Na slikoviti vzpetini nad morjem in obdan s prekrasnim parkom, se bahavo naslanja morskemu soncu verjetno najbolj znana tržaška zgradba dvorec Miramare. Stoji na obrobju Trsta, od samega centra mesta pa oddaljen le kakšnih 8 km in je prava paša za oči ter zagotovo vreden vsakega obiska. Kot svojo rezidenco ga je dal zgraditi nadvojvoda Ferdinand Maksimilijan I. Habsburško-Lotarinški (1832-1867), mlajši brat cesarja Franca Jožefa. Ta je bil navdušen nad lepoto rta Grignanu, strmega kraškega grebena nad morjem, ki je bil prvotno skoraj brez vegetacije. Maksimilijan je ob koncu leta 1855 okrog grebena dokupil več parcel in dal narediti načrte za slikoviti romantični dvorec. Le te je zasnoval znani avstrijski arhitekt in inženir Carl Junker, gradnja pa je potekala med letoma 1856 in 1860. Kot zanimivost naj omenim še podatek, da je bilo polaganje temeljnega kamna 1. marca 1856. Po prvotnih načrtih je dvorec imel predvidena tri nadstropja, a se je Maksimilijan, ki je gradnjo financiral iz lastnih sredstev, zaradi pomanjkanja denarja tretjemu nadstropju odpovedal. Vanj se je v pritlične sobane dvorca skupaj s svojo soprogo belgijskega kraljevega stanu Charlotto Belgijsko vselil na božični večer leta 1860. V tem času je bil dvorec od zunaj že končan, v teku pa so bila dela v prvem nadstropju. Slog slikovitega in romantičnega dvorca odraža umetniške interese nadvojvode Maksimiliana, ki je budno spremljal in se navduševal nad arhitekturo tistega časa. Zamislil si je dvorec, ki je prav posrečena mešanica srednjeveške gotike in renesanse, hkrati pa se spogleduje po velikih hišah tistega časa, ki so jih gradili plemiči v alpskih pokrajinah ob bregovih rek in jezer.
Mnogi priznavajo, da je Maksimilijan z dvorcem ustvaril izjemno kombinacijo in edinstveno vzdušje klasične evropske arhitekture visoke plemiške družbe s sredozemskim navdihom. Slednji se posebej odraža zahvaljujoč prisotnosti morja v kombinaciji s svetlo modro barvo tapiserij v pritličju dvorca. Dvorec hkrati obiskovalce navdihuje s čudovito opremo imenitnih oblikovalcev tedanjega časa in z veliko sobanami. Tako sta npr. bila oprema in dekoracije pritličja, ki je bilo namenjeno za uporabo Maksimilijana in njegove soproge Charlotte oz. intimnemu družinskemu vzdušju, zaupana znanemu obrtniku Franzu Hofmannu in njegovem sinu Juliusu. V prvem nadstropju se nahajajo razkošnejši reprezentativni prostori, ki so bili namenjeni predvsem gostom, del prostorov pa urejen po vzoru kabine na avstrijski poveljniški ladji SMS Novara (1850). Ferdinand Maksimilijan je namreč bil navdušen pomorščak in tudi vrhovni poveljnik avstrijske vojne mornarice. Poleg samega dvorca se nahaja 22 hektarjev velik botanični park z redkimi eksotičnimi rastlinami, ki jih je Maksimilijan deloma prinesel s svojih potovanj. Zasnovo parka je na začetku gradnje dvorca načrtoval znani vrtnar Josef Laube, ki ga je leta 1859 zamenjal Anton Jelinek. Kot že rečeno je bil predel rta Grignano prvotno skoraj brez vegetacije zato so velike količine zemlje pripeljali iz avstrijske Štajerske in Koroške, drevesa in grmovnice pa večinoma iz Lombardije in Venete, kjer je pravo bogastvo drevesnih in grmovnih vrst. Maksimilijan je dela v parku nenehno in budno spremljal, tudi takrat, ko se je preselil v Mehiko, od koder je nazaj pošiljal različne eksotične vrste dreves. Prevladujoča zasnova botaničnega parka je dejansko idiličen gozd v harmoniji z značilnostmi kraja, kjer se drevesa izmenično menjujejo s travnatimi površinami, skozi pa so nadvse zanimivo speljane sprehajalne poti z mostički preko potočkov in manjših ribnikov. Tudi neposredna okolica dvorca je lepo zasnovana in urejena z mnogimi cvetličnimi gredami in pergolami ter daje izjemen romantičen občutek, ki verjamem prevzame vsakega obiskovalca.
Slikoviti dvorec je žal odet s tragično življenjsko zgodbo zakoncev, ki sta v njem uživala le kratek čas, saj so Maksimilijanu le 4 leta po vselitvi mehiški monarhisti in sam Napoleon II. ponudil cesarsko krono. Vse skupaj se je dogajalo v precej nestabilnem času po državljanski vojni, v katero je bila vpletena tudi francoska vojaška ekspedicija Napoleona III., ki je hotel svojo oblast razširiti tudi v novi deželi in je imel po Mehiki velike apetite. Ta je vojno financiral in podpiral z namenom strmoglavljenja tedanjega predsednika Benito Juareza in obnoviti monarhijo, ki je bila ukinjena leta 1824. Maksimilijan je sprejel ponudbo in postal cesar Maksimilijan I. Mehiški, habsburški cesar Mehike, Napoleon III. pa je pod pritiskom Združenih držav Amerike, domače javnosti in v pričakovanju vojne s Prusijo in pruskim kanclerjem Otto von Bismarckom umaknil svoje čete nazaj v Evropo. To je ponudilo priložnost poraženim republikancem, da z izdatno pomočjo Združenih držav Amerike izvedejo ponoven protinapad in zmago nad Maksimilijanom ter njegovimi privrženci. Tako se je v maju leta 1867 v mestu Queretaro v osrednji Mehiki, po nekaj mesecih obleganja, cesar Maksimilijan s svojo izčrpano cesarsko vojska predal, na oblast pa je ponovno prišel Benito Juarez.
Soproga Charlotta je še pred tem odpotovala nazaj v Evropo in v evropskih kraljevih in plemiških krogih ter vplivnih ljudeh, posebej pa pri Napoleonu III. iskala pomoč za rešitev krize v Mehiki, a žal zadostne in konkretne podpore, razen mnogih zahtev Benito Juarezu za izpustitev cesarja Maksimilijana, ni dobila. Tako je bila s svojo prošnjo tudi pred tedanjim papežem Pijem IX. , ko so ji sporočili, da je njen soprog že usmrčen, kar jo je povsem zlomilo. Benito Juarezom je namreč pred vsemi zahtevami ostal neomajen in v zgodnjih jutranjih urah 19. junija 1867 dal Maksimilijana ustrelili skupaj z dvema njegovima generaloma. Maksimilijanovo telo je bilo javno izpostavljeno v mestu Queretaro vse do januarja 1868, ko je njegov starejši brat, avstrijski cesar Franc Jožef, ponj poslal bojno ladjo Novaro, ki ga je prepeljala v takratni avstrijski Trst. Od tam so ga prepeljali na Dunaj in pokopali v kripti kapucinske cerkve in samostana oz. družinski grobnici habsburške kraljeve rodbine.
Charlotta je ob vsem neuspehu doživela živčni zlom in se za kratek čas nastanila v Castelletu, manjšem objektu v grajskem parku dvorca Miramare, kjer sta s soprogom Maksimilijanom živela pred selitvijo v dvorec. Kmalu se je vrnila nazaj v rodno Belgijo, kjer je povsem depresivna in nebogljena umrla 18. januarja 1927 v dvorcu Bouchout. V sam dvorec Miramare se ni nikoli vrnila. V nadaljevanju je grad služil kot občasna rezidenca Habsburžanov, vanj pa je zelo rada zahajala predvsem soproga cesarja Franca Jožefa I. Elizabeta Bavarska, bolj znana kot cesarica Sisi. Zanimiva je povezava z Maksimilijanom, saj je namreč tudi cesarica Sisi umrla nasilne smrti in to ob napadu italijanskega anarhista Luigia Luchena leta 1898 v Ženevi. V 1. svetovni vojni in po njej je dvorec doživlja turbulentno obdobje in delil usodo bližnjega Trsta. Tako leta 1918 nekaj časa pristane pod italijansko oblast, ki v njem za nekaj časa odpre muzej. Že leta 1931 ga prevzame vojvoda Amadeo, bolj znan kot vojvoda od Aoste iz italijanske kraljeve plemiške družine Savojskih, ki ga preuredi v stanovanje v slogu tridesetih let in v skladu s svojimi potrebami.
Tudi njegova zgodba je žal odeta v prerano smrt in zdi se, da je dvorec Miramare kot nekakšna zakleta graščina. Amadeo Savojski je namreč tako kot Maksimilijan, mirni pomorski dvorec zamenjal za pustolovščino v daljni tuji deželi preko morja. Umrl je zaradi malarije v začetku leta 1942 v britanskem ujetništvu na področju takratne italijanske kolonije Vzhodna Afrika. Nasploh 2. svetovna vojna v dvorec prinese ponovne spremembe, saj preide pod nemško oblast, ob koncu vojne pa si lastništvo izmenjujejo Angleži in Američani. Leta 1954 z londonskim sporazumom mesto Trst in njegova širša okolica ter seveda s tem tudi dvorec Miramare preideta nazaj pod oblast Italije, ki ga že naslednje leto preuredi v muzej in odpre za javnost.
Kontakt
Museo Storico e il Parco del Castello di Miramare
Viale Miramare – 34151 Trieste
T: +39 040 224143
E: mu-mira@cultura.gov.it
W: https://miramare.cultura.gov.it/
This work is licensed under a Attribution 4.0 International License (CC BY 4.0)
Vir
- Foto: Črtomir Rosić
- http://www.burger.si/Italy/Miramar/uvod_SLO.html
- http://www.putovnica.net/odredista/italija/trst/sto-posjetiti-znamenitosti-u-trstu/dvorac-miramare
- http://www.castello-miramare.it/eng/home/home.php
- https://80prica.wordpress.com/2011/06/19/prica-druga-miramar-koji-ne-oprata-odlaske/
- Tednik Slovenski gospodar št. 34/XLI, Maribor, 4. julij 1907
- Tednik Slovenski gospodar št. 47/LXIII, Maribor, 20. november 1929
