Čas po razpadu rimskega cesarstva v letu 476 imajo mnogi za »mračni srednji vek« in v stoletjih, ki so sledila so ljudje nekako pozabili na geografsko znanje antičnega sveta. Čeprav so Antični Grki s svojimi najvidnejšimi predstavniki kot so Tales, Herodot, Aristotel in Klavdij Ptolemej prvi sistematično razvili geografijo kot znanstveno vedo, so dela klasičnih geografov izginila za cela stoletja. Sicer obstajajo nekatere svetle izjeme, npr. nekateri arabski misleci, učenjaki, popotniki in raziskovalci, kot al-Idrizi, Ibn Batuta in Ibn Haldun, ki so grško in rimsko znanje nadgrajevali, a vse skupaj je bilo enostavno premalo za vidnejši razvoj in ohranitev znanja. Šele v obdobju renesanse, v 14. in 15. stoletju, so ponovno odkrili dela klasičnega zemljepisa in jih prevedli v latinščino. Posebej je zanimanje za geografijo in zemljevide v Evropi povečalo s potovanji izjemnega popotnika Marca Pola. Pojavilo se je vedno več zapisov in starih klasičnih zemljevidov, največ pozornosti med omenjenimi deli pa je zbudil Ptolemejev zemljevid oz. Ptolemejev geografski priročnik (Geografike hyfegesis), ki ga je v 2. stoletju oz. okrog leta 150 izdal Klavdij Ptolemej. O njegovem življenju ni veliko znanega, ugotovljeno je bilo samo to, da je moral leta 150 delati v Aleksandriji, kjer naj bi bil tudi od leta 127 do 141. Čeprav so imeli Ptolemeja za člana aleksandrijske grške družbe, točnih podatkov o njegovem rojstvu in izvoru ni, v kasnejši arabskih virih pa so ga navajali kot Zgornjega Egipčana. Zanimivo je, da je Ptolemej grško ime, ki se pojavlja tudi v grški mitologiji in ima homersko obliko. Med makedonskim višjim slojem je bilo v obdobju Aleksandra Velikega ime dokaj pogosto, mnogi med njimi pa so bili v Aleksandrovi vojski. Za razliko od priimka je Ime Klavdij rimskega izvora, kar nakazuje, da je bil Ptolemej rimski državljan. Priznani perzijski matematik, astronom in geograf iz 9. stoletja Al-Khwārizmī (Al Horizmi) je menil, da je bil Ptolemej potomec rimskega cesarja Klavdija in da so se zaradi tega njegovi potomci tako imenovali.
Ptolemej (Foto: Wikipedija)
Za razliko od Evropejcev so Arabci po zaslugi njenega prevoda iz 9. stoletja Ptolemejevo “Geografike hyfegesis” oz. Ptolemejev geografski priročnik dobro poznali, v Evropi pa je omenjeno delo izšlo šele leta 1410. Njegov latinski prevod obsega 8 knjig, ki so razdeljene na dva dela. Prvi del je bil posvečen postopkom risanja zemljevidov in projekcijam, tako celotnega naseljenega sveta, kot tudi Rimskih provinc. V drugem delu je Ptolemej za zemljevide podal potreben topografski seznam in napise, njegov naseljeni svet pa se je raztezal od dolžine 180 stopinj od območja Makronezije (Blagoslovljeni otoki) oz. otočja zahodno od Gibratarske ožine v Atlantskem oceanu do sredine Kitajske in približno od širine 80 stopinj od Shetlandskih otokov do indonezijskih otokov Meroe. V svojem delu (Geografike hyfegesis), je Ptolemej ocenil velikost Zemlje, opisal njeno površje in označil veliko mest po zemljepisni širini in dolžini. Dejansko gre za zbirko tistega kar je bilo v tistem času znanega o svetovni geografiji v Rimskem imperiju, pri tem pa se je zanašal na zgodnejšega geografa Marinosa Tirškega in na geografske leksikone o Rimskem in antičnem Perzijskem imperiju, večina virov, ki se je nanašala na zunanja področja Rimskega imperija, pa je bila nezanesljiva. Kakor pri modelu Osončja v Almagestu je tudi tukaj postavil vse v veliko sliko. Vsa zemljepisna področja, ki jih je Ptolemej poznal je označil z zemljepisnima koordinatama, ter določil mrežo napeto okrog zemeljske oble. Širina se je merila enako kot danes od ekvatorja, vendar jo je Ptolemej raje izražal kot dolžino najdaljšega dne namesto kotne stopinje (dolžino dneva ob poletnem Sončevem obratu narašča od 12 ur do 24 ur, ko se premikamo z ekvatorja na polarni krog). V knjigah 2 do 7 je uporabljal stopinje, in je postavil ničelni poldnevnik (dolžina 0°) na najbolj zahodni celinski del, ki je bil takrat poznan, na že omenjene Blagoslovljene otoke. Otoki so bili morda bili celo Zelenortski otoki in ne Kanarski otoki, kot so dolgo časa mislili, otočje na zemljevidu pa je označeno s šestimi točkami in napisom »Fortunata«. Četudi je v delu kot celoti precej netočnosti, po nauku o kartografiji vendarle vsebuje navodila za kasnejšo izdelavo zaneslivih zemljevidov. Spodnji prikaz zemljevida je bil narisan na osnovi Ptolemejevega zemljevida in jasno dokazuje pomebnost tega dela, predvsem če ga primerjamo s Beatusovim zemljevidom, ki so ga izrisali 200 let prej. Pri slednjem gre za eno najpomembnejših kartografskih del evropskega zgodnjega srednjega veka, ki ga je narisal španski menih in teolog Beatus Liébanski (730 – 798). Original zemljevida, ki je prikazan v prologu druge knjige Beatusovega dela Komentar Apokalipse se je žal izgubil, ohranjenih pa je več precej avtentičnih kopij.
