kraju imajo veliko idej, novi razvojni projekti pa so predvsem usmerjeni k ohranitvi življenja v kraju in razvoju turizma. Pri tem si prizadevajo izkoristiti bogato industrijsko dediščino in izjemne naravne danosti. V bližini kraja se namreč nahajata tudi znana srednjeveška samostana Ravanica in Manasija ter izjemna Resavska pečina, ki se lahko po danostih primerja z mnogimi znanimi kraškimi jamami sveta. Zagotovo je omembe vreden tudi bližnji naravni izvir hladne pitne vode, ki do danes ni nikoli presahnil in se nahaja nedaleč stran od rudnika. Razlogov za obisk kraja je torej izjemno veliko in ga toplo priporočam.
Kontakt
Muzej ugljarstva Senjski Rudnik
Senjski Rudnik 103
35234 Senjski Rudnik
E: miroslav.nikolic@jppeu.rs
T: +381 35 620 735
T: +381 35 627 722
W: http://www.senjskirudnik.com/
This work is licensed under a Attribution 4.0 International License (CC BY 4.0)
Viri
- Foto: Črtomir Rosić
- Wikipedija
- http://www.senjskirudnik.com/index.php
- http://jppeu.rs/
- Uradne brošure Muzeja premogovništva Senjski Rudnik
