Haloze veljajo za čudovito krajino, kjer lahko popotnik občuduje njeno privlačnost, ter naravne znamenitosti ter bogato kulturno dediščino. Razprostirajo se od Makol in Jelovškega potoka na zahodu do Goričaka in Drenovca na vzhodu, na severu do reke Dravinje in Drave, ter na jugu vse do slovensko-hrvaške meje. Razgiban relief z obsežnimi površinami vinogradov in gozdov postavlja Haloze med najlepše in s tem turistično najbolj privlačne slovenske pokrajine. V Halozah se niso razvila dolga, vzporedno potekajoča in po višini podobna slemena, ki so značilna za Slovenske gorice, temveč izredno razgibana in kratka slemena, ki potekajo v vseh smereh. Nadvse privlačen je njen najvzhodnejši del ob naselju Zavrč, kjer vinorodne Haloze dosežejo svojo najsevernejšo točko. Ta slikovit predel Haloz s svojim ovinkom oklepa reka Drava, ki je tod še skoraj povsem divja s številnimi rokavi, same Haloze pa se začnejo iztekati v ravnino proti hrvaškem Varaždinu. V tem delu Haloz lahko popotnik na svoji poti po bogatih gozdovih opazuje veličastna drevesa ter redke rastlinske in živalske vrste. Resnično bogastvo tudi predstavlja obsežna tradicionalna kulturna krajina s tipičnim prepletom gozdov, vlažnih in suhih travnikov, sadovnjakov, vinogradov in polj s tradicionalnimi kulturami. Zavrč je prikupno naselje tik ob hrvaški meji, kje lahko popotnik ob vsem naštetem spozna tudi bogato vinsko tradicijo in odlična vina ter izjemno kulturno dediščino. V kraju je bila že v srednjem veku pomembna obmejna postaja z mitnico in carino, na robu naselja vrh položnega hriba pa stojita župnijska cerkev sv. Miklavža in znameniti završki dvorec. Nad dvorcem in cerkvijo, le kakšnih 10 minut zložne hoje med terasami vinske trte stoji na privlačni točki podružnična cerkev Device Marije.
V Sloveniji je Mariji posvečenih veliko župnijskih, podružničnih, zlasti pa božjepotnih cerkva in kapelic, zato je Marijino vnebovzetje v našem verskem izročilu globoko zakoreninjeno in še danes se ljudje na ta dan odpravijo na veliko romanje. Cerkev Device Marije v Zavrču je nekaj posebnega, saj je o njenem nastanku ohranjena zanimiva legenda. Skozi Zavrč je v preteklih stoletjih potekal precej razgiban rečni promet, pri tem pa so imeli pomembno vlogo predvsem splavarji, ki so prevažali razno trgovsko blago iz nemških in italijanskih dežel po Dravi prek Ptuja na Ogrsko in še dlje po Podonavju, vse do Črnega morja. Po starih virih je bila reka Drava pomembna za rečni promet že v rimskih časih, posebno težo pa ji je dal prav stari Ptuj (Poetovio), kjer je bil tudi rimski vojaški sedež s svojo rečno floto. Ob tem lahko še omenimo, da kot najstarejši pisni vir o splavarjenju po reki Dravi velja listina Otta Velikovškega iz leta 1280.
