Potopis oz. popis nekega potovanja pisca, ki s svojimi osebnimi doživetji in deloma poetičnim prikazovanjem opisuje daljne in bližnje pokrajine je priljubljen že od nekdaj. Potopis opisuje pokrajine in njihove prebivalce, podaja kulturno sliko kraja ter kaže tamkajšnje ljudske običaje in dogodke tako, da vzbuja v bralcu občutek, kakor da sam potuje po opisanih deželah. Tokrat vam v svoji rubriki “Potopisi” predstavljamo Durmitor in Zlatibor. Durmitor, največji gorski masiv in narodni park Črne gore, okrašen s čudovitimi jezeri smaragdne barve, zagotovo sodi med najlepše bisere črnogorskega planinskega sveta. Gre za park, ki obsega celotni gorski masiv Durmitorja, Pivsko jezero z vrhovi Pivske planine, gornje dele kanjonskih rek, Grabovice in Komarnice, ter najbolj znani kanjon reke Tare s pritoki (Sušica, Vaskovska reka in Draga).
Zlatibor, nadvse slikovito hribovje v jugozahodnem delu Srbije, svoje naravne lepote in kulturno dediščino ponosno prikazuje na nekaj več kot 1.000 km² v smeri severozahod-jugovzhod. Prostrane planine z vodo bogatimi gorskimi potoki in bujni pašniki ter prijetnim podnebjem, so že od sredine 17. stoletja znane kot destinacija za popotnike, ki so iskali zdravje in blagodejen mir planinskega sveta. Še danes velja za kraj, kjer je najbolje ohranjena srbska tradicija, kraj tišine in počitka, kraj najokusnejših gurmanskih specialitet in hkrati kraj, kjer lahko uživate v lepoti vsakega letnega časa. Brez lažne skromnosti lahko rečemo, da Zlatibor povzema vse, kar je najboljšega v Srbiji.
1. dan: Pot do Višegrada
Prvi dan potovanja imamo z ekipo spletnega portala Vagabundo navadno rezerviran samo za pot s krajšimi postanki in hrano ter pijačo iz nahrbtnika, da čim prej pridemo do želene destinacije. Pot nas je vodila iz Ptuja, kjer sem doma, preko Hrvaške do Županje in nato skozi Bosno in Hercegovino mimo Tuzle ter preko Romanije do Višegrada. Tam smo bivali nekaj dni in raziskovali kraje in znamenitosti v Zatiboru, saj je oddaljen le kakšno uro vožnje. Višegradu tokrat ne bom namenil veliko časa, pomembno pa je omeniti, da mesto z nekaj manj kot 6.000 prebivalci leži ob reki Drini, na kateri stoji znameniti 180 m dolg stari most. Gre za enega najdragocenejših spomenikov otomanske arhitekture na Balkanu, ki ga je dal leta 1571 zgraditi veliki vezir Mehmed Paša Sokolović, njegovo burno zgodovino pa je v romanu Most na Drini (Na Drini Ćuprija) opisal tudi jugoslovanski nobelovec za književnost Ivo Andrić. Mesto je znano tudi po Andričgradu iz leta 2014, ki je turistični in kulturni, administrativni in izobraževalni kompleks sredi Višegrada. Ta je nastal kot projekt po ideji svetovno znanega srbskega režiserja Emirja Kusturice, kot kamnito srednjeveško mesto z navdihom del in likov nobelovca Ivo Andrića. V njem lahko popotnik najde vse kot v nekem mestu (kavarne, bari, kino, knjigarno, tržnico..). Z ekipo smo se lepo namestili v Kafani s prenočišči Anika. Več o Višegradu si lahko ogledate moj članek https://vagabundo.si/visegrad-znamenito-staro-mesto-na-reki-drini/.
