Cerkev sv. Jurija, Piran

Cerkev sv. Jurija, Piran
Deli na:

Stari Piran je zagotovo eno izmed najbolj fascinantnih in fotografiranih mest v Sloveniji z izredno raznoliko arhitekturno zgodovino. Zgodovinski viri navajajo, da je bilo to območje poseljeno vse od prazgodovinskih časov, kot starodavno mesto pa je prvič omenjen v 7. oz. 8. stoletju. Naselbina, ki je nastala na koničastem robu rta Madona predstavlja najbolje ohranjeni mestni kulturni spomenik Slovenske Istre, njegova veduta pa je prepoznavna po vsem svetu. Arhitekturo mesta, na katero je močno vplivala zlasti Beneška republika je enostavno potrebno videti in doživeti. Piran je skozi čas ohranil srednjeveško zasnovo številnih trgov in ozkih ulic, tesno stisnjenih hiš, ki se od samega morja stopničasto dvigajo navkreber vse do pobočja kjer danes stoji slikovita cerkev sv. Jurija. Od tod se razprostira čudovit pogled na Piran in okolico, tudi čez morje na hrvaško in italijansko obalo. Piran je bil v svoji zgodovini pod različno prevlado, večino časa pa je bil del Beneške republike. Kljub temu se je razvijal neodvisno in oblikoval lastno upravo in zakonodajo, saj je svoj statut dobil že leta 1274. Vpliv Benetk ni le spodbudil njegovega gospodarskega razvoja, temveč je pustil pomemben pečat tudi na področju arhitekture in duhovnem življenju prebivalcev. Tako nekateri zgodovinski viri navajajo, da so svoj čas v Piranu imeli večji samostan, kar 23 cerkev in več kapel. Skozi stoletja so se zgradbe in njihova uporaba spremenila, zato je danes v mestu le deset ohranjenih cerkev, med katerimi je največja in najbolj znana, že omenjena, baročna cerkev sv. Jurija z zvonikom in krstilnico. Ta se širnemu svetu ponosno razkazuje na markantnem grebenu polotoka, nad Tartinijevim trgom.

Podporno zidovje omenjenega grebena so zgradili leta 1641, na morski strani pa so teraso utrdili s kamnitimi oboki. Gradnja obokov, ki se je začela leta 1663, je trajala vse do leta 1804. Zaradi erozije morja močno načete oboke so leta 1998 obnovili. Cerkev sv. Jurija je župnijska cerkev župnije Piran, zgrajena pa je v beneško-renesančnem slogu. Celoten cerkveni kompleks sestavljajo cerkev, prostostoječi zvonik (kampanile) in krstilnica (baptisterij). Arheološke raziskave so na tem mestu potrdile ostanke antične gradnje ter obstoj prve krščanske cerkve iz časov med 6. in 7. stoletjem. Zgodovinski viri navajajo obstoj župnije že v 10. stoletju, kar je razvidno iz fragmentov stare cerkve v lapidariju, ki datirajo iz časa med 10. in 12. stoletjem (Lapidarij – lapidarium, kamen – poseben prostor v muzeju, kjer se zbirajo in hranijo stari kamniti spomeniki ali napisi vklesani v kamen). Staro cerkveno baziliko oglejskega tipa je nadomestila triladijska gotska cerkev, ki je bila sv. Juriju posvečena leta 1344. Ob tem lahko kot zanimivost omenimo, da je na podnožju enega od pilastrov ohranjena kamnita plošča, ki se navezuje prav na legendo o čudežnem dogodku, ko je sv. Jurij 21. julija 1343 rešil mesto in meščane pred hudim neurjem. Hvaležni Pirančani so ga zato imenovali za svojega zaščitnika, mu posvetili cerkev in upodobili križ iz njegovega ščita na svojem grbu. Sv. Jurij, krščanski princ in vitez iz Kapadokije, je tudi zaščitnik samega mesta in je eden najbolj prepoznavnih in čaščenih svetnikov v krščanskem svetu. Ni prav veliko svetnikov, ki jih opisuje toliko legend kot prav sv. Jurija, ki je simbol boja proti zlu, s svojo sulico in ščitom pa predstavlja nenehni spopad človeka s silami teme in greha, ki jih pooseblja zmaj. Nekaj stoletij pozneje je bil zvonik posvečen nadangelu Mihaelu. Cerkev je današnjo baročno podobo dobila po dolgi obnovi med 1595 in 1637, s ponovno posvetitvijo 25. aprila 1637.

