Splošno velja mnenje, da je človek od svojih prvih dni na tem svetu odkrival svoj bližnji in daljnji svet. Tako so prvi raziskovalci sveta danes arheološki znanosti dokaj dobro poznani, prav tako pa njigove selitvene poti. Ob tem lahko povemo, da se je prazgodovinski človek v neznano podajal predvsem zaradi iskanja hrane in zavetja ter bega pred nevarnostmi. Verjetno v tistih časih ljudem ni bila na razpolago nikakršna informacija o podvigih drugih, razen kar se je prenašalo v manjših rodovnih skupinah z ustnim izročilom iz roda v rod. Zadeve so se spremenile šele z nastankom prvih velikih civilizacij in iznajdbo pisave ter pisane tradicije, iz katerih zgodovina o raznih odpravah pridobiva jasnejše vedenje. Prve visoke civilizacije so nastale približno leta 3500 pr. n. št. na tako imenovanem rodovitnem polmesecu na Bližnjem vzhodu. Gre za območje ob reki Evfrat in Tigris, ki je segalo od Perzijskega zaliva vzdolž dolin omenjenih rek preko obalnih področij vzhodnega Sredozemlja v dolino reke Nil. Prve države so se razvile tudi ob velikih rekah kot so Ind ob Rumeni reki (današnja Kitajska). Njihov nastanek štejemo za prelomni trenutek, ki je ločil prazgodovino od starega veka, saj se je pred tem večina ljudi preživljala z lovom in nabiralništvom. Sicer so po svetu že obstajala majhna stalna vaška naselja, a v večini je bilo prebivalstvo nomadsko. Za visoko razvite in dobro organizirane družbe, ki so nastale na omenjenem področju pred približno 5000 do 6000 leti je veljalo, da so nastale okrog mest in mestnih središč, kjer so veljali določeni zakoni, ki jih je branila osrednja oblast. Družbe so poznale za tisti čas visoko razvito tehnologijo in specializirane obrti, pomembno vlogo pa so imele tudi izobrazba, vera in kultura. Skupne značilnosti prvih visokih civilizacij so bile tudi namakanje polj, množična uporaba kovin za izdelavo orodja in orožja, gradnja monumentalnih stavb iz opeke ali klesanega kamenja, izdelava keramičnih posod s tankimi stenami in izdelava velikih kipov. Vsaka od teh družb je razvila svoj sistem pisave, ki je omogočal zapisovanje dogodkov.
Foto: Goran tek-en, CC BY-SA 4.0, via Wikimedia Commons
Tako je iz starih virov znano, da je v Mezopotamiji, deželi med Avfratom in Tigrisom, prva visoka civilizacija nastala okoli 3500 let. pr. n. št., gre pa za ombočje kjer so sedaj Irak, Kuvajt, severozahodni del Sirije, majhen del vzhodne Turčije in manjši del jugozahodnega Irana. Toponim Mezopotamija je sestavljen iz starogrških besed μέσος [mésos] – sredi ali sredina in ποταμός [potamós] – reka. V dobesednem prevodu bi pokrajino lahko imenovali Medrečje, v zahodnem svetu pa se zaradi bogate zgodovine nanjo gleda kot na zibelko civilizacije. Zapisovanje aktualnih dogodkov in zgodovine Spodnje Mezopotamije se je začelo sredi 3. tisočletja pr. n. št. s klinopisnimi zapisi zgodnjih kraljev. Iz teh zapisov je znano, da je okrog leta 2400 pr. n. št. na tem območju vspostavil državo oz. Akadsko kraljestvo kralj Sargon (Sargon Akadski, znan tudi kot Sargon Veliki (akadsko Šarru-kīnu, pravi kralj ali zakoniti kralj), ki je segalo od gornjega Tigrisa pa vse do obale sredozemskega morja. Selitev in vpadov drugih ljudstev je na tem področju je bilo veliko, tako, da se je Akadsko kraljestvo moralo okoli leta 2100 pr. n. št. umakniti vplivu in moči takrat pomembne sumerske mestne države Ur. Gre za mesto, kjer je nastala prva pisava oz. klinopis, stari viri pa tudi navajajo, da so se tod oblikovali prvi začetki astronomije, matematike, umetnosti in obrti. Omenjena država ni dolgo obstajala, saj so jo le 100 let posneje preplavili amoritski doseljenci iz zahodne puščave.
Trojezični klinopisni napis Kserksa I. v trdnjavi Van, Turčija, pisan v stari perzijščini, elamščini in babilonščini (Foto: Bjørn Christian Tørrissen, CC BY-SA 3.0, via Wikimedia Commons)
Prvi sumerski viri iz okoli 2400 let pr. n. št. omenjajo deželo Amoritov (“dežela Mar.tu”), ki ni povezana z Mezopotamijo temveč z deželami zahodno od Evfrata, vključno s Kanaanom in Sirijo. V mezopotamskih virih se pojavljajo kot nomadi posebej povezani z goratim območjem Jebel Bishri v Siriji, ki jo imenujejo “gora Amoritov”. Za njih je bil etnični termin Amurru in Amar uporabljen v času Akadcev in v starodavnem Egiptu oziroma od 21. stoletja pr. n. št., posebej v času velike suše, ko so obsežne migracije Amoritskih plemen preplavile južno Mezopotamijo. Amoriti so živeli kot nomadi in so bili po starih svetopisemskih zapisih bojevitega značaja. Nekateri od njih so v Mezopotamijo prodirali mirno tako, da so prevzemali manj vredna dela, drugi pa so prodirali z nasilnim osvajanjem ozemelj. Za mnoge zgodovinarje so eden od glavnih vzrokov propada sumerske tretje dinastije iz Ura. V nastali zmedi, ki je sledila propadu dinastije Uru, se je rodila znamenita babilonska država, ki je svoj politični in kulturni vrhunec dosegla v prvi polovici 18. stoletja pr. n. št. v času vladanja kralja Hamurabija. Hamurabi (1810 pr.n.št.–ok. 1750 pr.n.št.) je bil šesti babilonski kralj iz prve babilonske dinastije Amoritov. V času svoje vladavine mu je uspelo zavzeti Sumersko in Akadsko kraljestvo (Elam, Larsa, Eshnunna in Mari) in uničiti zadnjo sumersko dinastijo, ki je prihajala iz mesta Isin, s tem pa je dejansko postal prvi kralj Babilonskega imperija. Hamurabi je najbolj znan po svojem zakoniku, ki je med prvimi uvajal večji poudarek na fizičnem kaznovanju storilcev kaznivih dejanj. Za vsak zločin so bile predpisane določene kazni, velja pa tudi za prvi zakonik, ki je uvedel tudi predpostavko nedolžnosti. Torej načelo, da je obsojenec nedolžen, preden mu je krivda dokazana, prihaja že iz Hamurabijevih zakonov. Babilonski imperij zaradi šibkih naslednikov Hamurabija ni mogel vzdržati vojaškega pritiska starodavnega anatolskega ljudstva Hetitov, ki jih je vodil kralj Mursili. Starodavno ljudstvo Hetiti so babilonski imperih zavzeli okrog leta 1595 pr. n. št., prihajali pa so iz Anatolije (Mala Azija). Obstajajo tudi dokazi, da so v 4. in 3. tisočletju pr. n. št. živeli v pontsko-kaspijski stepi, ki danes obsega prostrana področja Ukrajine, Moldavije in Rusije, okoli Azovskega morja. Čeprav spadajo v bronasto dobo, so bili Hetiti dejansko predhodniki železne dobe, saj so že v 18. stoletju pr. n. št. razvili proizvodnjo železnih izdelkov. Hetitski imperij je dosegel vrhunec v sredini 14. stoletja pr. n. št. pod Šupiluliumo I., ko je obsegal področje večine Male Azije, kot tudi dele severnega Levanta in Zgornje Mezopotamije. Imperij je bil znan po urejenih klinopisih na glinastih ploščah, mogočni vojski, ki je uporabljala bojne vozove z vprego in gradnjo mogočnih templjev z monumentalnem utrdbenem sistemu. Največjega so arheologi našli v tedanjem središču imperija Hatuša (današnji Boğazköy v Turčiji), kjer so našli kraljevi arhiv z 10.000 ploščami, popisanimi v klinopisu v akadščini in istem neznanem jeziku, kot egiptovska pisma Keta. Po umiku Hetitov so omenjeno področje z okoliških hribov prevzela plemena Kasitov in nad Mezopotamijo zavladali celih 500 let.
Ruševine levjih vrat Hatuše v danšnji Turčiji (Foto: Bernard Gagnon, CC BY-SA 3.0 via Wikimedia Commons)
V deolini reke Nil je prva civilizacija nastala približno 500 let po nastanku države v Mezopotamiji. Gre za egipčansko kulturo, ki ni bila le najbolj izrazita, temveč tudi najtrajneša kultura t.i. Starega sveta. Beseda Egipt izhaja iz starogrške besede aígyptos, kar pomeni črna podlaga ali črna zemlja in se nanaša na rodovitno črno prst na poplavnih ravnicah Nila. Sicer je znano je, da so bile v dolini reke Nil zakoreninjene neolitske kulture že okoli 6000 pr. n. št., in se je neolitiku v Zgornjem in Spodnjem Egiptu neodvisno razvilo več preddinastičnih kultur, a se le te običajno obravnavajo kot predhodnici dinastičnega Egipta. Prvo združeno kraljestvo je ustanovil kralj Menes okoli 3150 pr. n. št., kar je vodilo do vrste dinastij, ki so vladale v Egiptu prihodnja tri tisočletja. Egipčanska kultura v tem dolgem obdobju se uvrša med najbolj dominantne kulture sveta in je ostala izrazito samosvoja v svoji veri, umetnosti, jeziku in običajih. Življenje in blagostanje Starega Egipta sta bila močno povezana in odvisna od reke Nil, grški zgodovinar Herodot pa je ob tem zapisal, da je »Egipt dar Nila«. Nil je namreč imel ključno vlogo pri razvoju egiptovske civilizacije, saj je redno vsakoletno odlaganje mulja na okoliška zemljišča botrovalo dobri rodovitnosti območja ob reki. Stari Egipčani so tako pridelali večje količine raznih pridelkov, predvsem pšenico, lan, papirus in druge pridelke ter jih prodajali tudi v druge dežele. Pšenica je bila po starih virih ključen pridelek v lakoti, ki je takrat prizadela Bližnji vzhod, tako da je trgovina skupaj z egiptovsko diplomacijo z drugimi državami prispevala h gospodarski stabilnosti. Daljnosežna trgovina je vzdolž Nila torej potekala že od antičnih časov, Egipčane pa preko njihovih meja ni gnala le prodaja svojih odvečnih pridelkov temveč tudi potreba po surovinah, ki jih na njihovem področju ni bilo moč dobiti. Tako kot Mezopotamci ob Avfratu in Tigrisu so tudi Egipčani v tem času dodobra razvili ladjedelništvo. Iz starih virov je razbrati, da so Egipčani prvič zapluli po morju okrog leta 2600 pr. n. št., ko je 40 egipčanskih ladij odjadralo v Bilbos v Feniciji, da bi nakupili cedrov les iz Libanonskega pogorja. Razen z Zahodno Azijo so Egipčani trgovali tudi z Nubijo, Etiopijo in Kreto. Kljub temu, da so takrat potovanja bila nevarna so zgodnji trgovci kot raziskovalci sveta, košček za koščkom širili znani svet in ga kot izročilo tudi prenašali povsod koder so hodili.
Egiptovska ladja iz časa okoli leta 2500 pr. n. št., najdena ob vznožju piramide faraona Khufuja (Foto: Olaf Tausch, CC BY 3.0, via Wikimedia Commons)
Egipčani so se sicer nabolje počutili na reki Nil in so plovbo po morju prepuščali drugim ljudstvom, kot npr. kretskim Minojcem. Gre za ljudstvo, ki so svojo civilizacijo zgradili na Kreti v Egejskem morju, trajala pa je od 2600 do 1450 pr. n. št., ko je prevlado nad otokom prevzela mikenska civilizacija. Ko govorimo o omenjenem obdobju govorimo tudi t. i. Minojski dobi, za katero je značilno, da so gradili velike palače, najbolj znana pa je v prastarem zgodovinskem mestu Knosos. Zanimiv je tudi podatek, da je okrog leta 1600 pr. n. št. prva kretska kultura katastrofalno propadla, vzrok za propad pa pripisujejo t.i. Minojskemu izbruhu oz. izbruhu ognjenika Tere, ki je bil eden največjih na Zemlji. Uničil je otok Tero skupaj z minojskimi mesti v neposredni okolici in na severni obali Krete. Poleg tega je izbruh povzročil podnebne spremembe na območju Sredozemlja, Egejskega morja in večjega dela severne poloble. Dokazano je, da je povzročil tudi slabo letino na Kitajskem, spodbudil je grške mite, pripomogel k političnemu kaosu v Egiptu ter vplival na mnoge biblijske zgodbe v 2. Mojzesovi knjigi. Kreta si je po tem padcu dokaj hitro opomogla, ter obnovila palače in mesta ter infrastrukturo. Za minojska mesta je bilo značilno, da so bila povezana s tlakovanimi cestami, zgrajenimi iz kamnitih blokov, izrezanih z bronastimi žagami. Ulice so imele odtočne kanale, kanalizacija in tekoča voda sta bili dostopna višjemu sloju, ponekod pa so uporabljali celo keramične cevi. Kot že omenjeno velja Knosos in njegova palača za najpomembnejše najdišče kretske kulture, s katerim so povezane številne legende. Vladal naj bi kralj Minos (sin Zevsa in Evrope), ki ga povezujejo z miti, kot sta labirint z Minotavrom in zgodba o Dedalu in Ikarju. Skratka, minojska kultura je na svojem vrhunci v času med 1700 nin 1450 pr. n. št. dosegla raven kultur v Mezopotamiji in Egipta. Kreta ima namreč strateško lego kot trgovsko središče in minojske trgovske poti so otok povezovale tudi z tedaj neznanim zahodnim Sredozemljem.
Restavrirani del palače v Knososu s fresko bika (Foto: Bernard Gagnon, CC BY-SA 3.0, via Wikimedia Commons)
Kljub vsemu napredku je minojska kultura okrog leta 1450 pr. n. št. začela propadati in minojske trgovske zveze so prevzeli Mikenci, ki naj bi otok Kreta osvojili leta 1420 pr. n. št. Propad minojske kulture mnogi arheologi in zgodovinarji pripisujejo tudi dejstvu, da so bili Minojci v bronasti dobi vodilni trgovci s kositrom (kositer so zlili z bakrom, najverjetneje s Cipra, in nastal je bron), ki pa ga je v tem obdobju že pričelo zamenjevati bolj uporabno železo. Mikenci so minojske trgovske zveze prevzeli le za nekaj časa, saj so že okoli 1100 pr. n. št. v Sredozemlju vladali Feničani, ki so bili ljudstvo s področja današnje Sirije, Palestine in Izraela ter Severne Afrike. Zanimivo, da za razliko od drugih ljudstev nikoli niso ustanovili enotne države, temveč so ustanavljali mesta ob sredozemski obali, ki so postala pomembna trgovska središča. Zraven tega, da so bili odlični pomorščaki, kar jim je prišlo še kako prav pri trgovanju z dragimi kamni, škrlatno barvo in živili (večinoma žitom in ribami), so razvili visoko civilizacijo oz. kulturo. Izumili so črkovno ali abecedno pisavo, ki so jih kasneje od njih prevzeli še Grki in Rimljani, Hebrejci, Arabci in Indijci. S svojimi ladjami so prevažali ne le blago, ki so ga proizvedli sami, temveč tudi tovore drugih ljudstev. Pluli so do obeh koncev Sredozemskega morja, ter pluli celo skosi Gibralska vrata ter tako tvegali plovbo po razburkanem Atlantiku. Na vseh strateških točkah Sredozemlja so gradili feničanske trgovske kolonije, med katere je spadala tudi znamenita Kartagina, ki je kasneje sama postala velika in mogočna država.
Relief feničanske trgovske ladje, 4. stoletje pr. n. št. (Foto: History today – https://www.historytoday.com/reviews/when-lebanon-ruled-seas)
Viri:
- Foto naslovnice: Asirski relief iz palače kralja Sargona II v Khorsabadu prikazuje feničansko ladjo, ki prevaža hlode cedre (Wikipedija – Marie-Lan Nguyen, Louvre Museum , Public domain, via Wikimedia Commons)
- Wikipedija
- Pennington Piers, Kdo je odkrival svet (The great explorers), Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1980
- Leksikon Sova (urednica Maja Ogrizek), Cankarjeva založba, Ljubljana, 2006
- Enciklopedija leksikografskog zavoda (direktor Miroslav Krleža), Jugoslavenski leksikografski zavod, Zagreb, 1966
- Wilfried Koch, Umetnost stavbarstva: veliko standardno delo o evropskem stavbarstvu od antike do danes, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1999
- Leksikon cankarjeve založbe, Ljubljana 1984
- Velika družinska enciklopedija zgodovina, Reader’s Digest, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2006
- Spletna stran History today: https://www.historytoday.com/
- Spletna stran: https://www.biblicalarchaeology.org/daily/phoenicians-sailing-to-the-new-world/
