Samostan Ravanica (Manastir Ravanica)

Srbski samostani (manastiri) s svojmi arhitekturnimi posebnostmi, skulpturalnimi okrasi, freskami, znamenitimi ikonostasi in ikonami ter starimi rokopisni in knjigami zagotovo sodijo med najbolj zanimive turistične destinacije v državi. Kot dragocen vir evropske kulturne dediščine nekatere uvrščajo med prave mojstrovine srednjeveške umetnosti, ki privabljajo tako laično javnost posebej pa strokovnjake srednjeveške umetnosti. Srbija ima več kot 200 samostanov od katerih je kar 54 proglašenih za kulturni spomenik, mnogi med njimi pa so vpisani tudi na seznam Unescove kulturne dediščine. Zgrajeni večinoma v srednjem veku so nekateri med njimi še vedno pričevalci takratne pristne duhovne kulture ter vzponov in padcev srbskega cesarstva, ki je iskalo svoje mesto na stičišču vzhodnih in zahodnih civilizacij. V tem obdobju je skupna evropska kultura temeljila prav na razvoju cerkve in v sled temu so tudi srbski samostani dejansko postali centri kulture in izobraževanja. Mnogi so bili zgrajeni na težko dostopnih in odročnih krajih, stran od urbanih središč in skriti pred morebitnimi zavojevalci. Med posebej zanimive srbske samostane s prav posebno zgodovino sodi tudi samostan Ravanica (Manastir Ravanica), ki leži v Osrednji Srbiji v podnožju Kučajskih planin v vasi Senje pri Ćupriji ob reki Ravanica po kateri je samostan tudi dobil ime. Že stoletja slovi kot eden od najpomembnejših srbskih samostanov eno in romarskih središč ter simbol kulta znamenitega srbskega kneza Lazarja, ki je padel v zgodovinski Kosovski bitki leta 1389 (Stefan Lazar Hrebeljanović, poznan tudi kot knez Lazar in sveti car Lazar, srbski knez, vladar Moravske Srbije, legendarni srbski narodni junak in svetnik Srbske pravoslavne cerkve). Sprva so ga pokopali v cerkvi Voznesenja v Prištini, od koder so ga po letu dni prenesli v cerkev samostana Ravanica, a knez tudi po svoji smrti ni imel miru. Zaradi burnih obdobij in nenehnih selitev Srbov so ga prenesli v samostan Vrdnik na Fruško goro kjer je ležal polnih 250 let. Leta 1942 so njegove posmrtne ostanke prenesli v Beograd, ob 600 letnici Kosovske bitke leta 1989 pa dokončno zopet v samostan Ravanica (Manastir Ravanica). O njemu med ljudmi še danes kroži veliko epskih hvalnic in ljudskih pesmi, med najbolj znanimi ˝Pohvala knezu Lazaru˝, pa je z zlatimi nitmi izvezena na svilenem prtu, ki krasi relikviarij kneza Lazarja (Relikviárij (srednjeveško latinsko reliquarium iz reliquiae = ostanki) v krščanstvu skrinja za shranjevanje in razkazovanje (češčenje) ostankov sv. križa, posmrtnih ostankov mučencev, svetnikov, njihove obleke idr. relikvij).

Izgradnja samostana se je pričela leta 1376, končali pa so ga leta 1381. Njegovo značilno zasnovo in izgradnjo cerkve, ki je posvečena sv. Spasu – Gospodovem vnebivzetju (Svetom Spasu – Vaznesenju Gospodnjem) imajo za pričetek t.i. moravske šole. Cerkev namreč predstavlja originalno arhitekturno zasnovo z združitvijo cerkvene ladje s tradicionalno tlorisno osnovo in orisanega križa s petimi kupolami, ki se je nekako udomačila v času enega najmočnejših srbskih kraljev srednjega veka Stefana Uroša II Milutina Nemanjića (1253 – 1321). Samostan Ravanica je tako, kot pomembno središče duhovnega, kulturnega in umetniškega življenja tistega časa, imel velik vpliv na nastanek mnogih drugih srbskih samostanov in cerkva. Posebno pozornost so namenili njegovi lokaciji z čistim zrakom, dobro vodo in čudovito naravno okolje, ki pri ljudeh vzbuja občudovanje in navdušenje nad Stvarnikom oz. Bogom. Glede na vse zahteve je bilo mesto ob vznožju Kučajskih planin v dolini reke Ravanice prav idelano, saj čudovit kraj daje obiskovalcu neko posebno energijo in hkrati spokojnost. Sprva so pričeli z izgradnjo glavne samostanske cerkve in v nadaljevanju z izgradnjo samostanskih prostorov, celoten kompleks pa so obdali z mogočm obzidjem, ki je premoglo kar sedem trdnjav. Danes so ohranjenih le tri in del severnega zidu. Samostan Ravanica je dal zgraditi in ga je tudi izdatno financiral sam knez Lazar, ki je s svojim poveljem naj prepisal preko 1.000 ha gozda in 20 ha zemljiških posesti, pri tem pa je zelo natančno določil tudi vse vasi, ki so pripadale pod samostansko oblast. Teh je vilo kar 146, največ pa jih je bilo prav v okolici Ravanice. V ta nemen je car Lazar celo odkupil ali zamenjal različne posesti od posestnikov, ki so to hoteli. V burnih časih po razpadu srbske države v 14. stoletju je bil samostan Ravanica priča mnogih turških obleganj in večkrat močno poškodovan. Kot že rerčeno je le osem let po njegovi izgradnji car Lazar s svojo vojsko doživel močan poraz v znameniti Kosovski bitki, v kateri je tudi umrl. Turška vojska je tako imela odprto pot za svoje osvajalne vpade širom po srbskih krajih in tudi samostan Ravanica iz tega ni bil izvzet. Prvi turško obleganje je samostan doživel že leta 1398, nato leta 1427 in 1436. Kljub močnemu uničenju cerkev ni bila oskrunjena, po zapisih srbskega letopisca arhimandrita Georgija (arhimandrit arhimandrít -a m (ȋ) v vzhodni cerkvi predstojnik večjega samostana ali več samostanov) pa je turška vojska iz samostana odnesla dragocene predmete ter vso zlato in srebro, ki so ga našli.

Po nekaterih virih, ki se naslanjajo na turški zapis iz leta 1467 je bil samostan Ravanica še delujoč, a z mnogo manj posesti in je služil kot neke vrste vojaška zemljiška posest. Že leta 1516 se v nekem turškem katastrskem popisu omenja le še kot nepomemben samostan s samo enim obdelovalnim poljem in brez delovne sile in podložnikov, v njem pa je živelo 26 redovnikov. Samostan je težke čase prestajal tudi ob koncu 17. stoletja (1689-1690), v času velikih spopadov turške vojske in habsburške monarhije ter velikih srbskih selitev. V tem času je bil samostan Ravanica močno porušen, požgan in zapuščen, vanj pa so se redovniki vrnili šele po letu 1718, po podpisu Požarevskega miru. Gre za mirovno pogodbo, ki so jo 21. julija 1718 v srtbskem Požarevcu podpisali Osmansko cesarstvo na eni strani in avstrijska Habsburška monarhija in Beneška republika na drugi. Po tem sporazumu je namreč Severna Srbija, in tudi samostan Ravanica, pripadla Avstriji, njegova obnova pa je bila dolgotrajna in zelo zahtevna. Kljub podpisanemu premirju turški vpadi stopnjevali vse do konca 18. stoletja in samostan so žal morali ponovno večkrat obnavljati. Pravo večjo obnovo je doživel šele v času Petra Karađorđevića, vodje 1. srbske vstaje in kasneje v času kneza Miloša. Knez Aleksander Karađorđević ga je dal s svojim nalogom temeljito obnoviti na državne stroške leta 1844. Samostan je utrpel precejšnjo škodo tudi v obeh svetovnih vojnah, pomembna prelomnica za njegovo temeljito obnovo pa velja leto 1956, ko se na njem pričnejo obsežna restavratorska dela. Sam samostan in seveda tudi cerkev je res nekaj posebnega. Vsa okna imajo obliko bifore (bífora -e ž (ȋ) um. okenska odprtina, razdeljena s stebričkom na dva dela), okrašena pa so z bogatimi ornamenti v obliki prepletenih cvetov. Poseben vizualni efekt daje niz malih dekorativnih glinenih križcev, ki so razporejeni okrog okenskih arkad in rozet. Vsa okna so okrašena z raznobarvnimi steklenimi segmenti, ki podnevi sončne žarke obarvajo v nešteto barvnih odtenkov, ki se razprostirajo po celotnem prostoru cerkvene ladje.

Tla v cerkvi so iz čudovitega belega marmorja, sedanji izjemno bagato okrašen ikonostas (ikonostas ikonostás  -a m (ȃ) v vzhodni oz. pravoslavni cerkvi stena z ikonami, ki ločuje oltar od prostora za vernike), pred katerega so položene relikvije kneza Lazarja, pa je iz leta 1833. Kljub temu, da je imel samostan zelo burno zgodovino se je ohranilo nekaj nadvse zanimivih fresk, med katere sodi freska z upodobitvijo knez Lazara in njegove soproge Milica s sinovoma Stefanom in Vukom. V apostolskih apsidah ( apsida ápsida  in apsída -e ž (ȃ; ȋ) arhit. polkrožni zaključek stavbnega prostora, zlasti cerkve) so predstavljeni sveti bojevniki, nad njimi pa so prizori iz Kristusovega življenja, med katerimi je še posebej poudarjen vstop v Jeruzalem. V osrednjem delu cerkve je predstavljeno tudi vseh šestnajst prerokov stare zavete, ornamentika na stebrih pa je živopisna in bogata v živahnih barvah in kontrastih (zelena, rdeča, črna in rumena, rumena in modra). Vse opisano in ob upoštevanju, da v nobenem drugem samostanu oz. cerkvi nekaj takšnega ni moč videti, daje samostanu Ravanica posebno mesto med največjimi v Srbiji. Nikjer drugje namreč niso detajli fresk in ikonografske teme tako povezane z bogoslužjem in nikjer drugje ni liturgična zasnova tako celovita v vseh segmentih kot prav v Ravanici. Kar se tiče ostalih samostanskih objektov, od srednjeveških ni ostalo nič, staro zavetišče (konak) pa je bilo zgrajeno leta 1850 z rusko pomočjo. Novo zavetišče so zgradili šele leta 1993 s pomočjo Resavske banke, Občine Ćuprija in nekaterih donatorjev.

Danes je samostan Ravanica ženski samostan s 25 redovnicami pod vodstvom predstojnice (igumanije) Efimije, ki vzdržuje najstrožji samostanski red. Kljub temu so odprti za obiskovalce, ki lahko nemoteno občudujejo čudovit samostan in spoznavajo njegovo izjemno zgodovino. Samostan ima posebno mesto v srbskem narodu, saj so zanj vezane mnoge pomembne osebnosti iz srbske zgodovine. Pri tem ne moremo mimo omembe Miloša Obilića, znamenitega srbskega viteza v službi kneza Lazarja, ki je po t.i. Kosovski bitki ubil osmanskega sultana Murata I. Potem je tu srbski vojvoda in knez Vratko Nemanjić, iz 14. stoletja, ki je v srbski narodni poeziji znan tudi kot Jug Bogdan in ne nazadnje tudi mistični junaki iz srbskih epskih narodnih pesmi iz kosovskega ciklusa Devet Jugovića. Vse omenjeno je v srbskem narodu močno zakoreninjeno, zato se vsako leto za Vidov dan k samostanu vijejo množične verske procesije ljudi, ki se želijo pokloniti knezu Lazarju in mu s tem izkazati posebno čast. Gre za poseben dan, ki ga srbska pravoslavna cerkev obeležuje 28. junija, prav na dan, ko so leta 1389 turške sile premagale kneza Lazarja v znameniti bitki na Kosovskem polju. Če vas pot ponese blizu teh krajev je samostan Ravanica torej ena od obveznih ogledov, ki postreže z izjemnim duhovnim sporočilom. Kljub njegovi burni zgodovini so redovniki uspeli ohraniti nekaj zelo pomembnih starih spisov in knjig ter druge posamične obredne predmete, ki danes spadajo v neprecenljivo srbsko narodovo kulturno dediščino. Že sam kraj je nadvse čudovit in se obiskovalcu močno utrne v spomin.

Viri

• Foto: Črtomir Rosić
• http://www.manastiri-crkve.com/manastiri/manastir_ravanica.htm
• http://manastiriusrbiji.com/manastir-ravanica/
• http://svetidimitrije.no/crkva/srpski-manastiri/50-manastir-ravanica.html
• http://www.manastirisrbije.com/manastiri-centralne-srbije/manastir-ravanica/
• http://www.visitserbia.org/srpski/destinacije/kultura/manastiri/4233-manastiri-srbije-svojevrsna-istorija-srpskog-naroda.html