Tudi o tej posvetitvi je na podnožju enega od pilastrov ohranjena kamnita plošča. Pri omenjeni obnovi so stari zvonik porušili, na novo pa zgradili čudovit prostostoječi zvonik, ki je bil zasnovan po vzoru renesančnega zvonika sv. Marka v Benetkah. Zvonik je visok 46,45 m, v njem pa so kar štirje zvonovi. Kot posebnost zvonika je 3,7 metra visok kip nadangela Mihaela na vrhu zvonika, ki so ga postavili leta 1769. Najbrž ni potrebno posebej poudariti, da njegova postavitev zagotovo ni bila preprosta naloga in je v tistem času predstavljala pravi inženirski podvig. Kip se obrača po vetru in s tem napoveduje vreme. Ko angel kaže svoja krila mestu in gleda proti Trstu (Italija), pomeni, da piha burja, kar napoveduje lepo vreme, ko pa s prstom kaže na mesto, kot da ga opozarja, pomeni, da se bližajo dež in nevihte. Zvonik ima tudi znamenito mestno uro, ki predstavlja dragocen spomenik tehnične dediščine. V zvonici, od koder je lep razgled, visijo štirje zvonovi, od katerih je eden še iz prejšnjega zvonika, vlit leta 1477, in oznanja polne ure. Leta 2015 so zvonico obnovili in vanjo namestili dva nova zvonova, dar župnije iz Berlina, dva stara počena zvonova pa sta postavljena na ogled na župnijskem vrtu PKC Georgios. Ob zvoniku stoji baročna krstilnica sv. Janeza Krstnika, ki je bila postavljena ob temeljiti obnovi piranskega cerkvenega kompleksa leta 1650.

Morda te bo zanimalo:   Ptujski grad, slikovita grajska utrdba najstarejšega slovenskega mesta

Gradnjo omenjene krstilnice, ki je zamenjala srednjeveško pred cerkvijo,  so začeli v prvi polovici 17. stoletja in jo dokončali konec stoletja. Ta je s kupolasto streho in svetlobnico ponovila osmerokotni tloris stare krstilnice, na zunanjosti vzidana reliefa in okno s pleteninasto ornamentiko pa so prenesli s stare lokacije. Glavni oltar sta po projektu Giovannija Sartorija izdelala Iseppo in Pietro Manaresi (med letoma 1691 in 1693), krasi pa ga slika Kristusov krst, delo neznanega beneškega slikarja. Svoj pečat sta v krstilnici pustila tudi Iseppo Manaresi in Andrea Torre, ki sta leta 1694 pred krstilnico zgradila dvoramno stopnišče. Torre je prispeval še oltar sv. Odorika, znamenito oltarno sliko Marije z otrokom in svetniki pa bi naj naslikal beneški slikar Ambrogio Bon ob koncu 17. stoletja (1690). V kasnejšem tretjem oltarju je slika Žalostna Mati Božja, delo tržaškega slikarja Ferdinanda Quajatija iz druge polovica 19. stoletja. Najstarejši element v krstilnici je rimski nagrobnik iz 1. stoletja, ki je bil predelan v krstni kamen in najverjetneje uporabljen že v prvi piranski krstilnici. Na dveh straneh kamna je viden relief delfina in na njem krilatega dečka, ki je antični simbol prehoda v onostranstvo. V krstilnici je bil 8. aprila 1692 krščen slavni piranski violinist in skladatelj svetovnega slovesa Giuseppe Tartini. Če se vrnemo na samo cerkveno stavbo lahko opazimo, da je monumentalna fasada cerkve v obliki templja bogato členjena z arhitekturnimi detajli iz rovinjskega kamna. Njeno pročelje je v prvem desetletju 17. stoletja po motivu iz priročnika milanskega slikarja, arhitekta in arhitekturnega teoretika Cesara Cesariana (1475 – 1543) izdelal priznani beneški kamnosek Bonfante Torre. Bogata je tudi notranjost cerkve z značilno renesančno arhitekturo monumentalne pravokotne dvoranske notranjščine z ravnim lesenim kasetiranim stropom in polkrožno apsido, ki prevzame prav vsakega obiskovalca.

Cerkev krasi kar 7 oltarjev, kipa sv. Jurija in sv. Nikolaja, bogato poslikan lesen strop, platna beneške slikarske šole ter gotski križ »Križani« z začetka 14. stoletja. Glavni oltar v polkrožni apsidi je nekaj posebnega, krasijo pa ga slika Marije z otrokom, sv. Jurijem, sv. Miklavžem in sv. Markom iz druge polovice 18. stoletja. Omenjeni oltar je delo izjemnega in daleč priznanega piranskega kamnoseka Gaspara Albertinija (1778), ki ga je v času obnove ob koncu 19. stoletja predelal Giovanni Righetti. Kamnoseški mojster Gasparo Albertini (tudi Albertini da Pirano) je poznan predvsem kot izdelovalec kamnitih oltarjev. V Piranu, je imel kamnoseško delavnico, deloval pa je na območju Istre, Kvarnerja in današnje dežele Furlanije-Julijske krajine v severni Italiji.

Štirje stranski oltarji, zidni niši med njimi in prižnica so delo znamenitega beneškega kamnoseka Bonfanta Torreja, ki je imel v prvi polovici 17. stoletja pomembno vlogo pri oblikovanju notranjosti cerkve v stilu renesanse. Vsi omenjeni oltarji imajo skupne značilnosti, zgledujejo pa se po najbolj razširjenem tipu oltarja, ki je značilen za pozno renesančno obdobje in posnema tip slavoločne arhitekture. Oltarni nastavki so bogato oblikovani s stebri in pilastri, ki nosijo razgibano ogredje z dvojnim oltarnim čelom. Osrednji motiv polkrožne slavoločne odprtine je namenjen oltarni podobi, ki dopolnjuje oltarno arhitekturo. Čeprav so si vsi štirje oltarji po zasnovi med seboj podobni, sta po dva para oltarjev, ki stojita nasproti, skoraj povsem identična. Oltar na južni steni je posvečen sv. Krištofu (1615) s sliko Sv. Krištof s sv. Diegom, v nadaljevanju pa stoji oltar s sliko Karmelska Mati Božja, ki je delo priznanega beneškega slikarja Domenica Tintoretta (1624/25). Nasproti stojita oltarja Vernih duš (1649) s sliko Sv. Julita in sv. Kviricij (Angelo Trevisani, 1712) in oltar sv. Družine s sliko Rojstvo. Izjemni svtaritvi sta tudi baročna oltarja v nišah ob slavoločni steni, ki sta delo znamenitega beneškega kiparja Paola Groppellija iz prve polovice 18. stoletja. Na oltarju sv. Trojice ali sv. Rešnjega Telesa, stoji starejša slika Sv. Trojica s svetniki, na njenem spodnjem delu pa je stara veduta Pirana. Drugi oltar Rožnovenske Matere Božje je do leta 1941 krasila oltarna slika Rožnovenska Marija s svetniki, signirano delo slikarja Giuseppa Angelija (1712–1798), danes pa je na oltar začasno postavljen eden najlepših procesijskih kipov, lesena skulptura Rožnovenska Mati Božja iz prve polovice 17. stoletja, ki je domnevno delo Domenica Bevilacque.

V niši na severni steni ladje stoji kip Sv. Jurij na konju iz 18. stoletja, delo Giovannija Maria Gasparinija, v niši na južni steni pa kip Sv. Nikolaj iz prve polovice 17. stoletja, domnevno delo Domenica Bevilacque. Ob strani je na severni steni prezniterija ob glavenm oltarju tudi 8,5 m visoka slika tržaškega slikarja Giovannija Pagliarinija (1844) Mučeništvo sv. Jurija, ki po nekaterih virih velja za največjo tabelno sliko v Sloveniji. V prezbiteriju sta tudi veliki sliki Angela de Costerja (1705–1706), Čudež sv. Jurija in Maša v Bolseni, ter spominska in nagrobna plošča škofa N. Caldane. Tu so tudi ohranjene lesene baročne korne klopi, namenjene kapitlju in piranskemu podestu. Na nasprotni steni je razstavljena zelo pomembna gotska plastika Križani oz. gotsko razpelo Križanega Jezusa z začetka 14. stoletja. Pred tem dolgo časa visel v krstilnici, v Piran pa so jo najverjetneje prinesli iz bernardinske samostanske cerkve.