Splavarjenje je bilo mnogokrat nevarno, saj je bila nekoč reka Drava na ravnici mimo Ptuja precej deroča in je s svojim stalnim spreminjanjem struge splavarjem precej nagajala. Ponekod je erodira, drugod zopet akumulira in poglablja ali zasipava svoje rokave, ter spreminjala zasipne otoke. Nekoč se je med splavarjenjem na nek Marijin praznik zgodila nesreča v kateri je utonil eden od splavarjev. V tem pa so preostali videli božjo kazen, ker so splavarili prav na Marijin praznik, v zadoščenje za ta greh in kot prošnjo za varstvo v bodoče, pa so dali zgradili cerkev Mariji v čast. Cerkev je bila za splavarje na res primernem mestu, saj jo je po Dravi bilo mogoče videti že od starega Ptuja. S cerkve se vije čudovit razgled po celem Ptujskem polju, na Veliko Nedeljo, Ormož ter Hum, in ob res lepem vremenu, preko varaždinske ravnine vse tja do Čakovca. Prvi opis cerkve Device Marije najdemo v Leksikonu Dravske banovine, kjer se omenja, da je sezidana leta 1538, po navedbah pa je bila že takrat znana božja pot. O starosti cerkve, ki je bila nekdaj lepa poznogotska stavba, pričajo znamenit portal, okna in gotski obok z rebrastim stropom in lepim gotskim stranskim vhodom “Oslov hrbet.” Strokovna javnost zidavo te cerkve postavlja najkasneje v drugo polovico 16. stoletja, ob samem začetku 18. stoletja (1700) pa je bila prvotni cerkvi dozidana še baročna kapela, imenovana rožnovenska. Cerkev device Marije je dolga 19,2 m, v prezbiteriju široka 5,1 m, v ladji pa 7 m, višina celotne cerkve do rebrastega oboka pa je 7,3 m. Štirioglati zvonik je visok 35 m in ima s pločevino krito piramidasto streho v njem pa stolpu visi zvon iz leta 1682 s prigodnim napisom. V cerkvi stojijo štirje čudoviti oltarji, ki jih leta 1751 v svojih zapisih omenja tudi eden od oglejskih vizitatorjev.
Glede na vire je zaslediti, da je cerkev takrat po spadala k ozemlju nekdanje hoške pražupnije oz je bila podružnična cerkev Završke župnije, katere advokat je bilo rogaško gospostvo, leta 1751 ni bila posvečena, niti ne njenih 5 oltarjev. Prižnica je bila brezkriža, spovednice brez rešetk in za kristija brez umivalnika. isti viri navajajo, da se je leta 1756 vedelo, da je bila zgrajena iz miloščin kmalu po začetku stoletja. Bila je lepa, imela je 5oltarjev, bratovščino in 3 zvonove. Leta 1760 je bila v enakem stanju. Glavni je oltar posvečen Devici Mariji, stranski oltar sv. Urbana pa je bil ob omenjeni vizitaciji še oltar sv. Treh kraljev. Drugi stranski oltar posvečen sv. Antonu puščavnika, v kupolasto obokani kapeli pa je še baročni oltar rožnovenske Matere božje. Oltarji so bili renovirani leta 1893, iz tega leta pa je tudi čudovita slika rožnovenske Matere božje, znamenitega furlanskega slikarja Jakoba Brolla, ki visi v bližini stranskega vhoda. Znamenitih je tudi pet čudovitih slik v prezbiteriju iz leta 1914, ki uprizarjajo Marijino življenje in smrt, te pa so delo priznanega mariborskega slikarja Franca Horvata. Kulturnozgodovinski pomen cerkve in zlasti njene poslikave se prikaže v širšem kontekstu nastajanja Cerkev Device Marije je zaščitena kot kulturnozgodovinski spomenik, zadnjo prenovo pa je zgradba doživela leta 1999. Vsako leto na Marijin praznik, 15. avgusta (velika maša ali veliki šmaren), se k slikoviti cerkvi nad reko Dravo podajo na romanje ljudje z bližnjih krajev. Mimogrede, to je tudi čas, ko se po stari tradiciji postavijo klopotci in zaprejo kokoši, oboje pa z istim namenom, da se obrani pridelek vinogradov. Pred cerkvijo v času romanja navadno postavijo tudi stojnice z najrazličnejšo robo, domačo hrano in vinom. Gre za romanje z dolgoletno tradicijo, ki je za vse domačine in širše pomemben praznik in tudi družabni dogodek.
This work is licensed under a Attribution 4.0 International License (CC BY 4.0)
Viri
- Foto: Črtomir Rosić
- Pucko I. Župnija Zavrč in njenih 550 let; 1430 – 1980, Zrinski Čakovec,, 1980
- Curk J. Umetnostna podoba južnega dela Podravja v očeh vizitatorjev 17. in 18. stoletja, Časopis za zgodovino in narodopisje 1, 1997
- Domjan Ž. Kulturno zgodovinski oris kraja Zavrč s poudarkom na nekdanjem rečnem prometu po Dravi, Raziskovalna naloga, OŠ Cirkulane-Zavrč, 2007
- Splavarjenje po reki Dravi
