Grad Socerb, razgledna točka na Tržaški zaliv

Deli na:

Socerb (italijansko San Servolo) je naselje pri Kopru in gručasto naselje ležeče na pomolu zgrajenem iz fliša in apnenca. Ta manjša vzpetina, se nahaja le nekaj kilometrov severno od znanega plezališča Osp. Na območju že davno razvaljenih utrdb na Črnem Kalu, Ospu, v Podpeči, Kubedu in drugod, se je ohranila razvalina Socerba, ki stoji okoli 30 metrov nad naseljem in s katerega je krasen razgled na Tržaški zaliv, Trst in okoliške kraje. Krščanska legenda pripoveduje, da izvira ime Socerb iz latinskega imena rimskega krščanskega mučenika Socerba (Sanctus Servilus), ki je v bližnji kraški kapniški jami (Sveta jama – svetnikovo zavetišče), prebil skrit pred preganjalci skoraj dve leti, preden so ga odkrili in pozneje ubili.

Utrdba Socerb se prvič omenja v 13. stoletju, utrjeni rob, na katerem grad stoji, pa je bil že nekdaj naravna meja med benečanskimi in avstrijskimi gospostvi. Meja je nenehno nihala saj so se nenehno bili boji za oblast, za obvladovanje naravnih prehodov v deželno zaledje in notranjost Istre. Tisti, ki je imel v lasti Socerb, je lahko usmerjal trgovce s Kranjskega bodisi v avstrijski Trst, bodisi v obalna beneška mesta in Istro. Zgodovinarji domnevajo, da je bil skalni pomol, na katerem stoji grad, zaradi svoje izjemne strateške lege že nekdaj utrjen. Prvi zapisi o njegovih gospodarjih segajo v 14. stoletje, ko se omenja beneška družina Ducaini.

Morda te bo zanimalo: Velenjski grad, grajska utrdba Šaleške doline

V 15. stoletju so grad nekajkrat utrjevali – o tem je govorila danes izgubljena plošča iz leta 1413, ki jo je zgodovinar Valvasor še videl in si jo prepisal, pa tudi arhivska sporočila iz let 1472 in 1473. Mejni spopadi in medsebojna obračunavanja, o katerih je bila beseda, pa so se odigravali tudi še po tržaško-benečanski vojni v začetku 16. stoletja, po kateri je Socerb trajno prešel v avstrijske roke. Leta 1521 ga je dobil od cesarja v fevd kranjski plemič Nikolaj Rauber, ki je obenem prevzel tudi deželno sodišče, vezano na socerbsko gospoščino. Toda Rauberji niso dolgo gospodovali gradu. Že na začetku 17. stoletja je kot socerbski gradnik omenjen Benvenuto Petazzi, ki je še posebej zaslovel zaradi svojih grozodejstev. Leta 1702 je nadvojvodska komora Socerb dokončno odkupila od Petazzijev in ga pozneje, leta 1766, prodala družini Montecuccoli iz Modene, ki ga pa ni dolgo uživala, saj je že leta 1780 zanetila strela v njem požar, ki ga je uničil.

V 19. stoletju se je za Socerb začelo novo življenje. Ob kmečki odvezi leta 1848 so Montecuccoli prodali gospoščinsko zemljo, grad pa so še obdržali. V letih 1924-1925 ga je Tržačan Demetrius de Economo obnovil, vendar se je pri večidel omejil le na sanacijo obodnega zidovja, medtem ko je druge njegove ostaline odstranil. Tako je grad, na zunaj obnovljen, a v resnici brez večje zgodovinske pričevalnosti – okenske okvire so prinesli sem iz hiše Orlandini v Kopru – pričakal naš čas. Med zadnjo vojno so se na položajih krog njega bili partizanski boji, v stavbi pa je bil leta 1944 sedež VOS in ljudskega sodišča. Tisti časi so na srečo mimo, grad pa s svojo čarobno lego privablja vedno nove obiskovalce. Na gradu danes deluje restavracija, ki obratuje samo ob določenih dnevih. Ob mojem obisku je kljub uradnim uram bila žal zaprta, kljub temu pa obisk že zaradi enkratnega pogleda na okoliške pomorske kraje nadvse priporočam.

Morda te bo zanimalo: Vinogradniška kmetija Mržek, Kras