2. dan: Šarganska osmica, Drvengrad Emira Kusturice, razgledna točka Crnjeskovo in manastir Rača
Drugi dan smo se po zgodnjem in obilnem zajtrku odpravili na pot proti Mokri Gori v Srbiji na ogled znamenite železnice Šarganska osmica in Drvengrad. Šarganska osmica je turistična ozkotirna železnice, ki vodi preko planine Šargan v zahodni Srbiji. Gre za eno od najlepših železniških prog, ki je bila do leta 1974 speljana ob slikoviti planoti Zlatibor skozi naselje Mokra Gora. Danes vlak skozi Mokro Goro in čudovito obnovljeno staro železniško postajo vozi le še kot muzejsko-turistična znamenitost, parna lokomotiva pa se prebija preko prelaza Šargan, skozi slikovite soteske, skalne previse in tunele. Proga ima dokaj neobičajno pot v obliki števila osem, zato jo značilno imenujejo ˝Šarganska osmica˝, dejansko pa gre za obnovljen odsek nekoč delujoče ozkotirne železnice Užice-Višegrad-Sarajevo. Stara proga je bila ukinjena leta 1974, na zahtevo nekaj navdušencev oz. entuziastov iz Društva Šarganska osmica, pa so obnovili najatraktivnejši odsek od Mokre Gore do postaje Šargan Vitasi, ki je bila končana leta 2003. Posebnost Šarganske železnice je v premagovanju 300 m višinske razlike, kar so lahko zagotovili le z izgradnjo proge v obliki ˝pentlje˝ oz. osmice, celotna dolžina odseka pa je 15,44 km. V 3 urah vožnje stara lokomotiva počasi in nostalgično vleče svojo kompozicijo skozi 22 tunelov in preko pet mostov s prekrasnim razgledom in premaguje ponekod tudi 18° vzpon. Na celi relaciji proge je kar štiri (4) železniške postaje med katerimi je najbolj zanimiva Jatare, z zelo slikovito okolico in odlično gostinsko ponudbo, ki je dokaj ugodna. Dokaj ugodna je tudi karta za vožnjo, saj za odrasle stane 900 din (7,7 €), za otroke (6 – 14 let) pa 450 din (3,8 €). Obisk Mokre Gore in vožnja po ˝Šarganski osmici˝ je nekaj posebnega in jo zelo priporočam, osebno pa sem bil navdušen nad slikovito naravo in pogledi po bližnji vrhovih. Med njimi je tudi pogled na ˝Drvengrad˝, kar je moja naslednja predstavitev. Več o Šarganski osmici si lahko ogledate moj članek https://vagabundo.si/sarganska-osmica-znamenitost-mokre-gore/.
Drvengrad je znana etnološka vas v Srbiji, ki je bila zgrajena leta 2003 na hribu Mećavnik nad Mokro Goro po zamisli svetovno znanega filmskega režiserja Emirja Kusturice Vas je bila zgrajena predvsem za potrebe snemanja njegovega filma ˝Život je čudo˝ in to v stilu manjšega mesta z velikimi mestnimi vrati in glavno ulico in pravoslavno cerkvijo na koncu. Cerkev z lesenim zvonikom je grajena po zgledu na ruskih brunaric in je posvečena pravoslavnemu svetniku ˝Svetom Savi˝. V centralnem delu vasi je večji trg tlakovan z kamnom in lesenimi železniškimi pragovi, okrog njega pa so lično razporejena slikovite brunarice. Stare brunarice so izvorne in prenesene iz okoliških hribov in vasi, nekatere pa celo iz Bosne in Hercegovine oz. njene etnične entitete Republike Srbske. V ta namen so zbrali 80-120 let stare brunarice, ki so bile prepuščene propadanju in jih kompletno restavrirali. Ostale brunarice so narejene iz iglavcev z bližnjih planin ob reki Tari in planote Zlatibor, v vasi pa jih je vseh skupaj že 28. Vsaka hiša ima svojo vsebino, značilno za mesto kot npr. hotel ˝Mećavnik˝, umetnostno galerijo ˝Macolo˝, podzemni kino ˝Andergraund˝, slaščičarno ˝Anica˝, restavracijo z tradicionalnimi domačimi jedmi ˝Lotika˝. V vasi so tudi ulice in trgi, ki so poimenovane po svetovno znanih osebah kot npr. jugoslovanskem pisatelju in nobelovcu Ivo Andriću, potem argentinskega revolucionarja Ernesta Rafaela ˝Che˝ Guevare, svetovno znanega nogometaša Diega Armanda Maradone, Nikoli Tesli. Sprehod po etnološki vasi Drvengrad obiskovalca popelje v nek drugačen svet, saj ne gre za običajno turistično destinacijo in vsi detajli Drvengrad naredijo posebnega, zanimivega in nevsakdanjega. Vasica je res slikovita in nadvse zanimiva, Emir Kusturica pa jo je zasnoval kot, da se je v njej vedno živelo. Več o Drvengradu si lahko ogledate moj članek https://vagabundo.si/drvengrad-etnoloska-vas-z-utripom-kusturice/.
