Prva svetovna vojna, znana tudi kot vélika vojna, je bila prva globalna vojna (28.6.1914 – 11.11.1918), saj so bili vanjo vpleteni vsi večji imperiji tistega časa ter njihovi zavezniki. Že leta pred vojno sta se v Evropi oblikovali dve glavni nasprotujoča se pola antante (Francija, Rusija in Velika Britanija) in centralnih sil (Nemško cesarstvo, Avsro-Ogrska, Kraljevina Italija), ki sta tekmovali za gospodarsko, politično, vojaško in kolonialno prevlado v Evropi in po svetu. Razdelitev Evrope na dva pola ter sistem zavezništev med državami je Srednji Evropi desetletja zagotavljal relativni mir, kar pa ni veljalo za vedno vroči Balkan, ki so ga ob koncu 19. in začetek 20. stoletja pretresale vojne, nemiri, politična nestabilnost in tuja okupacija. V nemirnem obdobju je vzpon Srbije kot nove balkanske velesile povzročil močna trenja med Srbijo in Avstro-Ogrsko, ki je imela na Balkanu velike interese. Takšno napeto stanje je 28. junija 1914 v Sarajevu pripeljalo do atentata na Avstro-Ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofio, ki je povzročil veliko politično in diplomatsko krizo. Atentat je dejansko bil povod v 1. svetovno vojno, saj je Avstro-Ogrska zoper Srbijo, domnevno organizatorko napada, zahtevala povračilne ukrepe, pri tem pa jo je brezpogojno podprla Nemčija. Srbija je s strani Avstro-Ogrske dobila ultimat, ki pa ga ni v celoti izpolnila, zato ji je Avstro-Ogrska 28. julija 1914 napovedala vojno. V danem trenutku je v veljavo stopil evropski sistem zavezništev, ki je povzročil tako imenovani domino efekt. Rusija kot tradicionalna podpornica in zaveznica Srbije je konec julija pričela mobilizirati svojo vojsko proti Avstro-Ogrski. Nemčija kot zaveznica Avstro-Ogrske je na to reagirala z vojno napovedjo Rusiji in njeni zaveznici Franciji ter napadom na nevtralno Belgijo in Luksemburg. Za nevtralnost Belgije jamčila Velika Britanija, zato je ta napovedala vojno Nemčiji in v samo enem samem poletnem tednu, leta 1914, se je Evropa znašla v totalni vojni.
V naslednjih mesecih so se v Evropi oblikovale mnoge fronte in bojišča med katere je sodila tudi Soška fronta, ki je bila del bojišča med italijansko in avstro-ogrsko vojsko. Potekala je v dolini reke Soče in na kraških planotah ter zahodnem slovenskem visokogorskem svetu vse od Rombona (Veliki vrh – 2208 m visok vrh severno od Bovca) do Tržaškega zaliva v skupni dolžini kakšnih 90 km. Fronta je bila prizorišče največjega spopada na gorskem območju v celotni zgodovini človeštva in največji spopad na Slovenskem sploh in je bila zaradi neugodnega terena ena najtežjih bitk v prvi svetovni vojni. Na Soški fronti je bilo 12 bitk oz. ofenziv, med temi pa je bilo 11 italijanskih, zadnjo 12. (preboj pri Kobaridu) pa so sprožile avstro-ogrske in nemške enote. Vsaka izmed ofenziv je trajala več dni, v katerih je prišlo do večjega števila bojev, pogosto mož na moža ali prsa na prsa. Bojevanje je bilo običajno razdeljeno na topniško pripravo in pehotne napade ter protinapade. Pogoje bojevanja je dodatno otežil izjemno težak in zahteven kraški ter alpski teren, ki je pomnožil zlasti žrtve topniškega obstreljevanja. Prva bitka se je odvijala, ko je italijanska vojska želela zavzeti tolminsko in goriško mostišče ter zahodni rob Kraške planote. Odločila se je za udar proti Doberdobski planoti, osrednja kraja bojev na vznožju kraške planote pa sta bila Romjan (Doberdob) in Sredipolje (Redipuglia), kjer stoji tudi kostnica (Sacrario di Redipuglia), eden največjih in najveličastnejših spomenikov padlim v prvi svetovni vojni v Italiji. Veličasten spomenik je posvečen 100.187 vojakom 3. italijanske armade, ki so v prvi svetovni vojni padli na kraškem bojišču Soške fronte in so bili prej pokopani na bližnjem gričku Sv. Elije (Colle di Sant’Elia). Spomenik naj bi slavil padle, ki so žrtvovali svoja življenja in omogočil primeren pokop vsem tistim, za katere ni bilo več prostora na pokopališču nepremagljivih (cimitero degli Invitti). Kilometer dalje od italijanske kostnice v smeri proti Foljanu (Fogliano Redipuglia) je pokopališče z ostanki 14.550 avstro-ogrskih vojakov. Kostnico v Sredipolju so zgradili na pobočju griča Monte Sei Busi (kota 118) po načrtih arhitekta Giovannija Greppija in kiparja Giannina Castiglionija, njena otvoritev pa je bila 18. septembra 1938.
Kostnica je dejansko velikansko stopnišče na vrhu katerega stojijo trije visoki kamniti križi, ki predstavljajo Kristusovo križanje na Golgoti, kapelica in vojaška opazovalnica. Pot do kostnice ni težak, saj se nahaja tik ob lokalni cesti in le nekaj kilometrov od avtoceste, ki povezuje Benetke in Trst. Na ploščadi pred kostnico je veliko parkirišče, obisk kostnice pa se začne, ko prestopimo verigo prej omenjenega torpednega rušilca Grado in nadaljujemo po tako imenovani poti junakov (via degli Eroi). Pot je tlakovana s kamni ob nje pa stoji 38 tabel z imeni krajev na Krasu, kjer so med prvo svetovno vojno potekali boji, po nekaj 100 metrih pa nas pripelje do veličastnih stopnic. Na začetku stopnišča, simbolično na čelu svoje armade, stoji grob komandanta 3. armade princa Emanuela Filiberta Savojskega, drugega vojvode Aoste, ki je obkrožen z žarami petih generalov. Zanimiv je podatek, da je vojvoda sam izrazil željo, da bi bil pokopan v Sredipolju (Redipuglia), grobnica pa je grajena iz enega samega kosa rdečega marmorja iz Val Camonice in tehta 75 ton. Ob njej stojijo granitni grobovi petih generalov: Antonia Chinotta, Tommasa Montija, Giovannija Prellija, Giuseppeja Paolinija e Fulvia Riccierija.
Za grobnicami se vzpenja 22 stopnic oziroma teras (2,5 m visokih in 12 m širokih), ki po abecednem vrstnem redu hranijo posmrtne ostanke 39.857 identificiranih vojakov in nas popeljejo na vrh 117 m visokega hriba m. Sei busi. Nad vsako grobno celico stoji napis “presente” (prisoten). Do njih se lahko povzpnemo po stranskih stopnicah, ki vodijo do vrha stopnišča. V grobni celici sredi prve stopnice je pokopana edina ženska, bolničarka Margherita Kaiser Parodi Orlando, na zadnji, dvaindvajseti stopnici pa so shranjeni posmrtni ostanki 72 mornarjev in 56 pripadnikov finančne straže. Na koncu stopnišča se nahajata dve veliki grobnici, pokriti z bakrenima ploščama, kjer je pokopanih 60.330 neznanih vojakov. Na vrhu stopnišča si lahko ogledamo kapelico, v kateri sta razstavljeni deli kiparskega mojstra Castiglionija, Snemanje s križa in Križev pot. Nad kapelico se visoko v nebo dvigujejo trije veliki bronasti križi. V zadnjem delu dvaindvajsete, zadnje, stopnice se nahajata muzejski sobici, kjer so shranjene fotografije prve kostnice v Sredipolju (Redipuglia), dokumenti in vojni material. Med drugim najdemo tu tudi slike mojstra Ciottija, ki so krasile prvo grobnico vojvode D’Aosta, ki se je prvotno nahajala v kapelici na vrhu grička Sv. Elije (Colle Sant’Elia). Na koti 89 stoji opazovališče in maketa, na kateri je začrtana meja z dne 24. oktobra 1917, prvega dne dvanajste soške bitke. Na drugi strani kostnice preko lokalne ceste se nahaja muzejska zgradba (Museo Grande Guerra) in drugi del spominskega kompleksa oz. spominski park, kjer je nadvse zanimivo speljana pot skozi gozd na prej omenjeni vrh hriba Sv. Elije (Colle di Sant’Elia). Ves čas nas ob poti spremlja drevored velikih cipres in posebne skulpture oz. spomeniki ter informativne table, ki nam prikazujejo nečloveške napore bojevanja v rovih. Ob poti je tudi razstavljenih več topov in različnega orožja iz tistega časa, na samem vrhu pa je velik spomenik.
Na številnih odsekih Soške fronte so se v različnih pehotnih polkih, lovskih bataljonih in topniških enotah bojevali tudi Slovenci. Pehotni polki, sestavljeni večinoma iz Slovencev, ali pa so Slovenci v njih predstavljali pomemben delež so veljali za izjemno zanesljive, pogumne, odločne in vztrajne. O nesmislu in trpljenju vojakov na obeh straneh bojišča so bile spisane tudi mnoge pesmi, zgodbe in romani. Tako je pri nas najbolj znana slovenska ljudska pesem ˝Oj, Doberdob, slovenskih fantov grob˝ in roman pisatelja Prežiha Voranca ˝Doberdob˝, ki je izšel leta 1940. Gre za roman, ki je dejansko vojna pripoved, spomin na boj za preživetje v vihri 1. svetovne vojne, v kateri Voranc preko posameznih človeških usod opisuje takratno kompleksno sliko vojne, v kateri ni zmagovalcev.
This work is licensed under a Attribution 4.0 International License (CC BY 4.0)
Vir:
