Arheološki muzej v Zadru je bil ustanovljen leta 1832 in je drugi najstarejši muzej na hrvaškem in eden najstarejših v tem delu Evrope. Muzej ima stalne zbirke, restavratorsko delavnico in knjižnico, pod njegovim okriljem pa deluje tudi Muzej ninskih starin in Domovinski muzej v Benkovcu. Muzej se nahaja v novejši zgradbi v samem centru starega mestnega jedra v neposredni bližini rimskega foruma ter glavne zadrske ulice Kalelarga. V njegovi neposredni bližini stoji tudi znamenita romanska katedrala sv. Stošije, samostan in cerkev sv. Marije ter predromanska cerkev s. Donata, po vrednosti njegovih zbirk in arheoloških predmetov pa ga prištevajo med najpomembnejše hrvaške muzeje. V času zadnje vojne (1991) je doživel korenite spremembe, saj so zaradi zaščite razformirali celotno zbirko in jo po vojni ponovno postavili po novem konceptu. Nova postavitev temelji na tematskih celotah, vsaka pa predstavlja eno obdobje življenja v antičnem Zadru in njegovi okolici oz. južnem delu severne Dalmacije (Liburnije). Staro mestno jedro Zadra se namreč nahaja na naravnem polotoku (dolžine okrog 750 m in širine 350 m), ki se na svojem jugo-vzhodnem delu dotika kopnega, ugodna klima in naravne danosti pa so botrovale k njegovemu naseljevanju in hitrem razvoju že v pradavnini. V sled temu je bilo na omenjenem področju logično za pričakovati bogata arheološka najdišča, ki so jih odkrili že ob koncu srednjega veka. Sploh ima arheologija v Zadru zelo zanimivo zgodovino, saj je njegova sedanja sodobna muzejska in arhivska dejavnost nastala iz stare zbirateljske delavnice ob koncu 14. stoletja in pričetku 15. stoletja (obdobje renesanse in humanizma).
V tem času sta namreč bila na področju zbirateljstva starin zelo dejavna prvi znani zadrski zbiratelj Juraj Benja in Petar Kršava, opat samostana sv. Krševana. Njuno delo so kasneje nadaljevali zadrski nadškof Maffeo Valaresso, ninski škof Juraj Divnić in okrog njega združeni somišljeniki Petar Caecus, P. Fosco in Cyriacus Picenicollis iz Ancone. V 18. stoletju je v Zadru nastala zbirka uglednega zadrskega zdravnika Ante Danielija Tommasonija, ki mu mnogi pripisujejo ustanovitev najlepše in najobsežnejše zbirke antičnih predmetov na področju Dalmacije. Monumentalen del njegove zbirke je obsegal osem kipov rimskih cesarjev, ki so jih odkrili leta 1768 na vrtu Josipa Đurovića v Ninu, izkopavanja pa je financiral prav Danieli. Po nekaterih starih zbirnih katalogih (prvi je bil natisnjen leta 1818) je njegova zbirka obsegala preko 300 kiparskih del (večina iz kamna), mnoge antične napise, keramične in steklene posode, zbirko kovancev (preko 6.000), zbirko slik in večjo knjižnico starih knjig. Zbirka je kasneje prešla v nasledstvo družine Pellegrini-Danieli, ki jo je leta 1859 prodala plemiču Pietru Cernazaju iz Udin, v nadaljevanju pa je bila podarjena semenišču v Udinah. Omenjeno semenišče je zbirko ob samem začetku 20. stoletja (1900 in 1901) prodalo na dražbi, kjer je 20 kiparskih del za Arheološki muzej v Zadru odkupil Arheološki inštitut na Dunaju, ostali predmeti pa so bili poslani v muzeje v Benetkah, Akvileji, Milanu, Kopenhagnu … Arheološki muzej Zadar je bil ustanovljen 30. novembra 1832, ko je tedanji avstrijski namestnik v Dalmaciji general Vetter Vjenceslav von Lilienberg izdal razglas, da se vse arheološke najdbe iz celotne Dalmacije prenesejo v Zadar kot upravnem in kulturnem središču pokrajine.
On je tudi daroval prve arheološke predmete in nasploh pomagal ter vzpodbujal razvoj kulture, šolstva, znanosti in gospodarstva pokrajine. Zgradba muzeja je bila v začetku locirana v enem prostoru osnovne šole pri cerkvi sv. Krševana, kasneje pa v tedanji gimnaziji, ki se je nahajala v bivšem samostanu sv. Krševana. Ugodna priložnost za samostojno postavitev arheološke zbirke se je muzeju porodila leta 1877, ko so v cerkvi sv. Donata izpraznili skladišče in je le ta ostala prazna. Tedanji zadrski profesor likovne vzgoje in mestni konzervator Ivan Smirić je pričel z čiščenjem, konzerviranjem in urejanjem cerkve sv. Donata ter pripravljati prostore za muzejske zbirke. Pričel je z zbiranjem arheoloških in kulturno-zgodovinskih predmetov, zbirka pa se je zelo hitro povečevala predvsem leta 1892 ob intenzivnejših arheoloških izkopavanjih v Ninu, Asseriji, Zadru in drugih krajih. Muzeju so svoje zbirke darovali tudi mnogi meščani in ugledne družine, med katerimi je potrebno izpostaviti družini Borelli in Medović iz Nina. Arheološki muzej Zadar je največje spremembe doživel med obema svetovnima vojnama, ko je delil usodo mnogih evropskih mest. Z razpadom avstro-ogrske monarhije je bila Dalmacija priključena Hrvaški in takratni novo nastali kraljevini Jugoslaviji, Zadar pa je po Rapallski pogodbi kot enklava pripadal Italiji. Ves ta čas je delovanje muzeje bilo omejeno predvsem na področje mesta Zadar, ostala severna Dalmacija pa je pripadala pod strokovno pristojnost Arheološkega muzeja v Splitu in Muzeja hrvaških starin v Kninu. V obdobju od 1929 do 1931 so okrog cerkve sv. Donata odstranili vse zgradbe in odkrili vzhodni del rimskega foruma na katerem so uredili del lapidarija, obnovljena pa je bila tudi stalna zbirka muzeja.
Med 2. svetovno vojno po kapitulaciji Italije so Italijani iz muzeja odneseni najvrednejše arheološke predmete in posamezne knjige, muzej pa v letih 1943 in 1944 utrpel tudi precej škode ob bombardiranju. Ob tem so bili porušeni in ob požarih uničeni upravni in delovni prostori, skladišče arheoloških predmetov in knjižnica. V celoti so ostale ohranjene le zbirke v cerkvi sv. Donat, ki je ob bombardiranjih ostala neporušena. Arheološki muzej Zadar je bil leta 1954 preseljen v zgradbo bivšega zavoda sv. Dimitrija, kasneje pa prostore Filozofske fakultete, kjer je zavzel kletne prostore, pritličje in prvo nadstropje. Muzej je končno dobil svoje nove prostore leta 1971 v sedanji zgradbi, ki je bila zgrajena po takratnih najsodobnejših smernicah. Danes sta v sestavi Arheološkega muzeja Zadar še dva dislocirana objekta: sklop v bivšem samostanu sv. Nikole ter Muzej ninskih starin. Muzej pokriva področje Zadrske županije z otoki (Rab in Pag), znotraj muzeja pa deluje več oddelkov: oddelek za prazgodovinski, antično in srednjeveško arheologijo, oddelek za novejše obdobje, oddelek za pomorske arheološke raziskave, oddelek pa pedagoško-andragoško dejavnost konzervatorsko-restavratorski oddelek, knjižnica ter Muzej ninskih starin. V muzeju hranijo preko 100.000 arheoloških predmetov iz vseh kulturnih in zgodovinskih obdobij od paleolitika pa vse do konca 11. stoletja. Tako je v pritličju razstavljena zbirko arheoloških ostankov iz obdobja od 7. do 12. stoletja, od katerih je največji del vezan na materialno in duhovno kulturo Hrvatov.
Na prvem nadstropju so razstavljeni arheološki predmeti, ki prikazujejo življenje v severni Dalmaciji v času Rimljanov, na drugem nadstropju pa so razstavljene arheološke najdbe iz kamene in železne dobe (okrog 10.000 let pr. n. št. Pa do prihoda Rimljanov). Ogled muzeja je izjemna priložnost in izkušnja, prežeta s pravim potovanjem skozi čas. Veliko je predmetov ob katerih se obiskovalec enostavno mora postati, saj njihova fina obdelava presega vsa pričakovanja in razumevanje sodobnega človeka. Če samo omenim nekaj izjemno obdelanih osti iz časa prazgodovine, pa iz istega obdobja narejene sekire, se vprašanje, kako so ob takrat preprostem orodju lahko naredili takšne izjemne stvaritve, poraja kar samo od sebe. Verjetno ga ni obiskovalca muzeja, ki bi razstavljene zbirke preletel bolj na hitro. Sam sem ga v času dopustovanja obiskal večkrat in pri tem za ogled porabil več kot uro in pol. Skratka, če vas pot ali dopustovanje ponese v Zadar, je ob ogledu prekrasnega starega mestnega jedra, obisk muzeja obvezen, priporočam pa ga tudi starejšim otrokom. Verjemite, ne bo vam žal.
Kontakt:
Arheološki muzej Zadar
Trg opatice Čike 1, 23 000 Zadar
T: + 385 (23) 250 542
T:+ 385 (23) 250 516
E: ravnatelj@amzd.hr
W: http://amzd.hr/
This work is licensed under a Attribution 4.0 International License (CC BY 4.0)
Viri:
