Vipava je zanimivo mesto, ki leži v zgornjem delu Vipavske doline, na prehodu iz osrednje Slovenije v Furlansko nižino. Od vzhoda proti zahodu se nad dolino dvigujejo planote Nanos, Hrušica in rob Trnovskega gozda. Na jugu Vipavsko dolino in mesto od Krasa ločijo Vipavski griči. Dolina je tako na obeh straneh ujeta med visoke kraške planote, z značilnim submediteranskim podnebjem. Ob reki Vipavi, ki se izliva v Sočo in nato v Jadransko morje, se namreč v dolino širi vpliv Sredozemlja, ostri sever in topli jug pa v dolini ustvarjata pogoje za rastlinsko raznovrstnost in edinstvenost.
Kraj Vipava ima zanimivo staro mestno jedro, kjer se nahajajo tudi večje mestne znamenitosti kot npr. Stari grad, Lanthierijev grad, cerkev svetega Štefana in stolpa utrdbe Tabor. Prava posebnost mesta in naravna znamenitost so izviri reke Vipave, ki spadajo med izdatne stalne kraške izvire, saj zbirajo podzemske vode s kraškega zaledja Postojnske kotline in Nanosa. Glavna izvira ima reka Vipava v Podskali in Podfarovžu, ki se nahajata le nekaj minut stran od Glavnega trga, za Lanthierijevim gradom. Ob njem je umetno izdolben vhod v podzemno jamo z jezerom, omenjena izvira pa ob večjem deževju zelo narasteta. Poleg omenjenih izvirov pa reko Vipavo označujejo tudi izvir v Jami, v Podlipci, Sležencu in izvir za Tabrom. Vipava je torej svojevrstna reka in edina v Evropi, ki ima deltast izvir, saj si pot na prostost utira na več krajih. Vsi izviri reke Vipave vodijo v skrivnostni podzemni svet Nanoške planote, v enem od izvirov pa so našli tudi človeško ribico, kar kaže na veliko razvejanost podzemnih rovov, po katerih se pretakajo vode.
Izviri reke Vipave ne presahnejo niti v največji suši in so dovolj močni, da je Vipava mogočna reka že takoj ob izviru. Temperatura vode ob izviru je nizka in stalna, med letom pa niha le nekaj stopinj. Ob osrednjih izvirih reke sredi mesta je lepo speljana sprehajalna pot, ki vodi tudi mimo dveh znanih mestnih restavracij, Gostišča Podskalca in Gostilne Bernik. Zaradi nadvse zanimivo speljane sprehajalne poti z brvmi in mostovi ter čudovitega vodnega parka, ki se razprostira za mogočnim dvorcem Lanthieri, pravijo kraju tudi »slovenske Benetke«.
Zanimivo je obsežno hidrografsko zaledje Vipave, saj reka zbira vodo tudi z zakraselega obrobja in znaša okrog 140 km2. Iz ponikalnic v Postojnski kotlini pri Predjami priteče manj vode, veliko več vode pa se steka v Vipavo nekoliko nižje, kjer se ji priključi najprej potok Močilnik, ki izvira na začetku Vipavske doline, in kraški hudournik Hubelj, ki izvira tik nad Ajdovščino in prinaša s seboj vode iz vzhodnega dela Trnovske planote. V Soteskah pri Saksidu se Vipavi z leve strani priključi Branica, ki priteka pod kraško prelomnico severno pod Štanjelom. Nekoliko nižje se zbranim vodam z desne pridruži še Lijak, ki prinaša vode z zahodnega dela Trnovske planote. Vipava in njeni pritoki so poganjali stroje že od njihovih izumov in vse do sredine 20. stoletja je bilo ob Vipavi veliko mlinov. Največji in najzanimivejši je bil mlin, ki je stal v Peklu med Zaloščami in Saksidom. Hudourniški Hubelj, ki ima poleti precej manj vode, je bil bolj industrijsko naravnan in je že v 15. stoletju poganjal mehove fužin. Kasneje so ob njem zgradili še bakrarno, papirnico, pekarno testenin, tekstilno tovarno in pred koncem 19. stoletja tudi prvo elektrarno. Hudournik Hubelj je poganjal tudi Jochmannov mlin, iz katerega je po drugi svetovni vojni zrasel Mlinotest.
Viri: