Sofija, glavno mesto Bolgarije, ki leži v osrčju Balkanskega polotoka in ga obkrožajo veličastne gore, je znano po svoji bogati zgodovini, kulturni dediščini in sodobnemu šarmu. V Sofiji boste našli vse od antičnih ruševin, srednjeveških cerkva in otomanskih mošej do modernih galerij in živahnega mestnega utripa. Sofija je ena najstarejših prestolnic v Evropi, z več kot 7.000 let staro zgodovino. Znana je po svojih termalnih vrelcih, ki so privabili že starodavne Tračane in Rimljane, danes pa je mesto dinamično kulturno središče z bogatim nočnim življenjem, številnimi muzeji, gledališči in koncertnimi dvoranami. V Sofiji lahko turisti pričakujejo obisk ikoničnih znamenitosti, med njimi pa je tudi katedrala Svete Nedelje (bolgarsko: Света Неделя), ki jo imajo mnogi za dragulj bizantinske umetnosti. Katedrala Svete Nedelje je pomemben sakralni in zgodovinski spomenik, njena zgodovina pa sega daleč nazaj v antiko. Po zadnjih strokovnih ocenah je mestni glavar že v začetku 4. stoletja na tem mestu zgradil cerkev posvečeno sveti mučenici Kyriakia (Nedelya, v slovanščini). Zaradi trdnega in dostojanstvenega izpovedovanja krščanske vere je bila kruto mučena, nato pa obsojena na obglavljenje z mečem. 7. julija 289 v mestu Nikomedija (Mala Azija). V strokovnih krogih domnevajo, da je bila cerkev zgrajena, še preden je krščanstvo leta 313 našega štetja postalo uradna vera rimskega cesarstva oz. je bila zgrajena na mestu več zaporednih uničenih antičnih, srednjeveških in pozno srednjeveških cerkva. Zadnja med njimi je bila verjetno zgrajena pred 10. stoletjem, kot večina drugih cerkva v Sofiji, z kamenimi temelji in lesenim okvirom ter je kot takšna obstajala vse do sredine 19. stoletja.
V 50-ih letih 19. stoletja je bila cerkev poškodovana v velikem požaru, zato so se meščani Sofije odločili za gradnjo nove metropolitanske cerkve. Tako so 25. aprila 1856 pričeli z rušitvijo stare in propadajoče cerke, 7. maja istega leta pa je bila blagoslovljena in začelo se je izkopavanje temeljev nove mogočne pravoslavne katedrale v bizantinskem slogu, ki jo lahko občudujemo še danes. Novo cerkev so zdgradili iz donacij ob spremljanju gradbenih del pa so prebivalci Sofije bili priča nastajanju čudovite triladijske bazilike dolžine 35,5 m in širine 19 m. Cerkev je zasnoval priznani arhitekt tistega časa Ivan Boyanin, predstavnik Bratsigove arhitekturne šole, deloval pa je predvsem v drugi polovici 19. stoletja, v obdobju, ki ga imenujemo bolgarska narodna renesansa (Văzraždane). Ta čas so Bolgari intenzivno gradili cerkve, šole, hiše in javne stavbe kot izraz svoje kulturne in verske identitete. Bil je eden od pomembnih predstavnikov Bratsigovske šole, ki je imela ključno vlogo pri oblikovanju arhitekturne podobe Bolgarije v tem obdobju. Gre torej za eno najpomembnejših gradbenih in arhitekturnih tradicij v Bolgariji med 18. in 19. stoletjem. To je bil velik projekt za tisti čas, saj je Sofija takrat šele dobivala podobo modernega središča, cerkev pa je postala metropolitanska katedrala mesta. Gradnjo katedrale Sveta Nedelja je vodil gradbeni mojster Petar Kazov, ki je nadzoroval 30 – 40 tesarskih mojstrov. Čeprav je bil Petar Kazov mojster-praktik in ne formalno izobražen arhitek so mu kljub temu zaupali pomembno operativno vlogo pri izgradnji. Skrbel je za dejansko izvedbo gradbenih del, koordinacijo delavcev, zagotavljanje materialov ter upoštevanje načrtov arhitektov in mojstrov. Viri navajajo, so mu pomembno vlogo zaupali tudi zato, ker je bil povezan z Bratsigovsko šolo, saj je Sofija v tem obdobju pogosto najemala mojstre iz omenjene arhitekturne šole.. Gradnja katedrale Svete Nedelje je torej potekala v času vstajanja bolgarske nacionalne identitete, zato ni bila izgradnja katedrala le verskega simbola, ampak tudi nacionalnega preporoda. Kazov in njemu podobni mojstri so dejansko materializirali vizije arhitektov, kar pomeni, da brez njih teh arhitekturnih mojstrovin ne bi bilo.
Do jeseni 1858 je bila nova cerkev tik pred dokončanjem, a jo je na žalost vseh poškodoval močan potres. Sanacija škode je pobrala veliko nepredvidenih sredstev, prebivalci Sofije pa so za gradnjo katedrale porabili več kot pol milijona grošev. Nekaj je bilo tudi prepirov med mestnimi veljaki zaradi očitkov o poneverbah cerkvenega denarja in delo je zastalo, zato je mojster Petar Kazov moral gradnjo ustaviti s postavitvijo začasne strehe na templju. Naposled so se leta 1863 sofijski knezi le odločili katedralo dokončati in sklenili pogodbo z drugim mojstrom Ivanom Hr. Bojaninom, ki je obljubil, da bo cerkev dokončal do Dimitrovdana. Odstranil je začasno streho, povečal višino obzidja za nekaj metrov, na zahodni konec strehe postavil tri kupole z dvema zvonikoma, s severne, zahodne in južne strani pa je zgradil kamnit arkadni narteks s 16 slepimi kupolami. Jeseni 1863 je bila gradnja nove cerkve končana, njena notranja okrasitev pa se je vlekla še kar nekaj let, kar je odložilo njeno posvetitev vse do 11. maja 1867. Velik vseslovanski praznik in posvetitev katedrale je po virih obiskalo preko dvajset tisoč ljudi, med njimi številni gostje iz škofije. V času začasne ruske vlade (1877-1879) je knez A. M. Dondukov – Korsakov katedrali podaril komplet 8 zvonov različnih velikosti. Majhni zvoniki so se izkazali za neprimerne in leta 1879 so na južnem delu dvorišča katedrale zgradili nov zvonik. Konec 19. stoletja se je cerkveni odbor v povezavi z obsežnimi urbanističnimi spremembami v središču prestolnice odločil okrepiti okoliški teren in dati katedrali bolj reprezentativen videz. Zasnova je bila naročena leta 1898, angažirali pa so mladega in ambicioznega bolgarskega arhitekta Nikolo Lazarova, ki je zaradi zniževanja terena okoli katedrale predvidel in načrtoval nekaj korenitih gradbenih posegov. Brez prekinitve bogoslužja je bila v treh letih izvedena velika prenova, ki je vsebovala namestitev in utrditev terase z močnimi reprezentativnimi stopnišči na severni, zahodni in južni strani ter gradnjo novega veličastnega zvonika z zahodne strani. Postopoma so odstranili tudi tri kupole in streho ter na njihovo mesto postavili pet novih kupol – eno veliko osrednjo, obkroženo s štirimi manjšimi. Prav tako so vse stene templja obložili z opeko. Za popolno obnovo katedrale je bilo porabljenih kar 136.000 zlatih levov.
Poleg svoje verske funkcije je katedrala Svete Nedelje tudi kraj spomina na pomembne zgodovinske dogodke. Leta 1925 je bila katedrala namreč prizorišče ene najbolj tragičnih dram v zgodovini Bolgarije, ki je močno pretresla državo. Skrajna vojaška linija Bolgarske komunistične partije je med pogrebom umorjenega rezervnega generala Koste Georgijeva organizirala bombni napad (v jugozahodno kupolo katedrale so postavili eksplozivno napravo) v katerem je bilo ubitih 193 ljudi in okrog 500 ranjenih. Na pogrebu so bili v cerkvi prisotni vsi ministri, številni generali in častniki, državni in politični veljaki ter številni državljani. V atentatu je bila pobita večina bolgarske intelektualne, politične in verske elite in mnogi ga uvrščajo med nejhujše atentate 20. stoletja. Eksplozija je uničila velik del strehe in del južne stene katedrale, zato so v cerkvenem odboru izdali natečaj za ponovno obnovo, ki ga je vodil že omenjeni arhitekt Nikola Lazarov. Obnovo, ki se je začela junija 1927, in je doprinesla današnjemu izgledu cerkve, je zasnoval priznani bolgarski arhitekturni tim Ivan Vasilyov (1893–1979) in Dimitar Tsolov (1887–1952). Gre za enega najpomembnejših in najvplivnejših arhitekturnih parov v zgodovini bolgarske arhitekture v prvi polovici 20. stoletja, ki sta skupaj študirala arhitekturo v Münchnu in zasnovala nekaj ključnih stavb v Sofiji in drugod po Bolgariji. Pri svojem delu sta močno črpala iz bolgarske narodne arhitekture (leseni detajli, arkade, preprosta geometrija), ki sta jih vključevala v sodobne oblike, pogosto pa sta uporabljala neobizantinske elemente, kar je bilo primerno za sakralne stavbe, vključno s katedralo Svete Nedelje. Stremela sta k temu, da bi stavbe imele monumentalen značaj, kar je še posebej očitno pri cerkvah in javnih zgradbah.
Do pomladi 1933, slovesno posvečena 7. aprila 1933, je bil zgrajena skoraj nova ogromna katedrala s centralno kupolo, dolg 30 m, širok 15,50 m in skupaj s kupolo visok 31 m. Ohranjeni dvoredni pozlačeni ikonostas je bil vrnjen v katedralo, oltarni del pa je bil znatno razširjen. Omenjeni ikonostas je eden izmed najpomembnejših elementov notranjosti katedrale Svete Nedelje. Gre za visoko steno, ki ločuje sveti prostor, kjer duhovniki opravljajo sveto liturgijo, od preostalega dela cerkve. Ikonostas je bogato okrašen z ikonami, ki prikazujejo Kristusa, Devico Marijo, svetnike in prizore iz evangelijev. Zlate in srebrne niti ter dragulji dodajo ikonostasu poseben sijaj in impresivnost. Znameniti ikonostas so izdelovali od 1863 do 1865, ki je delo priznanega rezbarja Antona Stanisheva. Nekatere ikone na ikonostasu je naslikal eden najpomembnejših slikarjev in ikonopiscev bolgarskega preporoda Stanislav Dospevski. Ponovno so postavili tri prestole: osrednji, v čast velike svetnice in mučenice Kyriakie oz. Svete Nedelje; severni, v čast sv. nadangela Mihaela in južni, ki še ni posvečen in predstavlja mučenika in arhidiakona Štefana (arhidiakon – škofov namestnik in pomočnik). Pred tem južnim prestolom je postavljena skrinja z relikvijami srbskega kralja Stefana Uroša II Milutina (1282-1321), ki so jih v katedralo pripeljali v 19. stoletju, v bližini pa je čudovit leseno izrezljan škofovski prestol, ki ga je izdelal priznani bolgarski rezbar Ivan Travnitski. O njem ni ohranjenih zelo obširnih podatkov, viri navajajo, da je bil mojster, specializiran za rezbarska dela v cerkvah, zlasti za izdelavo ikonostasov, prestolov in drugih liturgičnih predmetov iz lesa. Bil je del rezbarske šole, ki je delovala v obdobju preporoda, ko so bolgarski mojstri razvili prepoznavno nacionalno umetniško izraznost. Njegovo delo je zaznamovano s prepletanjem tradicionalnih bolgarskih motivov, kot so geometrični vzorci, rastlinski ornamenti, pa tudi elementi iz baroka in orientalskih vplivov, kar je značilno za umetnost Balkana. V zahodnem delu templja so narteks (nárteks – arhit. pokrito preddverje pri bizantinskih, starokrščanskih ali drugih cerkvah), krstni kamen, tempeljska pisarna in svečarna.
Prav čudovita je tudi stenska dekoracija, ki je bila izdelana med leti 1971 in 1973, izdelala pa jo je umetniška ekipa pod vodstvom priznanega ruskega slikarja in ustanovitelja šole za teorijo in metodologijo poučevanja likovne umetnosti Nikolaja Nikolajeviča Rostovceva. Posebno pozornost pritegnejo tudi vitraži, ki krasijo okna cerkve. Ti vitraži prepuščajo čudovito svetlobo, ki se preliva skozi barvna stekla in ustvarja magično vzdušje. Ko sončna svetloba pade skozi vitraž, se prostor napolni z mavričnimi odtenki, kar dodatno poudari lepoto fresk in oltarjev. Danes cerkev služi kot stolnica sofijske škofije bolgarskega patriarhata in je pomemben del duhovne in kulturne dediščine mesta, obiskovalcem pa ponuja vpogled v bogato zgodovino in tradicijo Bolgarske pravoslavne cerkve. Katedrala je pravi arhitekturni biser s svojimi bogatimi poslikavami in ikonami v bizantinskem slogu. Notranjost cerkve krasi impresiven ikonostas, ki je okrašen z zlatom in dragocenimi kamni. Freske, ki krasijo stene, pripovedujejo zgodbe iz življenja svetnikov in Jezusovega življenja. Ob vstopu v Katedralo Sveta Nedelya se obiskovalce takoj prevzame veličastna notranjost, ki je prava paša za oči. Freske, ki krasijo stene in strop, so delo priznanih umetnikov in prikazujejo svetopisemske prizore ter življenje svetnikov. Te umetnine so v živo izjemno impresivne zaradi bogatih barv in natančnih detajlov.
Posebno pozornost pritegne freska na stropu, ki prikazuje veličastno podobo Kristusa obdanega z angeli. V središču katedrale se nahaja glavni oltar, ki je izdelan iz marmorja in okrašen z zlatimi detajli ter dragocenimi kamni. Oltar je simbol vere in pobožnosti, njegovo bogastvo pa odraža umetniško spretnost mojstrov, ki so ga ustvarili. Poleg glavnega oltarja so v cerkvi tudi stranski oltarji, posvečeni različnim svetnikom, ki imajo vsak svojo zgodbo in pomen. Katedrala Svete Nedelje, ki združuje veliko kupolo kot eden glavnih simbolov – paradigme že od časa Hagije Sofije v Carigradu, in številne zvonike, je izredno močan simbol obdobja bolgarske renesanse, ki ne le predstavlja bolgarsko pravoslavno cerkev, temveč služi tudi kot znak njene avtonomije in neodvisnosti. Danes katedrala privablja vernike in turiste z vsega sveta, ki prihajajo občudovat njeno lepoto in se seznanit z njeno bogato zgodovino. Arhitekturna zasnova katedrale priča o umetnosti in ustvarjalnosti njenih arhitektov in je obvezen ogled za ljubitelje arhitekture, ki obiščejo Sofijo. Z obiskom katedrale Svete Nedelje boste spoznali delček zgodovine in umetnosti, ki je oblikovala dušo Sofije in ob tem ne boste ostali prikrajšani za nobeno čustvo.
Kontakt
Sofijska metropolitanska katedrala Sveta Nedelya
Trg Sv. Nedelje 20
1000 Sofija, Bolgarija
T: +359 298 57 48
E: info@sveta-nedelia.org
W: https://www.sveta-nedelia.org/
This work is licensed under a Attribution 4.0 International License (CC BY 4.0)
Viri:
- Foto: Črtomir Rosić
- Arch. Mitko Anatoliev Mitkov: Contribution to the architecture of Bulgaria between the two world wars – Selected etudes by Vasilyov-Tsolov, doktorska disertacija, Sofija 2023 (file:///Users/crtomirrosic/Downloads/avtoreferat-en.pdf)
- https://www.sveta-nedelia.org/
- https://bg-patriarshia.bg/
- https://www.bg-guide.org/en/show-places/view/st-nedelya-s-cathedral
- Wikipedia (https://sl.wikipedia.org/wiki/Cerkev_Svete_nedelje,_Sofija)