Morda te bo zanimalo:   Slap Savica, najslikovitejši slap Slovenije

Med najimenitnejšo notranjo opremo cerkve sv. Jurija zagotovo sodijo tudi njene čudovite stropne poslikave. Tako so med lesenimi okvirji na stropu nameščene slike na platnu z motivi iz življenja sv. Jurija: Boj sv. Jurija z zmajem, Slava sv. Jurija v centralnem ovalu in Mučeništvo sv. Maksimiljana ter slike štirih evangelistov in štirih cerkvenih učiteljev (17./18. stoletje). Slike z motivom rezljanih rozet in s ponazoritvijo zakramentov so v tehniki grizaja iz 19. Stoletja, gre pa za tehniko, kjer je slika, v celoti izvedena v odtenkih sive ali druge nevtralne sivkaste barve. Uporablja se zlasti v velikih dekorativnih shemah pri imitaciji kiparstva, grizaj slike spominjajo pa na risbe, po navadi enobarvne, ki so jih umetniki iz renesanse pripravljali za nadaljnjo obdelavo. Na stropu veže glavnega vhoda v cerkev je slika Jezus izganja trgovce iz templja, ki jo je ustvaril priznani beneški slikar Ambrogio Bon (1645 – po 1713), konec 17. stoletja. Zanimiva je primerjava z drugimi Bonovimi piranskimi deli, ki kaže na možnost, da je Bon za cerkev sv. Jurija naslikal tudi to ovalno sliko z Marijo in detetom. Predvsem oblikovanje Marijinega obraza je zelo blizu tistemu na oltarni sliki iz krstilnice in bližnje cerkve Marije Snežne. Za dokončno sodbo o avtorju je seveda treba počakati na ustrezen restavratorski poseg, če pa bi se delo izkazalo za Bonovo stvaritev, bi jo lahko datirali okoli let 1710–1715. V nadaljevanju se v niši na južni steni cerkvene ladje nahaja statična in umirjena kiparska skulptura sv. Nikolaja iz leta 1640, v niši na severni steni ladje pa razgibana skupinska plastika sv. Jurija na konju z Marjetico, poslikano (polihromirano) in pozlačeno delo beneškega rezbarja Giovannija Maria Gasperinija iz leta 1677. Na pevskem koru so nameščene večkrat predelane stolne orgle, delo beneškega mojstra Pietra Nacchinia (Petar Nikić), po rodu iz vasi Bulići blizu Benkovca v Dalmaciji.

Gre za cerkvene orgle z nekdanjimi 16 registri iz leta 1746, ki sodijo med njegove največje stvaritve na Jadranu, odlikovala pa jih je kakovost ter umetniška in tehnična dovršenost. Njegove orgle so tudi večje od starih orgel, ki so jih leta 1538 naročili pri beneškem mojstru Jacomu di Venezia. V času 1. svetovne vojne so bile orgle močno poškodovane, saj so vse večje kovinske piščali odstranili in jih pretopili za vojaške potrebe. V letu 1936 je orgle predelal goriški orglar Giorgio Bencz, vendar jim prvotne dispozicije žal ni mogel vrniti, zadnja prenova orgel pa je bila opravljena v avgustu 1995. Na zadnje lahko omenimo, da je v sklopu cerkve sv. Jurija dprt tudi Župnijski muzej sv. Jurija, ki obsega zakladnico, lapidarij in arheološko jamo. V zakladnici je razstavljen del bogate opreme in obrednih predmetov, izstopata pa srebrni kip Sveti Jurij na konju in relikviarij v obliki noge. Vredna ogleda sta seveda tudi lapidarij, v katerem je med eksponati najstarejša lesena maketa v Sloveniji – Cerkev sv. Jurija iz leta 1590, in arheološka jama. V njej so vidni ostanki temeljev predhodnih stavb vse od predrimske dobe.

Kontakt:

Ulica IX. korpusa 25
6330 Piran
T. + 386 5 673 34 40
E: zupnija.piran@rkc.si
W: https://www.zupnija-piran.si/

Viri:

Fotografija je zaščitena! Za dovoljenje kopiranja ali objave lahko zaprosite na info@vagabundo.si.