Od številnih pritokov Bohinjskega jezera je najslikovitejši in opevan slap Savica in prav gotovo sodi med tiste bolj znane slapove, ki imajo pridih romantike in tudi zgodovinski pomen. Je eden najbolj obiskanih slovenskih slapov in ima v bohinjskem koncu tudi velik turističen pomen. Savica je kraški izvir, slap in potok, ki se izliva v Bohinjsko jezero. Potok Savica ima sicer dva izvorna kraka: Veliko Savico, na kateri je slap Savica in Malo Savico, ki je hudourniškega značaja in v deževnem obdobju teče jugozahodno od Velike Savice. V bližini Koče pri Savici se združita in tečeta dalje pod skupnim imenom Savica. Pred izlivom v Bohinjsko jezero se potoku pridruži še hudourniški potok Ukanška Suha. Vode slapa Savica prihajajo na dan iz podzemlja Doline Triglavskih jezer v steni Komarče oz. iz širšega kraškega območja 500 m višje ležečega Črnega jezera. Savica je med slapovi v svetu svojevrstna posebnost, saj se vodni tok že v skritem podzemlju razdeli na dva kraka.
 |
 |
Večji del slapa steče za izvirom najprej čez 38 m dolgo poševno steno, nato pa skoraj navpično 51 m globoko. Skupna višinska razlika je 78 m. Ob prelomnici prihaja na dan še manjši vodni krak, ki pada v skupni tolmun 25 metrov globoko. Skupaj tvorita dvopramenski slap v obliki črke A. Poleti, ob jutranji zarji, ko se prvi sončni žarki dotaknejo padajočega pramena vode, se ob slapu naredi prečudovita mavrica. Včasih, po močnem deževju se zgodi, da kraško območje v širši okolici Črnega jezera ne more več požirati vse vode in takrat postane slap Savice za kratek čas visok skoraj 600 m. V istem času dobi slap Savica na levi strani več kot 600 m visoko slapišče.
Slap je vedno privlačil različne ljudi. Med drugimi naravoslovca Baltasharja Hacqueta in avstrijskega nadvojvodo Ivana, o čemer priča tudi spominska plošča na razgledni ploščadi. Vnuk cesarice Marije Terezije je Slap Savico obiskal leta 1807. Nadvojvoda je bil velik ljubitelj in raziskovalec Alp. Bil je eden izmed pobudnikov gradnje Južne železnice od Dunaja do Trsta, sodeloval pa je tudi v vojnah proti Napoleonu. Zoisova bohinjska železarna je leta 1807 ob obisku avstrijskega nadvojvode Janeza postavila marmorni spomenik, ki ga je izdelal L. Kelbl in stoji ob skali v razglednem paviljonu. Že omenjeni francoski profesor zdravilstva, naravoslovec, geograf, narodopisec Balthasar Hacquet je prvi za Valvasorjem, ki je širše opisal Bohinj. V Sloveniji je živel od sredine šestdesetih let do konca osemdesetih let 18. stoletja. Prvi je opisal triglavska jezera, slap in izliv v bohinjsko jezero. Odkril je tudi tri cvetice, ki nosijo triglavsko ime, bohinjsko in gorenjsko floro pa je svetu predstavil v svojem delu Plantae alpinae Carniolicae v letu 1782. Eden najbolj zavednih Slovencev, pesnik, novinar, učitelj, prevajalec in duhovnik Valentin Vodnik, je med svojim bivanjem na Koprivniku nad Bohinjem po letu 1793 namenil Slapu Savici več svojih misli in pesnitev. “Grem visoko pit Savico, lepih pesmi hladni vir; mojstri pevcev na zdravico, naj mi tekne ta požir!”. Prijatelj Valentina Vodnika Baron Žiga Zois je bil eden vodilnih slovenskih gospodarstvenikov in mecenov.
Z razvojem železarstva v Bohinju je to odročno dolino pomembno povezal z deželo Kranjsko. Prijateljeval je s priznanim botanikom in zdravnikom v idrijskem rudniku Balthasarjem Hacquetom. Največji slovenski pesnik je svoj poklon Bohinju in slapu Savica zagotovo spisal v pesnitvi Krst pri Savici. Povest v verzih dr. Franceta Prešerna je nastala iz bolečine zaradi nenadne smrti prijatelja, literarnega somišljenika Matije Čopa. Sestavljajo jo trije deli: sonet posvečen Matiji Čopu, uvod – epska pesnitev, napisana v 26 tercinah, ki pripoveduje o zadnjih bojih slovenskih poganov v dobi pokristjanjevanja Karantancev v 10. stoletju. Tretji del pa je krst, ki je iz 53 osemvrstičnic sestavljena povest o Črtomirju, ki se mora odpovedati mladostnim sanjam o slavi in sreči. Junaški boj za svobodo in ideale med poganskim Črtomirjem in krščanskim Valjhunom se konča s krstom Črtomirja pod slapom Savica, kjer na vztrajanje njegove Bogomile pristane na sprejem krščanske vere.
Zgodovinski mejniki
- 1689 – Izid Slave vojvodine Kranjske, v kateri je bakrorez in opis slapa Savice
- 1807 – obisk avstrijskega nadvojvode Janeza, na kar spominja spomenik v razgledni uti
- 1916 – avstroogrska vojska postavi vojaško elektrarno Savica za potrebe oskrbovanja zaledja Soške fronte
- 1947 – Gorenjske elektrarne zgradijo prvo hidroelektrarno v takratni Jugoslaviji
- 1956 – Turistično društvo Bohinj zgradi most čez Malo Savico, 15 let kasneje pa še kamnito pot
- 1987 – vetrolom uniči področje Komarče, 1998 pa še bohinjski potres poškoduje jez
- 1997 – 2008 – posodobitev hidroelektrarne Savica
- 2004 – veliki požar na pobočju Komarče, v katerem pogori razgledni paviljon
- 2007 – Turistično društvo Bohinj obnovi dostopno pot
Do slapa Savica vodi več lepo urejenih kolesarskih stez in pešpoti, dostopen pa je tudi z avtom do parkirišča pri Koči pri Savici (653 m.n.v) in Domu Savica do katerega pridemo iz Ukanca po asfaltirani cesti (približno 4 kilometre). Če želite slap obiskati peš vam priporočam čudovito pot od hotela Zlatorog, od koder sledite oznakam. Od hotela Zlatorog blizu Bohinjskega jezera vodi lepo označena pešpot proti slapu. Eno uro sproščenega sprehoda vas bo napolnila z energijo prežeto z lepotami gora in čistim zrakom. Bolj običajna pot je od urejenega parkirišča pri Domu Savica. Od tam vas smerokaz vodi naprej po cesti proti brunarici s spominki in vstopnino. Od tu krenemo po kamnitem mostiču čez Malo Savico in navzgor po urejeni in lepo vzdrževani stezi. Posebnost te poti so številne stopnice, ki jih je 553. Do lesenega paviljona, od koder je lep pogled na slap je le dvajset minut vzpona.
This work is licensed under a Attribution 4.0 International License (CC BY 4.0)
Viri:
