V zavetju gore Rudnice, v območju Kozjanskega parka, leži majhna vasica, imenovana Olimje, ki je najbolj znana po minoritskem samostanu. Ob njem stoji veličastna cerkev Marijinega Vnebovzetja, ena najlepših baročnih umetnin evropske celine. V zavetju samostana se v pritličju južnega stolpa skriva neprecenljiva umetnina, stara samostanska lekarna s freskami, zapuščina patrov pavlincev, ki so 120 let bivali v olimskem samostanu (1663-1783). Vasica je znana tudi po tem, da je bila že dvakrat (2009 in 2013) izbrana v tekmovanju Entente Florale za najlepše urejeno naselje v Evropi. Samostan Olimje in lično vasico vsako leto obišče množica romarjev in turistov iz domovine in tujine, ki se ne morejo načuditi naravni in kulturni lepoti in miru, ki vlada v tem naselju. Dvorec oz. samostan je nekoč predstavljal tipično štiritraktno renesančno grajsko stavbo, pol utrdbo pol rezidenco, na vogalih poudarjeno z okroglimi stolpi. Nekoliko drugačen je bil le južni stolp v katerem je bila v nadstropju kapela še z značilnimi poznogostkimi okenskimi profili. Dvorec je nekoč obdajal obrambni jarek napolnjen z vodo, preko katerega je do vhoda vodil dvižni most. Olimski samostan ima zanimivo in slikovito zgodovino. Na mestu sedanjega samostana je nekoč stal stolp, ki je bil verjetno zgrajen okrog leta 1015 in je pripadal Pilsteinskim grofom. Lastnica je bila tudi slovenska plemkinja Hema Pilštanjska, bolj poznana kot sv. Hema Krška. Pozneje so stolp preuredili v podeželski dvorec. Grad, ki je po ustnem izročilu star 1000 let je v zgodovini menjal več lastnikov. Do leta 1436 je bil lastnik gradu tudi Celjan Friderik II., ki ga je oddal v zajem Hansu Wintherju, leta 1458 pa je bil spet v škofijski posesti. Iz virov je zaslediti, da je leta 1495 Štefan Pruckdorfer grad prodal Erhartu Mordachsu.
Leta 1542 sta Neža, vdova Friderika Raya in njen zet Jurij Apfaltrer prijavila stolp v Olimju (Turm zu Wollimel) s pritiklinami in 26 podložniki. Naslednje leto je dvor in posest od krške cerkve kupil Hans Tattenbach, ki ga je leta 1550 povečal ter obnovil v renesančnem stilu. Iz romantičnega dvorca je nastal renesančni grad okrog katerega so izkopali obrambni jarek zaradi nevarnosti turških napadov. Tattenbachom so že leta 1604 sledili kot lastniki dvorca razni hrvaški plemiči, dokler ni poslednji med njimi, baron Janez Sakhmardy Dyankoch, leta 1663 ustanovil v Olimju samostan pavlincev, eremitskega reda, ki je imel svoje središče v bližini Lepoglavi na Hrvaškem. Leta 1663 je prišlo v Olimje prvih 6 patrov, njihova takojšnja skrb pa je bila preureditev gradu za samostanske potrebe in graditev božjepotne cerkve. Pavlinci so leta 1665 začeli zidati cerkev v baročnem stilu in jo v desetih letih končali. V letih 1760-1766 so pravokotno k cerkvi prizidali še kapelo. V nadstropjih so na dvorišču zazidali arkade in v nekdanje ločne odprtine vstavili okna, v pritličju pa so arkade sicer ostale, vendar so stebre obzidali, tako da so dobili značaj slopov. V južnem stolpu, v prostoru pod nekdanjo kapelo, so uredili tudi lekarno, ki danes velja za največjo znamenitost tega objekta. Prav tako so lepo uredili tudi okolico pri čemer so verjetno že čisto na začetku prezidav/dozidav zasuli obrambni jarek, dvižni most pa nadomestili z zidanim. Tako so grad spremenil v samostan in mu dodali lepo baročno cerkev. Najlepši del cerkve je njen oltar, posvečen Mariji Vnebovzeti in je hkrati eden najlepših slovenskih baročnih oltarjev v Evropi. Leta 1740 je cerkev dobila novo podobo, saj je menih Ivan Ranger čudovito poslikal celoten prezbiterij (območje okoli oltarja). Dogradili in poslikali so tudi stransko kapelo, posvečeno misijonarju, sv. Frančišku Ksaverju. S prihodom patrov pavlincev v Olimje, se je torej začelo sistematično proučevanje zelišč, saj so patri v svojih redovnih pravilih imeli zapisano, da mora vsak samostan imeti za tiste, ki zbolijo, posebno bolniško sobo (infirmaria).
Eden od bratov je opravljal službo bolniškega strežnika in bil na razpolago bolnim sobratom. Nekateri menihi so se povsem posvetili zdravilstvu. Gojili in nabirali so zdravilne rože in iz njih pripravljali zdravila. Ohranjena slika samostana iz leta 1681 prikazuje dva vrtova, kjer so verjetno gojili tudi zdravilne rastline. Patri pavlinci so v pritličju samostana v južnem stolpu uredili prostor, ki ga danes imenujejo ˝Stara lekarna˝ in sodi med najstarejše v Evropi. Staro lekarno s svetopisemskimi motivi in portreti najslavnejših starih zdravnikov in ranocelnikov je leta 1780 poslikal slikar Anton Lerchinger iz Rogatca. Omenjene freske imajo velika umetniško vrednost, še večje pa je njihovo sporočilo, saj nam govorijo o poti do zdravja in sreče. V Olimju so pavlinci ostali vse do leta 1782, ko je takrat cesar Jožef II. samostan razpustil, menihi pa so se vrnili v hrvaške samostane. Menihi pavlinci so v Olimju po 120 letih svojega bivanja pustili močan pečat kulture, umetnosti in lekarništva. Leta 1785 je bila ustanovljena župnija Olimje, nekdanji pavlinski samostan pa je leta 1805 kupila plemiška rodbina Attems. Zaradi previsokih davkov so morali lastniki, ki niso mogli vzdrževati celotnega poslopja, podreti del gradu (severni in vzhodni), ob koncu 2. svetovne vojne pa so oblasti grad nacionalizirale. Leta 1974 je grad prizadejal močan potres in ga hudo poškodoval, kmalu za tem pa so ga ob pomoči države, občine in župljanov delno obnovili. Tik pred osamosvojitvijo Slovenije, so se začela prizadevanja za ponovno oživitev samostana.
Grad je v zelo slabem stanju prevzela v najem mariborska škofija in ga leta 1990 izročila v last manjšim bratom Sv. Frančiška (minoritiom). Ti so preko slovenske minoritske province 15. avgusta 1999, po 217. letih, ponovno oživili samostan, ki so ga po razglasitvi škofa A.M. Slomška za blaženega, poimenovali samostan bl. Antona Martina Slomška. Sedaj minoriti skrbijo tako za romarje kot za turiste, ki si pridejo ogledat lekarno in samostan, zaradi velikega povpraševanja po domačih izdelkih pa so uredili tudi zeliščno lekarno. Grad oz. samostan, ki sedaj že slovi po vsej Evropi kot eden najlepše urejenih je vreden vsakega trenutka za ogled oz. obisk. Oglejte si njegove znamenitosti, predvsem čudovito baročno cerkev, med posebnosti pa bi zagotovo omenil še staro zeliščno lekarno in bogat zeliščni vrt, ki obiskovalcu vzame sapo. Patri minoriti nadaljujejo tradicijo patrov pavlincev in so pred samostanom obnovili čudovit zeliščni vrt in zasadili več kot 250 vrst zdravilnih zelišč, ki zdravijo množico bolezni. Samo nekaj korakov od vrta preko dvižnega mostu je vstop v pritličje samostana in zeliščno lekarno, kjer lahko najdete in izberete zdravilo za svoje bolezenske težave. V bližini samostana, samo kakšnih pet minut hoje, si obiskovalci lahko ogledajo tudi domačo ˝Čokoladnico Olimje˝.
This work is licensed under a Attribution 4.0 International License (CC BY 4.0)
Viri:
