Srce Srbije skriva dve izjemni pokrajini, ki sta nas kot ekipo spletnega portala Vagabundo povsem očarali – Šumadija in Đerdap. Šumadija nas je pozdravila z valovitimi griči, gostimi gozdovi in spokojnimi samostani, kjer zgodovina diha iz kamna. Velja za srce Srbije, saj je odigrala ključno vlogo v srbski zgodovini, zlasti v času Prvega in Drugega srbskega upora proti Osmanskemu cesarstvu v 19. stoletju. Njena lepota in neokrnjena narava ponuja številne možnosti za raziskovanje in rekeracijo ter nomenega obiskovalca ne pusti ravnodušnega. Đerdap nas je po drugi strani navdušil s svojo dramatično pokrajino ob Donavi, kjer se mogočne stene soteske dvigajo nad starodavnimi arheološkimi najdišči in srednjeveškimi trdnjavami in je del Nacionalnega parka Đerdap, ki je bogat z naravnimi lepotami in raznoliko favno. Poleg tega je na tem območju ena največjih hidroelektrarn v Evropi – HE Đerdap. Soteska ponuja dih jemajoče razglede, raznolike pohodniške poti in zgodovinsko pomembne spomenike, zaradi česar je priljubljena destinacija za turiste in ljubitelje narave. Naš sedemdnevni raziskovalni pohod je bil poln naravnih lepot, zgodovinskih dragocenosti in srbske gostoljubnosti, ki smo jo čutili na vsakem koraku.
-
dan: Pot do Despotovca, nastanitev v gostišču Izvor Lisine
Ekipa spletnega portala Vagavbundo je zapustila Ptuj, ko je bil še zavit v jutranjo meglico in se podali na več sto kilometrov dolgo pot proti, ki nas je vodila proti novim avanturam naproti. Načrt poti Šumadija – Đerdap je bil skrbno premišljen, a v nas je kljub temu tlela tista prijetna negotovost, ki jo prinese vsako novo popotovanje. Prvi dan potovanja imamo navadno rezerviran samo za pot s krajšimi postanki in hrano ter pijačo iz nahrbtnika, da čim prej pridemo do želene destinacije. Pot nas je vodila preko Hrvaške do Beograda, nato po južni avtocesti do izvoza Markovac ter vožnja po lokalni cesti do osrednje srbije oz. mesta Despotovac. Mejo s Hrvaško smo prečkali brez zapletov, pred nami pa so se razprostirale ravnice Slavonije, ki so se že dopoldan spreminjale v valovito morje zelenja. Nato smo se usmerili proti Beogradu, vendar nismo imeli namena ostati v velemestu – pot nas je vodila naprej, globlje v osrčje Srbije. Cilj prvega dne je bil Despotovac, mestece sredi Šumadije, znano po svojih naravnih lepotah in zgodovinskih znamenitostih. Tam smo bili nekaj dni in raziskovali znamenitosti Šumadije in Pomoravja. Samemu mestu Despotovac ne bom namenil veliko časa, pomembno pa je omeniti, da je Despotovac majhno mesto in priljubljena destinacija za ljubitelje zgodovine, narave in kulturne dediščine. Mesto je najbolj znano po srednjeveškem samostanu Manasija, ki je eden najpomembnejših srednjeveških samostanov v Srbiji, zgrajen med letoma 1406 in 1418 po naročilu despota Stefana Lazarevića. Manastir velja za izjemen primer srbske srednjeveške arhitekture ter duhovnega središča Srbije v času Osmanskega prodora. Obdan je z mogočnim utrdbenim obzidjem z 11 obrambnimi stolpi, zaradi česar je veljal za eno najmočnejših utrdb tistega časa. V poznih popoldanskih urah smo se z ekipo namenstili kakšnih 20 km vzhodno od mesta v izjemnem gostišču Izvor Lisine – kafana sa prenoćištem v kraju Strmosten, kjer nas je pričakalo toplo, domačno vzdušje. V gostišču, ki je dišalo po sveže pečenem mesu in zeliščih, smo si privoščili bogato večerjo – srbske specialitete, kot so pleskavica, ajvar in domači sir.
Po dolgi poti ni bilo boljšega kot kozarec domačega vina, ki je zaokrožil večer ob umirjenem šumenju bližnjih gozdov. Izvrstno gostišče se namreč nahaja v neokrnjeni naravi pod vznožjem gore Beljanice in le kakšnih 10 minut od znamenitega slapa Veliki Buk. Le kakšnih 20 minut lahke hoje je tudi nadvse zanimiv izvir reke Resave. Gostišče se ponaša z odlično hrano prave domače srbske kuhinje in postrežbo nasploh. Ima nadvse zanimiv ambient in zelo lepo urejeno okolico, goste pa zaposleni postrežejo z nasmehom in veliko gostoljubnostjo. Na razpolago imajo lepo urejene in čiste bungalove kakor tudi sobe. Ponosni so na svoje menije iz samih domačih sestavin, ki jih nabavljajo od okoliških kmetov. Pri tem moramo omeniti, da je tukaj narava povsem neokrnjena, saj daleč naokrog, vsaj kakšnih 100 km, ni nobene industrije in npr. zelenjava na njihovem krožniku je okusna kot z domačega vrta. Seveda ne morem brez omembe domačega kajmaka in prav posebnega kruha, ki mu pravijo pogača, pečejo pa ga na poseben način podoben izpod peke in sproti glede na naročila. Njegov okus je božanski in ekipa spletnega portala Vagabundo smo ga vsak dan naročili za na pot. Nasploh so meniji bili obilni in polni samih dobrot, ki se jih gosti težko odrečejo, ob tem pa moram izpostaviti predvsem zajtrk, ki je res kraljevski. Več o gostišču Izvor Lisine si lahko ogledate na tej povezavi.
-
Dan: Slap Veliki Buk – Park miniatur Despotovac – Resavska pećina – Senjski rudnik – Manastir Ravanica
Prvi pravi raziskovalni potovanja Šumadija – Đerdap dan je bil planiran z veliko ogledi in ekipa je bila zgodaj na nogah. Težko vam opišem moje občutke, a jih bom v nekaj stavkih vseeno skušal. Čudovito jutro je obrodilo z neko posebno svežino v zraku, nežnimi sončnimi žarki, ki so prebijali meglico in spokojno naravo, ki se je prebuja ob nežnem šelestenju pomladnega listja in petju ptic. Narava okoli gostišča Izvor Lisine je prava oaza neokrnjene lepote, ki bi jo moral doživeti vsak. Zrak je tu izjemno čist, jutra pa s hladno meglico in vonjem gozda ponujajo popoln trenutek za sprostitev in novo energijo. Pokrajina pod vznožjem gore Beljanice, obdana z gostimi gozdovi in skalnatimi pečinami, obiskovalcu ponuja navdihujoče prizore ter idealno izhodišče za celodnevno raziskovanje edinstvenega naravnega bisera Srbije. Po kraljevskem zajtrku v gostišču Izvor Lisine smo se namreč odpravili na ogled mogočnega 20-metrskega slapa, ki se s penjenjem spušča v smaragdno zelen tolmun in ustvarja osupljiv prizor. Kot sem že omenil, je bil od naše nastanitve oddaljen le kakšnih 10 min hoje in je res čudovit. Zvok padajoče vode in svež gorski zrak sta nas dodatno napolnila z novo energijo.
Slap Veliki Buk
Ime Veliki buk je dobil zaradi mogočnega bobnenja deroče vode, po navedbah nekaterih virov pa je dolgo veljal za največji slap v Srbiji (1990). Njegova največja kaskada je visoka nekaj več ko 20 m, nad njo pa se nahaja še nekaj manjših. Slap pada v 5 m globoko jezero, ki mu domačini pravijo tudi ˝zeleni vir˝, količina njegove vode pa je odvisna predvsem od letnega časa. Peneča voda je bistra in hladna, domačini pa jo uporabljajo tudi za pitje. Zajetje je speljano z glavnega izvira Veliko vrelo, ki je od slapa Veliki buk oddaljen le kakšnih 350 m gorvodno. Ta v poletnih mesecih skoraj povsem presuši, slap Veliki buk pa skozi vse leto z vodami napajajo podzemni viri. Okolica je lepo oskrbovana, dostop do slapa pa je lično urejen z ograjeno potjo in stopnicami. Ko sem ga pred leti (2017) obiskal s svojo ekipo spletnega portala Vagabundo je bil dostop brezplačen, sedaj pa ga je potrebno plačati. Gre za karto v vrednosti 350 din (cca 3 €) za odrasle in 300 din (cca 2,5 €) za otroke od 8 do 18 let, ki vključuje vstop v Resavsko jamo in oglede vseh naravnih znamenitosti v naravnega zaščitenega območja. Več o slapu veliki Buk si lahko ogledate na tej povezavi.
Resavska pečina
Pot nas je v nadaljevanju vodila po ovinkastih in slikovitih cestah do resavske jame oz. Resavske pećine, ki od Despotovca oddaljena kakšnih 20 km. Zaradi izjemne naravne lepote z bogato okrašenimi podzemnimi kraškimi pojavi Resavsko jamo (Resavska pećina) imenujejo tudi Resavska lepotica in jo mnogi uvrščajo med najlepše na Balkanu. V razmeroma majhni jami je možno videti skoraj vse čudovite oblike podzemnih kraških okrasov. Notranjost jame je izredno bogata s številnimi raznovrstnimi dvoranami, kanali, galerijami, stebrišči, kapniki, okrasnimi zavesami in okamnelimi slapovi. Domačini jo poznajo tudi po imenu Divjakovačka pećina, leži pa le 20 km vzhodno od Despotovca na kraškem griču Babina Glava in na robu kraškega polja Divjakovac. Nadvse zanimivo kraško jamo so do njenega odkritja poznali le lokalni pastirji, ki so se v njeno predjamo skrivali s svojimi ovcami pred neurjem. Šele leta 1962 so slučajno odkrili, da ima jama svoje nadaljevanje in večji obseg, podrobno pa so jo raziskali speleologi iz Novega sada. Odkrivanje njenega obsega in urejanje za ogled je trajalo polnih 10 let, jamo pa so za oglede javno odprli šele leta 1972. Resavska jama je nadvse zanimiva kraška jama, ki spada med najstarejše raziskane jame saj njeno starost ocenjujejo na 80 mio. let. Jama je dolga okrog 4,5 km, raziskana pa je v dveh nivojih (zgornja in spodnja) v skupni dolžini 2.860 m. Obiskovalci si jo lahko ogledajo okrog 800 m. Več o Resavski pećini si lahko ogledate na tej povezavi.
Senjski rudnik
Pot pri raziskovanju Šumadije smo nadaljevali do izjemnega primera sodobne človeške civilizacije. Le kakšnih 17 km od Resavske pećine se med vrhovi Kučajskih planin na reki Ravanica skriva idilično rudarsko naselje Senjski Rudnik, ki je znano po najstarejšem delujočem rudniku črnega premoga v Srbiji. Rudnik obkroža staro naselje z značilno arhitekturo industrijskih krajev ob pričetku 20. stoletja in popotniku, ki ga pot ponese vanj se zdi, kot da je v nekem drugem času. Pravo potovanje skozi čas popotnik doživi, ko obišče izjemno zanimiv Muzej premogovništva iz leta 1980, ki so ga s pomočjo sredstev Evropske unije obnovili in ponovno odprli leta 2013. Sicer je muzej skupaj z neposredno bližino rudnika leta 1983 proglašen za spomenik kulture velikega pomena za Republiko Srbijo. Nasploh je zgodovina kraja in samega rudnika zelo zanimiva, saj o nastanku med prebivalci kroži kar nekaj legend. Vse skupaj se pričelo davnega leta 1849 z odkritjem premoga v okolici zaselka Senja. Tega bi naj odkril domačin Lazar, ko je v gostih bukovih gozdovih blizu doma pasel svojo živino, ob tem pa naletel na zanimive črne kamne nenavadne oblike. Legenda v nadaljevanju govori, da mu je eden od kamnov slučajno padel v ogenj ter zažarel in oddajal veliko toplote. Lazar je bil eden izmed redkih pismenih in razgledan človek, zato je vzorce kamnov odnesel v bližnje mesto Čuprija, od koder so jih poslali v Beograd na analizo. Tam so potrdili, da gre za črni premog. Po tem se je vse skupaj začelo razvijati zelo hitro. Prva dela v rudniku so se pričela s krčenjem gostih bukovih gozdov za pripravo površinskih kopov, po pisnih virih pa je bila prva pošiljka premoga poslana že leta 1854 v novo vojaško livarno topov v Kragujevcu. Pridobivanje premoga je bilo nestrokovno in anarhično, kar je v začetku privedlo tudi do mnogih nesreč. Tako je v jamah rudnika že leta 1856 nastal tako velik požar, da so ga z velikimi napori pogasili šele leta 1862, izkopavanje premoga pa je bilo v tem času skoraj onemogočeno. V zbirkah muzeja je razstavljeno razno ročno orodje iz različnih obdobij, manjši rudarske stroje in naprave ter pripomočke, rudarske svetilke, nadvse zanimive rudarske karte, stare fotografije idr.
V sklopu muzejskega kompleksa si je možno ogledati tudi nadvse zanimivo in na novo rekonstruirano rudarsko strojno delavnico iz leta 1921, v kateri lahko obiskovalec občuduje prvotno kovačijo z originalnim kovaškim orodjem in pripomočki. Ko posebnost muzeja moram izpostaviti izjemen rudniški stolp iz leta 1922 in še danes delujoči parni stroj oz. parno dvigalo za spust rudarjev v rudnik, ki so ga izdelali leta 1872 v tovarni v Gradcu. Gre za enega od treh še delujočih parnih dvigal v svetu, ki se uporablja za spuščanje rudarjev v jamo (150 m) in je prava paša za oči. Gre tudi za edinstven primerek v svetu, saj so njegova posebnost zraven izjemnega parnega mehanizma tudi leseni zobje na pogonskem zobniku, ki so izdelani iz bukovine, sam princip menjave pa je zelo preprost. Več o Senjskem rudniku si lahko ogledate na tej povezavi.
Samostan Ravanica
Po ogledu zanimivega muzeja premogovništva smo se odpravili na ogled naše zadnje znamenitosti ta dan. Pot nas je vodila po slikoviti poti le kakšnih 10 km proti zahodu k “Manastiru Ravanica”. Srbija ima več kot 200 samostanov od katerih je kar 54 proglašenih za kulturni spomenik, mnogi med njimi pa so vpisani tudi na seznam Unescove kulturne dediščine. Med posebej zanimive srbske samostane s prav posebno zgodovino sodi tudi samostan Ravanica (Manastir Ravanica) iz leta 1381, ki leži v podnožju Kučajskih planin v vasi Senje pri Ćupriji ob reki Ravanica po kateri je samostan tudi dobil ime. Že stoletja slovi kot eden od najpomembnejših srbskih samostanov in romarskih središč ter simbol kulta znamenitega srbskega kneza Lazarja, ki je padel v zgodovinski Kosovski bitki leta 1389 in je v njem tudi pokopan. Slikovita dolina ob reki Ravanica v kateri se je samostan umestil na res čudovita in daje obiskovalcu neko posebno energijo in hkrati spokojnost. Sam samostan in cerkev sta res nekaj izjemnega. Vsa okna imajo obliko bifore (bífora -e ž (ȋ) um. okenska odprtina, razdeljena s stebričkom na dva dela), okrašena pa so z bogatimi ornamenti v obliki prepletenih cvetov. Poseben vizualni efekt daje niz malih dekorativnih glinenih križcev, ki so razporejeni okrog okenskih arkad in rozet. Vsa okna so okrašena z raznobarvnimi steklenimi segmenti, ki podnevi sončne žarke obarvajo v nešteto barvnih odtenkov. Ti se razprostirajo po celotnem prostoru cerkvene ladje. Tla v cerkvi so iz čudovitega belega marmorja, čudovit pa je tudi izjemno bogato okrašen ikonostas pred katerega so položene relikvije kneza Lazarja. Po ogledu samostana smo v poznih popoldanskih urah počasi krenili na svojo domačo lokacijo, gostišče Izvor Lisine. Več o Manastiru Ravanica si lahko ogledate na tej povezavi.
-
Dan: Park miniatur Despotovac – Manastir Manasija – Jagodina – Muzej voščenih lutk
Tretji dan nas je čakal nekoliko bolj sproščen dan z ogledom Parka miniatur Despotovac, “Manastira Manasija” pri Despotovcu, mesta Jagodina in prav posebnega muzeja voščenih lutk.
Park miniatur Despotovac
Po ogledu samostana smo nadaljevali pot proti mestu Despotovac. Le kakšna 2 km iz centra se nahaja zanimiv Park miniatur Despototvac. Gre za edinstveno turistično ponudbo ne samo kraja temveč celotne Srbije in je eden od trinajstih parkov miniatur v Evropi. Nastal je leta 2008 in se razprostira na površini 3 hektarjev, v njem pa so zbrani in prikazani najpomembnejši pravoslavni samostani in srbske stare hiše. Tvorec parka in maket najpomembnejših stavb srbske arhitekture je domačin ter nekdanji rudar Milenko Ilić, ki je vanj vložil vso svojo odpravnino in prihranke. V ospredju so sakralni objekti, makete pa so dejansko zelo podrobne kopije stavb narejene v razmerju 1:17. Ko se obiskovalec sprehodi med res izjemnimi replikami samostanov dobi vpogled v zgodovino Srbije in pravoslavne vere iz neke povsem druge perspektive. Poti med maketami so idilično speljane in zelo lepo urejene ter obiskovalcu dajejo občutek, kot da se sprehaja skozi stoletja. Tako lahko obiskovalec občuduje okrog 30 različnih spomenikov srbske srednjeveške arhitekture kot npr. samostane Manasija, Ravanica, Gornjaki, Miles, Lazarica, Studenica, cerkev svetega Petra in mnoge druge. Vstpnina znaša 200 din (cca 1,70 €). Več o Parku miniatur Despotovac si lahko ogledate na tej povezavi.
Manastir Manasija
Manastir Manasija sodi med posebej zanimive srbske samostane s prav tako posebno zgodovino in se prvič omenja leta 1418. Nahaja se le nekaj km od Despotovca, imenujejo pa ga tudi Manastir Resava. Njegova cerkev je posvečena Sveti Trojici , celoten kompleks samostana pa so gradili dobrih 10 let. Gre za zapuščino despota Stefana Lazareviča, ki sem ga omenjal že prej pri kraju Despotovac. Iz samostana izhaja znamenita t.i. Resavska šola v kateri so prepisovali in prevajali stare verske zapise. Stoletja burnih dogajanj na tem področju med Srbi, Avstro-Ogrsko in Turki so pustila posledice tudi na samostanu, ki je leta 1456 tudi pogorel. Njegova obnova je trajala vse do danes. Samostan je od leta 1954 ženski samostan, za potrebe gostov pa so leta 1985 dogradili poseben objekt, kot neke vrste hiša za goste (gostišče ali konak). V njem je tudi knjižnica. Posebnost samostana je mogočno obzidje iz srednjega veka in zasilni rov po njim, ki sega vse do trdnjave (Mali grad) V notranjosti cerkve, ki je tudi posvečena Sveti Trojici so čudovite freske in znamenita mozaična tla. V sklopu samostana je tudi nadvse prikupna trgovina s čudovitimi spominki. Več o Manastiru Manasija si lahko ogledate na tej povezavi.
Mesto Jagodina
Jagodina je bila od naše nastanitve oddaljena kakšnih 45 km, pot pa je bila zanimiva saj vodi mimo vasi in naselij značilnih za Šumadijo. Ves čas mo imeli občutek, da je vse skupaj zgrajeno mimo urbanistov, a na nek simpatičen način. Izven smo bili priča mnogim nasadom sliv in drugega sadnega drevja, kar daje pokrajini poseben pečat. Mesto spada med starejša v Srbiji, ki se nahaja kakšnih 140 km južno od Beograda ob reki Velika Morava. Danes živahno mesto z okrog 37.000 prebivalci, ki se prvič omenja v pisnih virih leta 1399 v listini srbske despotinje Milice, žene kneza Lazara, je znano po razvitih turističnih, kulturnih in zabavnih vsebinah.
V obdobju Osmanskega cesarstva in kasneje je Jagodina postala pomembno trgovsko in industrijsko središče v osrednji Srbiji, skozi mesto pa danes poteka tudi pomembna železniška proga in avtocesta, ki povezuje Evropo z Azijo. Zraven sodobne arhitekture popotnika navduši tudi s srednjeveškimi zgradbami in mnogimi kulturnimi ter verskimi ustanovami. Ima precej zelenja, posebej lepo pa so urejeni mnogi mestni parkovi. Center mesta je sodobno in lepo urejen z mnogimi trgovskimi centri in raznovrstno ponudbo. Kot vsako mesto ima tudi značilno tržnico na kateri lahko popotnik občuduje pestro ponudbo lokalnih pridelovalcev. Tako lahko najde značilni domači kajmak, domači kruh, žganje, razne sadne likerje itd. Sicer se na tržnici najdejo tudi pridelki od drugod, tudi iz tujine, čemu pa domačini niso prav naklonjeni.
V mestu je tudi znamenita stara pivovarna Jagodina iz leta 1852 in spada med prve srbske tovarne. K odličnemu pivu je takrat doprinesla tudi čista izvirska voda in predvsem polja ječmena, ki so bila okrog jagodine ena glavnih poljedelskih kultur. Na tem področju Šumadije pa ni znana samo po pivu temveč tudi po žganju. Znamenit je t.i. “Šumadijski čaj”, ki se proizvaja od žganja iz prve destilacije in vsebuje okrog 5% alokohola (etanola). Srbi jo imenujejo tudi Vruča rakija. Kar se tiče žganja seveda moramo omeniti, da je Šumadija bogata po nasadih sliv, Šumadijsko rakija pa je zadnjih 10 let, predvsem pa po ustanovitvi zadruge s sedežem v Kragujevcu postala pri izvozni brand. Tako kot imamo mi npr. vinske festivale, tako v Šumadiji že nekja let prirejajo Šumadijski festival rakije. Sicer bodo starejši znali povedati, da je tudi v starih časih oz. v času Jugoslavije Šumadijska rakija zelo cenjena. Vendar pa sodobna pridelava, v skladu s tržnimi standardi, zahteva tudi določene predpise, ki jih je treba upoštevati v procesu pridelave, da na koncu, tako kot pri vinu, dobimo harmonično kombinacijo vonja in okusa, ki si ga zapomnimo dolgo časa. Šumadijska šljivovica” je, kot že ime pove, žganje iz sliv, s tem da mora vsebovati vsaj 20 odstotkov starih “rankovih” sliv. Ostalih 80 odstotkov je mešanica čačanskih sort – »domače« in »lepotice«, s pogojem, da žganje najmanj 18 mesecev zori v sodu iz srbskega hrasta »kitnjaka«, volumna bodisi 500 oz. 1.000 litrov. Samo kot intermeco: Po uradnih podatkih se v Srbiji letno proizvede 34 milijonov litrov žganja, nezakonito pa več kot 70 milijonov litrov. Za primerjavo: Proizvodnja vin je v Sloveniji v tržnem letu 2020/2021 znašala okoli 72 milionov litrov, Srbija je leta 2021 predala kandidaturo t.i. Šljivovice na Unescovu reprezentativno listo namaterialne kulturne dediščine. Rakija je torej obvezno darilo za prijatelje, ko se vrnete domov.
Muzej voščenih lutk
Kot posebnost mesta moram omeniti nadvse zanimiv muzej voščenih lutk. Čeprav je majhen, je nekaj posebnega. Gre za edini tovrstni muzej v Srbiji in eden najbolj priljubljenih turističnih atrakcij mesta. Nahaja se v kompleksu ob akva parku in živalskem vrtu, zaradi česar je del širše turistične ponudbe, ki privablja obiskovalce iz celotne Srbije in tujine. Muzej je bil odprt leta 2008 kot prvi muzej voščenih figur v Srbiji, nastal pa je z idejo, da bi obiskovalcem ponudil edinstveno priložnost za srečanje z najpomembnejšimi osebnostmi srbske zgodovine, kulture, politike in športa. Voščene lutke so izdelane iz kakovostnega materiala, pri čemer so umetniki posvetili posebno pozornost mimiki obraza, oblačilom in dodatkom, da bi bile figure čim bolj realistične. Muzej vsebuje več kot 30 voščenih lutk, ki so narejene z izjemno natančnostjo in pozornostjo do vsake podrobnosti. Lutke predstavljajo ključne zgodovinske osebnosti, umetnike, znanstvenike in sodobne znane osebnosti iz Srbije in tujine, med njimi pa so npr. Knez Lazar, despot Stefan Lazarević, Nikola tesla, Ivo Andrić, Novak Đoković, Vladimir Putin, Patriarh Pavlje …
-
Dan: Krupajsko vrelo – Manastir Gornjak – Golubac
Četrti dan smo po obilnem zajtrku pripravili svoje kovčke za nove podvige. V upanju, da se še kdaj vrnemo v čudovito nekrnjeno naravo bližnjega izvira reke Resave, smo se odpravili novim podvigom in raziskovanju naproti. Pot nas je vodila proti Donavi do znamenitega mesta Golubac, tik pred Đerdapsko sotesko (Đerdapsko klisuro). Pot je bila zaradi bolj slabih cest kar naporna, a smo zadevo kompenzirali z nekaj planiranimi postanki za ogled zanimivosti ob poti. Prva postaja za ogled je bil znameniti naravni izvir “Krupajsko vrelo”.
Krupajsko vrelo
Krupajsko vrelo je eno najlepših in najbolj skrivnostnih kraških izvirov v Srbiji. Nahaja se na zahodnem pobočju planine Beljanice, v bližini vasi Krupaja, med mestoma Žagubica in Despotovac. Ta čarobni kraški izvir očara s svojo smaragdno zeleno vodo, globoko podvodno jamo ter mističnim vzdušjem, ter sodi med najpomembnejše kraške izvire v Srbiji. Čeprav natančna globina skrivnostne jame še ni povsem raziskana, so potapljači doslej dosegli več kot 123 metrov. Predvideva se, da so podvodni rovi še globlji in vodijo do neodkritih podzemnih kanalov. Potapljači in raziskovalci so tudi ugotovili, da je podvodni sistem izvira zelo kompleksen, z ozkimi prehodi, podzemnimi dvoranami in močno podvodno reko. Voda v izviru ima konstantno temperaturo med 9 in 11 °C, zaradi česar je vedno hladna in osvežujoča. Nadvse zanimiv izvir ob mogočnih in strmin stenah privre iz globin v manjše jezero dolžine 40 m in širine 17 m. To je sicer umetnega izvora saj so leta 1945 izvir zajezili z okrog 3 m visokim jezom, preko katerega se reka preliva z manjšim slapom.
Njegov namen je bil preusmeritev potoka za potrebe delovanja bližnjega mlina in manjše hidroelektrarne. Reka svojo pot nadaljuje v 435 m dolgem potoku proti reki Krupaja, od prej omenjenega jezu do mlina pa teče skozi slikovito in strmo kraško sotesko. Zaradi svojega skrivnostnega slovesa Krupajsko vrelo obdaja več legend in mitov. Ena izmed njih govori o skrivnostni jami, ki naj bi vodila v podzemni svet, kjer bivajo nadnaravna bitja. Najbolj znana je legenda o začaranem skrivnem zakladu na dnu potopljene zlate kraške jame, ki jo ljubosumno čuva bajeslovno bitje vodni duh Tartor. Njegovo ime verjetno izhaja iz grške mitologije in besede tartarod (brezno, pekel), po nekaterih virih pa se je pojavljalo že med staroselskim prebivalstvom Vlahi. Domačini so stoletja verjeli, da ima voda izvira zdravilne lastnosti, zato so jo uporabljali za zdravljenje bolezni. V bližini izvira se nahaja tudi stari termalni izvir, kjer so postavljene bazenske kopeli z zdravilno vodo, ki naj bi pomagala pri kožnih in revmatskih boleznih. Krupajsko vrelo je lahko dostopno, saj vodi do njega urejena gozdna pot, obdana s čudovito naravo. V bližini so leseni mostovi in razgledne točke, ki omogočajo obiskovalcem, da občudujejo lepoto tega naravnega čudesa. Ob starem mlinu je tudi manjša lokalna restavracija, kjer lahko obiskovalci uživajo v tradicionalnih srbskih jedeh in osvežilnih pijačah. V svoji ponudbi imajo tudi odlične ribje jedi iz njihove lastne ribogojnice, ki je v prej omenjeni reki tik ob restavraciji. Restavracija je postavljena v idiličnem naravnem okolju, s pogledom na reko in okoliško zelenje, kar ustvarja sproščeno vzdušje. Seveda smo si tudi ekipa spletnega portala Vagabundo privoščili nekoliko daljši postanek in nekaj njihovih jedi tudi poskusili nato pa pot zadovoljno nadaljevali proti naši drugi znamenitosti “Manastiru Gornjak”. Več o izviru Krupajsko vrelo si lahko ogledate na tej povezavi.
Manastir Gornjak
Manastir Gornjak je eden najbolj zanimivih pravoslavnih samostanov v Srbiji, skrit v slikoviti soteski reke Mlavе, ob cesti med mestoma Petrovac na Mlavi in Žagubica. Obdan z mogočnimi stenami Gornjačke gore, je prava duhovna in naravna oaza, ki obiskovalce očara s svojo zgodovino, arhitekturo in spokojnim vzdušjem. Zgraditi ga je dal knez Lazar Hrebeljanović v 14. Stoletju, saj je kot pobožen vladar želel zgraditi svetišče v znak hvaležnosti Bogu in srbski pravoslavni cerkvi. Samostan je bil postavljen na strateški lokaciji, zaščiten s strmimi stenami kanjona, kar ga je varovalo pred sovražnimi napadi. Kljub temu je v osmanskem obdobju večkrat trpel zaradi napadov in plenjenja, vendar je vedno znova oživel kot duhovno središče regije. Manastir Gornjak je čudovit primer srednjeveške srbske arhitekture. Glavna cerkev, posvečena Vavedenju Presvete Bogorodice, je zgrajena v značilnem moravskem slogu, ki združuje bizantinske in srbske arhitekturne elemente. Manastir Gornjak še danes služi kot aktivni moški samostan, kjer menihi skrbijo za bogoslužje, molitve in ohranjanje kulturne dediščine. Velja za pomembno duhovno zatočišče, kamor prihajajo verniki in obiskovalci v iskanju miru, blagoslova in notranje harmonije. Gornjačka soteska, v kateri leži samostan, je ena najlepših naravnih pokrajin v Srbiji. Strme skalne stene, zelena dolina in reka Mlava ustvarjajo idilično kuliso, ki obiskovalcem ponuja mir in sprostitev. Okolica je priljubljena tudi med pohodniki in ljubitelji narave, poleg samostana pa obiskovalci pogosto obiščejo tudi izver reke Mlava in termalni izvir Ždrelo. Ker smo bili vezani na drugo destinacijo smo oglede the znamenitosti prihranili za kateri drugi obisk in nadaljevalu do naše nove končne destinacije, mesta Golubac. Gre za slikovito mesto na desnem bregu Donave v vzhodni Srbiji, znano predvsem po trdnjavi Golubac, eni najlepših srednjeveških utrdb na Balkanu.
Golubac
V mesto Golubac, ki leži ob vhodu v Nacionalni park Đerdap, kjer Donava tvori najožji in najbolj spektakularen del svojega toka, znamenito Đerdapsko sotesko (Đerdapsko klisuro), smo z ekipo spletnega portala Vagabundo prišli v poznih večernih urah. Pri Golubcu velečasna Donava tvori tudi svoj najširši tok in je priljubljena destinacija za ljubitelje zgodovine, narave in vodnih športov, saj ponuja čudovite razglede, bogato kulturno dediščino ter idealne pogoje za jadranje, ribolov in sproščujoče sprehode ob Donavi. Nastanili smo se v lepo urejenen stanovanju Apartma Bogojević. Več o Apartmaju Bogojević si lahko ogledate na tej povezavi.
-
Dan: Manastir Tumane – razgleda točka Velika čuka – Golubac
Pet dan nas je čakal nadvse zanimiv plan z ogledom znamenitega samostana Manastir Tumane, pohodom na skrivnostno razgledno točko Velika čuka s katere se vije čudovit pogled na mesto Golubad in Donavo, za katerega vedo le domačini, ter na koncu dneva sproščeno raziskovanje mesta Golubac. Zjutraj se nam je po obilnem zajtrku pridružila tudi lokalna turistična vodička, ki je z nami bila vse do poznega popoldneva in nas sproti seznanjala z vsemi posebnostmi kraja. Če se popotnik prvič odpravi na določeno pot je izjemno pomembno, da poišče pomoč lokalnih vodnikov, ob tem pa še podrobneje spozna kakšne podrobnosti o kraju in nasploh o navadah domačinov. Včasih znajo kakšne zgodbe potovanje še dodatno popestriti. Prvo smo se namenili na ogled slovitega Manastira Tumane.
Manastir Tumane
Slikoviti samostan Tumane (Manastir Tumane) je eden najbolj obiskanih in cenjenih pravoslavnih samostanov v Srbiji. Nahaja se v osrčju narave, približno 9 km zahodno od mesta Golubac, v slikoviti dolini, obdani z gozdovi in hribi Nacionalnega parka Đerdap. Zaradi svoje duhovne moči, zgodovine in čudovite naravne lege privablja številne vernike in turiste, ki iščejo notranji mir, molitev in čudežno pomoč svetnikov. Točen datum njegove ustanovitve ni znan, po ljudskem izručilu pa sega njegov nastanek v 14. stoletje, a ga v nekaterih starih zapisih se prvič omenjajo šele leta 1572. Ime samostana je neposredno povezano s slavnim kosovskim junakom Milošem Obilićem in njegovo nadvse zanimivo legendo. Ta govori, da je mladi Miloš nekega dne na lovu nehote ustrelil vaškega samotarja in puščavnika Svetega Zoima, ki je živel duhovno prečiščevanje v bližnji kraški jami. Ko ga je na ramenih hotel odnesti domov, da mu pomaga mu je ta odvrnil ˝Tu mani, meni nema spasa.˝kar je nekako pomenilo, da ga pusti tu umreti, ker zanj ni rešitve. Da bi se Miloš odkupil za svoje dejanje je na tem mestu dal zgraditi samostan in ga položil v posebno grobnico.
Med samo gradnjo je dobil poziv kneza Lazarja za kosovsko bitko. Knez mu je takrat reke: Tu mani, pa dođi na Kosovo (pusti to pa pridi na Kosovo). Ker se je torej beseda Tu mani v tem pojavila že dvakrat je tako samostan dobil ime Tumane. Manastir Tumane je poznan tudi po številnih pričevanjih o čudežnih ozdravitvah. Verniki iz Srbije in tujine prihajajo sem, da bi molili pri relikvijah svetnikov in poiskali tolažbo. Posebej močno je prepričanje, da sveti Zosim in sveti Jakov pomagata pri zdravljenju neplodnosti, bolezni oči in duševnih težav. Skozi zgodovino je bil samostan zaradi burnih dogajanj na tem področju večkrat poškodovan, enkrat pa celo od potresa. Kljub temu so ga vedno znova popravili. V notranjosti cerkve so čudovite freske in ikonostasi v neposredni bližini, le preko mostička, pa gostom v starem gostišču ponujajo hrano in pijačo. Ob tem je zanimivo, da za pogostitev ne zaračunavajo temveč pobirajo prostovoljne prispevke. Vsak torej npr. za postreženo kavico podari znesek po svoji vesti. Hrana je domača po pravilih samostana, popotnik pa se lahko okrepča tudi z doma pripravljenimi napitki (domači sok, rakija, turška kava). Ekipa spletnega portala smo v družbi zgovorne turistične vodičke popili pravo in odlično turško kavo in se odpravili na našo naslednjo destinacijo, skrivnostno razgledno točko Velika čuka. Več o Manstiru Tumane si lahko ogledate na tej povezavi.
Ragledna točka Velika čuka
Skrivnostna razgledna točka Velika Čuka, za katero vedo le domačini je ena izmed najlepših razglednih točk v okolici Golubca, ki ponuja osupljiv panoramski pogled na Donavo in Nacionalni park Đerdap. Nahaja se na višini približno 296 metrov in je priljubljena med pohodniki, ljubitelji narave in fotografi. Dostop do razgledne točke je kakšna 2 km od Golubca ob izlivu Dedinskega potoka v Donavo. Tam je manjše parkirišče za 3 – 4 avte, nato pa nas je pot pelje strmo navzgor po makadamski poti. Pot je zelo slikovita in na trenutke prav strma, na koncu pa pripelje do radijskega stolpa. Pot je srednje zahtevna in traja približno 1 do 1,5 ure. Vsi napori so seveda bili poplačani s čudovitim razgledom. Od tu se odpira dih jemajoč pogled na Donavo, Golubačko trdnjavo in širše območje Đerdapske soteske. Ob jasnem vremenu je mogoče videti tudi romunsko obalo. Velika Čuka je popolna destinacija za tiste, ki želijo doživeti neokrnjeno naravo, tišino in enega najlepših razgledov na Donavo v Srbiji. Več o razgledni točki Velika čuka si lahko ogledate na tej povezavi.
Golubac
Ob vrnitvi v smo se malo sprostili in si ogledali še znamenito mesto Golubac. Gre za srednjeveško mesto ob Donavi, vsekakor vredno obiska, ki je nastal kot branik v Džerdapsko sotesko, znan pa je po svoji čudoviti trdnjavi oz. gradu (tvrđava Golubački grad). Pri omenjenem mestu reka Donava zapusti Panonsko nižino, njen širok in umirjen tok pa se prepusti ozki in visoki Džerdapski soteski z mnogimi meandri. Gre za največjo in najdaljšo sotesko v Evropi, ki ji mnogi pravijo tudi Železna vrata, njene stene pa se nad Donavo dvigajo tudi do 800 m.n.m.
Grad Golubac je imel burno zgodovino, saj so se na tem majhnem a strateško pomembnem področju v preteklosti odvijale mnoge pomembne bitke narodov. Tako so že Rimljani za zaščito svojih pokrajin v 1. stoletju na lokaciji današnjega mesta zgradili staro mesto, po nekaterih zapisih pa naj bi v njem bival celo rimski cesar Dioklecian. O nastanku mesta Golubac med domačini kroži več legend, najbolj znana pa je legenda o prelepi princesi Golubini, ki je odbila ženitno ponudbo pomembnega turškega paše. Ta jo je za kazen dal prikovati na osamelo skalo sredi Donave, na kateri je tudi izdihnila. Omenjena stena je dobila ime ˝Babakaj˝, kar v turškem jeziku pomeni ˝pokesaj se˝ in na svojem mestu sredi Donave stoji še danes, od izgradnje HE Džerdap pa je skala delno potopljena. Druga legenda govori, da je v kraju bilo veliko golobov, zato je golob simbol mesta in se nahaja tudi v mestnem grbu. Po eni od legend je mesto dobilo ime po zaslugi bizantinske princese Jelene, ki je bila ujeta v znameniti trdnjavi in je v svoji tolažbi hranila golobe. Zbralo se jih je res veliko število in po njih naj bi mesto torej dobilo tudi ime Golubac. Grad Golubac sestavljajo trije sklopi stavb z obzidjem: prednji grad, zadnji grad in zgornji grad. Ima nenavadno obliko saj se je skozi različne faze gradnje prilagajal naravnemu poteku grebena nad reko Donavo. Skupaj ga sestavlja 10 obrambnih stolpov s povezanim obzidjem, ki ima dva glavna vhoda. Grad je dejansko zgrajen in vsekan v steno grebena in je predstavljal eno od najtežjih preprek za osvajalne vpade s severa dežele. Ob gradu je tudi muzej kjer si lahko ogledate arheološke ostanke rimske hiše v kateri se lepo vidi, kako so Rimljani bili vešči gradnje. Za večerjo pred zasluženim počitkom smo se ustavili v kafani Zlatna ribica, ki ponuja res odlično lokalno hrano. Več o mestu Golubac si lahko ogledate na tej povezavi.
-
Dan: Đerdapska soteska (Đerdapska klisura) – Etno kompleks Kapetan Mišin breg – Arheološko najdišče Lepenski vir – Kladovo
Šesti dan smo imeli v planu ogled znamenite Đerdapske soteska, ki ji domačini pravijo Đerdapska klisura, ki se začne pri Golubcu in konča pri hidroelektrarni Đerdap I, blizu mesta Kladovo. Gre za eno najbolj osupljivih naravnih čudes Srbije in Evrope. Reka Donava pri Golubcu zapusti Panonsko nižino, njen širok in umirjen tok, ki je tukaj širok kar 6 km in je najširša točka reke na svoji poti, pa se prepusti ozki in visoki Džerdapski soteski z mnogimi meandri. S svojimi spektakularnimi razgledi, bogato zgodovino in edinstveno floro in favno je nepozabna destinacija za ljubitelje narave, zgodovine in avantur. Ne glede na to, ali jo raziskujete peš, z avtomobilom ali z ladjo, vam bo ta veličastna soteska zagotovo ostala v spominu. Velja za največjo in najdaljšo sotesko v Evropi, ki ji mnogi pravijo tudi Železna vrata, njene stene pa se nad Donavo dvigajo tudi do 800 m.n.m., dolga pa je kar 100 km. Cesta, ki ves čas vodi skozi sotesko ob sami Donavi je bila začrtana že v rimskih časih, sa je z izgradnjo pričel rimski cesar Julij Cezar. Največ je na razvoju poti prispeval rimski cesar Trajan, ki je pri Kladovu zgradil prvi most v teh krajih, o tem pa priča tudi Trajanova plošča pri Kladovu, ki je vklesana v stene tik nad Donavo, dostop do nje pa je možen le s čolnom. Na najglobljem delu Donava meri 82 m, njen najožji del pa je le 150 m. Takšna globina Donave je dejansko posledica izgradnje hidroelektrarne Đerdap, ki so jo leta 1972 skupaj zgradili Jugoslavija in Romunija. Ob tem je tudi nastalo 4. največje jezero v Evropi in največje v Srbiji. Celotno območje soteske je proglašeno za nacionalni naravni park in je zaščiteno v njem pa veljajo posebni naravovarstveni ukrepi. Del Nacionalnega parka Đerdap, obsega površino kar 63.000 ha in vključuje bogato floro in favno, zgodovinske spomenike ter številne pohodniške poti. Znane so pohodniške poti do kar nekaj znamenitih razglednih točk s osupljivimi razgledi na sotesko, med katerimi so najbolj znani Veliki Štrbac (768 m), Mali Štrbac (626 m) in Pećka skala. Mi se tokrat nismo odločili za pohod, temveč smo nadaljevali pot do nadvse zanimivega etno kompleksa Kapetan Mišin breg. Več o veličastni Donavi si lahko ogledate na tej povezavi.
Etno kompleks Kapetan Mišin Breg
Slikovit etno kompleks Kapetan Mišin breg je čudovit etno kompleks, ki se nahaja na vzpetini nad Donavo, v bližini mesta Donji Milanovac, s spektakularnim pogledom na Đerdapsko sotesko in romunsko obalo Donave. Ta edinstven kraj združuje naravno lepoto, kulturno dediščino in umetnost, zaradi česar je priljubljena turistična točka v Nacionalnem parku Đerdap. Kompleks je poimenovan po kapetanu Miši Anastasijeviću (1803–1885), enem najbogatejših in najvplivnejših Srbov 19. stoletja, ki je bil znan trgovec, donator in mecen. Čeprav kompleks ni neposredno povezan z njim, nosi njegovo ime kot poklon srbski zgodovini in kulturni dediščini. Današnji lastnik in ustvarjalec kompleksa je umetnik Milan Pavlović, ki je prostor oblikoval kot harmonično združitev umetnosti in narave. Eden največjih adutov kompleksa je prav izjemen panoramski pogled na Donavo in Đerdapsko sotesko. Z razgledne točke lahko obiskovalci občudujejo mogočno reko, Kazansko sotesko in naravne lepote Nacionalnega parka Đerdap.
V kompleksu so razstavljene tudi edinstvene lesene skulpture, ki jih je ustvaril sam lastnik. Skulpture so vklesane iz naravnega lesa in kamna ter prikazujejo figure iz srbske mitologije, zgodovine in tradicije. Obiskovalci lahko vidijo tipično staro srbsko hišo, opremljeno z avtentičnim pohištvom, gospodinjskimi predmeti in narodnimi tkaninami, ki pričarajo duh preteklosti. Dejansko gre za galerijo na prostem na sedmih arih z možnostjo prenočitve v avtentičnih etno sobah, ki so urejene v tradicionalnem slogu, ali pa se preprosto sprostijo v lepo urejenem vrtu s klopmi in ležalniki. Objekt ponuja tudi srbsko domačo lokalno hrano in pijačo (domače vino in rakijo, pogačo in domači sir, ajvar, med …). Hrana je pripravljena po starih lokalni receptih, nekateri meniji pa imajo svoje korenine v stari Vlaški kuhinji. Gre za staroselce iz tega območja, tako pa so jih imenovali že Slovani ob svoji naselitvi na ta področja. Ime dejansko izvira iz poimenovanja keltskih plemen. Etno kompleks Kapetan Mišin breg je tudi iztočnica za mnoge pohodne in planinske poti po Đerdapskem gorovju in naravne znamenitosti kot npr. Rajkova jama in kanjon reke Vratne. Kapetan Mišin breg je popolna destinacija za vse, ki želijo doživeti avtentično srbsko tradicijo, umetnost in naravno lepoto. S svojo edinstveno kombinacijo zgodovine, razgledov, domače hrane in umetnosti ponuja nepozabno doživetje v osrčju Đerdapske soteske. V nadaljevanju nas je pot vodila do znamenitega arheološkega najdišča Lepenski vir.
Arheološko najdišče Lepenski vir
Lepenski Vir, eno najpomembnejših mezolitskih in neolitskih arheoloških najdišč v Evropi, leži ob obali mogočne Donave, v samem osrčju Đerdapske soteske. To prazgodovinsko naselje, ki sega v obdobje 9.500 – 5.500 pr. n. št., je eno najstarejših trajnih bivališč v Evropi in priča o visokem kulturnem in družbenem razvoju zgodnjih človeških skupnosti. Odkritje tega kraja je pretreslo zgodovinske predstave o mezolitskem obdobju in pokazalo, da so naši predniki že pred več kot 9.000 leti oblikovali kompleksne družbene strukture, razvili umetnost in obvladovali naravne vire. Lepenski Vir je bil odkrit leta 1960, na sami obali reke Donave v kraju Lepena, po čem je kultura tudi dobila ime. Gre za slučajno odkritje, ko so jugoslovanski arheologi pod vodstvom Dragoslava Srejovića med raziskovanjem območja pred gradnjo hidroelektrarne Đerdap naleteli na ostanke starodavne kulture. Prva arheološka odkopavanja so dejansko bila izvedena leta 1965, pod debelo plastjo usedlin pa je bil skrit izjemen kompleks bivališč, oltarjev in edinstvenih kamnitih skulptur, ki so pričali o razvitosti nekdanje skupnosti. Njihova raziskovanja so razkrila, da gre za eno najzgodnejših organiziranih naselbin v Evropi, ki je obstajala neprekinjeno več tisoč let. Snovalci kulture Lepenski Vir so pripadali takratnemu evropskemu prebivalstvu in populaciji mlajšega paleolitika, antropološko pa ustrezajo tipu kromanjonskega človeka. Nadvse zanimiva je sama lokacija arheološkega najdišča Lepenski Vir, ki je locirana neposredno nasproti Džerdapske gore Treskavac. Ta se s svojimi 679 m dviga na levi strani Donave in je po navedbah mnogih arheologov v kulturi Lepenski Vir imela pomembno vlogo. S pomočjo simulacije v programu za gibanje sonca in odrejanje zvezdnega neba so namreč strokovnjaki ugotovili, da Sonce glede na naselje Lepenski Vir v obdobju od 20. aprila do 1. maja vzhaja točno nad vrhom gore Treskavac. Očitna povezava je tudi s sozvezdjem Plejade, ki se 20. aprila nad goro Treskavac namreč preneha pojavljati. Plejade so zaradi svoje svetlosti ena najprej znanih zvezdnih kopic, v Svetem pismu pa so omenjene kar trikrat. Za vse ljubitelje zgodovine, arheologije in avanture je obisk Lepenskega Vira obvezen postanek in potovanje v preteklost, ki razkriva zgodbo o ljudeh, ki so pred več tisočletji začrtali prve korake proti sodobni civilizaciji.
Kladovo
V nadealjevanju nas je pot vodila še do mesta Kladovo, ki se ponaša z največjo hidroelektrarno v Evropi – Đerdap I. Zgrajena je bila v sodelovanju med Jugoslavijo in Romunijo v 60. letih prejšnjega stoletja. Poleg tega, da je hidroelektrarna ključni vir energije, je tudi turistična atrakcija, saj ponuja oglede delovanja sistema in osupljiv pogled na Donavo, za njen obisk pa je potrebna predhodna najava in dogovor. Drugače se mesto v Borzavski kotlini, le nekaj kilometrov od romunske meje, zaradi svoje strateške lege ob Donavi pa je bilo mesto skozi zgodovino pomembno vojaško, trgovsko in kulturno središče. Najstarejši zapisi o Kladovu segajo v rimsko obdobje, ko so zgradili že omenjen Trajanov most, eno najpomembnejših inženirskih mojstrovin antike. Kasneje so območje naseljevali Bizantinci, Srbi, Osmani in Avstro-Ogrska, vsaka civilizacija pa je pustila svoj pečat v arhitekturi in kulturni dediščini mesta. Trajanov most, ki ga je leta 103 n. št. dal zgraditi rimski cesar Trajan. Ta veličastna konstrukcija, ki je nekoč prečkala Donavo, je bila najdaljši most tistega časa (1135 m) in je služila kot ključna povezava med rimskimi provincami. Danes lahko vidimo le ostanke rimskih temeljev, ki še vedno kljubujejo toku reke. Kladovo je danes prijazno in gostoljubno mesto, ki se razvija v priljubljeno turistično destinacijo. Poleg zgodovinskih in naravnih znamenitosti obiskovalcem ponuja kvalitetne hotele in restavracije s tradicionalno srbsko hrano. Zaradi bogastva rib v Donavi in njenih pritokih je mesto tudi priljubljena destinacija za ribiče iz vse Evrope in je znano po odlični rečni hrani, še posebej po specialitetah, kot so ribja čorba, pečen som in krap ter domači sir, ajvar in sveže pečen kruh. Za poglobljeni ogled Kladova z ekipo spletnega portala Vagabundo nismo imeli veliko časa, smo pa se ustavili na odličnem poznem kosilu v restavraciji Kuća dobre hrane, ki jo zelo priporočam. V večernih urah smo se vrnili v apartma, utrujeni, a polni izjemnih občutkov in vtisov. Skratka, če iščete destinacijo, kjer lahko združite zgodovino, naravo in pristno srbsko gostoljubnost, potem je Kladovo popoln kraj za vaš naslednji izlet.
-
Dan: Pot domov
Sedmi dan smo zapustili našo zadnjo destinacijo in se po zajtrku odpravili proti domu. Tempo teh sedmih dni je bil precej intenziven, saj smo želeli zbrati čim več slikovnega materiala za spletni portal in hkrati spoznati Srbijo tudi z nekoliko drugačne perspektive. Ob tem smo ugotovili, da bomo morali še večkrat obiskati nekoliko odmaknjene kotičke Srbije, saj njena notranjost skriva še veliko zanimivega. V prihodnje bi se splačalo raziskati širšo okolico Donjega Milanovca, Bora in Majdanpeka z rudniki, kjer narava in zgodovina ponujata nešteto priložnosti za odkrivanje. Posebej privlačna je Rajkova pećina pri Majdanpeku, pa slap Beli izvorac, pohodniške poti po Nacionalnem parku Đerdap s spektakularnimi razgledi, kot je Vidikovac Ploče, pa tudi slap Blederje in nekaj tamkajšnjih samostanov. Seveda bi se z veseljem popeljali tudi z ladjo skozi mogočno sotesko Đerdap.