Najstarejši ohranjen Ptolemajev zemljevid sveta, po prvi projekciji menihov v Konstantinoplu pod Maksimom Planudom okoli leta 1300. (Foto: Wikipedija)
Ptolemej je v svojem delih izrisal zemljevide z uporabo pravokotne projekcije, a je hitro ugotovil, da omenjena tehnika ni primerna za zemljevide celotnega znanega sveta. Namesto tega je v knjigi 7. svojega dela opisal tri ločene projekcije, ki so precej nenavadne, saj v kombinaciji z natančnimi absolutnimi razdaljami prikazujejo precenjeno dolžino Sredozemskega morja v stopinjah. Njegov ničelni poldnevnik na Blagoslovljenih otokih je bil torej približno 10 dejanskih stopinj zahodno od Aleksandrije, kot je bilo predvideno, napako pa je kasneje popravil že omenjeni Al-Khwārizmī po prevodu sirskih izdaj Ptolemeja v arabščino v 9. stoletju. Kljub temu so na Ptolemejevem zemljevidu jasno spoznavni tudi tisti deli sveta, o katerih je bilo takrat sorazmeroma malo znanega. Afrika je npr. prikazana le kot velik polotok neznane celine »Terra incognita«, ki se tako močno razširi na sever in jug, da nastane povezava s kitajsko obalo in je Indijski ocean videti kot ogromno jezero. Žal takšna predstava ni mogla vzpodbuditi evropskih pomorščakov, da bi pluli v Indijo po morju, a so konec 14. stoletja njegovo domnevo o obliki sveta ovrgli portugalski pomorščaki. Obpluli so namreč južno konico afriške celine in prišli do Indije. Kljub temu je bil Ptolemejev zemljevid še naprej eden glavnih pripomočkov evropskih pomorščakov in drugih popotnikov ter je pri raziskovalcih v naslednjih stoletjih povročal nemalo težav. Neposreden vpliv je namreč imela Ptolomejeva domneva, da azijska celina sega neskončno daleč na vzhod in da je obseg Zemle dosti manjši, kot je v resnici. Iz teh domnev so sklepali, da Evropo od Azije loči le kratko potovanje po morju in da bi bilo lahko priti na Kitajsko, če bi se podali na pot proti zahodu.
Kopija Ptolemajevega zemljevida sveta izdelana leta 1482. (Foto: https://www.bl.uk/learning/timeline/item126360.html)
Viri:
- Foto naslovnice: Eden prvih zemljevidov sveta iz bolonjske izdaje Ptolemejeve Geografije iz leta 1477. (Ptolemy, Public domain, via Wikimedia Commons)
- Wikipedija
- Pennington Piers, Kdo je odkrival svet (The great explorers), Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1980
- Leksikon Sova (urednica Maja Ogrizek), Cankarjeva založba, Ljubljana, 2006
- Enciklopedija leksikografskog zavoda (direktor Miroslav Krleža), Jugoslavenski leksikografski zavod, Zagreb, 1966
- Wilfried Koch, Umetnost stavbarstva: veliko standardno delo o evropskem stavbarstvu od antike do danes, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1999
- Leksikon cankarjeve založbe, Ljubljana 1984
- Velika družinska enciklopedija zgodovina, Reader’s Digest, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2006
- Spletna stran British Library: https://www.bl.uk/learning/timeline/item126360.html