Po ogledu Drvengrada smo imeli še nekoliko časa za kratek sprehod po Zlatiboru in se povzpeli še na vidikovac oz. razgledno točko Crnjeskovo na t.i. na ˝Kaluđerskim Barama˝ na planoti Tara. Omenjena razgledna točka se nahaja na 1035 mnm., kakšnih 900 m oz. 20 minut hoje od ˝Manastirskih stanova˝ skozi prelep mešan gozd. ˝Manastirski stanovi˝ se nahajajo le kakšnih 2.5 km od znanega turističnega centra Kaluđerske Bare, v neposredni bližini pa se nahaja tudi znana kobilarna v kateri si za pohode po planoti Tari lahko najamete tudi konje. Pot do razgledne točke Crnjeskovo vodi tudi od znanega hotelskega kompleksa na Tari ˝Belo Bor˝, ki je od nje oddaljen kakšno uro prijetne hoje. Z omenjene razgledne točke njega se vije čudovit pogled na sotesko reke Rače in Bajino Bašto, če je lepo vreme pa celo samostan Rača. Za podrobnosti si lahko si lahko ogledate članek https://vagabundo.si/razgledna-tocka-crnjeskovo-na-tari-kaluderske-bare/.
Pred vzponom na ogledno točko smo ekipa spletnega portala Vagabundo obiskali še znameniti samostan Rača. Ta srednjeveški samostan leži ob idilični rečici Rača ob vznožju planote Tara, v neposredni bližini srbskega mesta Bajina Bašta. Cerkveno poslopje je dokaj veliko, njegove dimenzije pa segajo 23 m v dolžino (glavna ladja skupaj z apsido – polkrožen prostor okrog oltarja) in 8,5 m v širino. Prečna ladja je dolga 15,5 m in širine okrog 9 m. Višina strehe na ladjah meri 12,5 m, kupola pa je visoka okrog 20 m. Samostan je po ustnem izročilu verjetno zapuščina srbskega kralja Dragutina Nemanjića (okrog 1250-1316), ki je na prestol prišel leta 1276. Nekateri viri navajajo, da so temelji srbske književnosti postavljeni ravno z omenjeno prepisovalno šolo, ki je v samostanu delovala od leta 1630. Znani turški potopisec Evlija Čelebija je leta 1630 v svojem potopisu ob obisku samostana zapisal, da je skriptorij v samostanu takrat premogel kar 300 menihov prepisovalcev (kaluđeri), katere je oskrbovalo kar 400 kmetov in drugih služabnikov. Pri varovanju je službovalo kar 200 vojakov oz. stražarjev. Račanska prepisovalna šola se je nahajala le okrog 40 minut hoje, višje ob reki Rača blizu izvira Lađevac, menihi pa so to območje že takrat imenovali Banja zaradi toplega izvira. Samostan ima imenitno notranjost s slikovitimi ikonostasi. Več o samostani si oglejte članek https://vagabundo.si/samostan-raca-znameniti-srbski-samostan-ob-vznozju-planote-tara/.
3. dan: Etno vas Sirogojno, Stopića pečina in slap Gostilje
Tretji dan nas je pot ponovno vodila na čudoviti Zlatibor, do Stopića pečine, znamenite etno vasi Sirogojno, in bližnjega slapa Gostilje. Stopića pećina je ena od najzanimivejših rečnih pečin v Srbiji. Nahaja se na severovzhodni strani planote Zlatibor, med vasema Rožanstvo in Trnava oz. le kakšnih 30 km od Užic in turističnega centra Zlatibor. Pred časom je bilo končana prva faza opremljanja pečine z razsvetljavo in njene celovite vključitve v turistično ponudbo Zlatiborja. Do pred kratkim so obiskovalci lahko do pečino dostopali le po strmih gozdnih poteh, danes pa je do nje lepo urejena zidana kamnita pot z varnostno kovinsko ograjo. Tudi dostop do večjega parkirišče pred pečino (za približno 20 avtomobilov) je z magistralne ceste Zlatibor – Sirogojno lepo označen. Pečina ima impresiven vhod z desne strani reke Prištavice, ki se nahaja na 711,18 m.n.m. (nadmorske višine), širok pa je 35 m in visok 18 m. Apnenčasti sloj v pečini datira iz dobe triasa in je debel več kot 100 m. Klima v pečini je pod vplivom zunanje klime kar pomeni, da je pozimi je hladno, poleti toplo. ˝Stopića pečino˝ sestavlja pet povezanih podzemnih dvoran (svetla dvorana, temna dvorana, velika dvorana s kadmi, kanal s kadmi in rečni kanal). Več o Stopića pećini si oglejte moj članek https://vagabundo.si/stopica-pecina-posebnost-zlatiborja/.
Vasica Sirogojno se nahaja 32 km od Užic in 24 km od centra Zlatibora, na idiličnem podeželju, prepredenem z gričevnatimi pašniki znana pa je tudi po svetovno znanih volnenih izdelkih Staro selo Sirogojno, je muzej na prostem, ki prikazuje arhitekturo in notranjo opremo starih stavb lokalnega področja ter način gospodarjenja in družinskega življenja prebivalcev na planoti Zlatibor. Je edini tovrstni muzej na prostem v Srbiji, ki so ga zasnovali leta 1980. Ped vhodom popotnika pozdravi cerkvica svetih apostolov Petra in Pavla iz 18. stoletja in je danes pod posebno zaščito kot spomenik izjemnega pomena kulturne dediščine. Muzej je nameščen na rahli vzpetini ob zimzelenem gozdičku, v neposredni bližini omenjene cerkve, kjer so ponovno postavljeni avtentični objekti preneseni iz starih zlatiborskih vasi. Izbrane stavbe predstavljajo bogastvo arhitekturne dediščine in razvoj kulture bivanja zlatiborske regije, hkrati pa nazorno pokažejo tradicionalne socialne in ekonomske odnose v vaseh ob koncu 19. stoletja. Znanje in spretnost takratnih lokalnih mojstrov in gradbincev, ki so obdelovali les, ki je pogosto bil glavni in edini gradbeni material, je sorazmerno majhno in skromno gradnjo uvrstilo med velike arhitekturne dosežke. Stalna muzejska postavitev je sestavljena iz dveh zlatiborskih kmetij z dvoriščem, na katerem si lahko obiskovalci ogledajo tradicionalne bivalne in spremljevalne gospodarske objekte lokalnega podeželja oz. kmetij iz poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja. Notranjost hiš je prav zanimivo opremljena. Razpored je do zadnjega kotička izkoriščen in vsak prostor ima točno določen namen. Zidovi so spretno izdelani iz brun in tesanih tramov, ki so vodoravno položeni drug na drugega. Hiša ima dvoje nasprotno nameščenih vrat, glavni vhod pa je na vedno na vzhodni strani hiše. Razdeljena je na dva prostora, izbo in sobo. Izba je brez stropa oz. podstrešja in oken, tla pa so naravna iz zemlje. Osrednje mesto izbe je odprto kurišče, ki je služilo za pripravo hrane. Pod hišo je klet, ki se je uporabljala kot shramba. Popotnik lahko ob družinski hiši spoznava tudi pomožne stavbe in prostore npr. za mlekarno, žitnico (ambar), koruzjak, uto za žganjekuho (kačara) in čebelnjak. Ta mi je bil najbolj posrečen, sestavljen s starimi panji (košnice, vrškare). Ti so bili vso leto nameščeni pod posebno kap na sončnem mestu, večkrat položeni kar na kakšni klopci. Vrškare so načeloma zelo zanimive pletene košare prekrite z blatom. V muzeju je zelo pedantno in smiselno postavljen zato je toliko bolj zanimiv in nadvse priporočam, da si ga ogledate. Več o vasici Sirogojno si oglejte moj članek https://vagabundo.si/staro-selo-sirogojno-muzej-v-objemu-zlatibora/.
V Višegrad smo se v poznih popoldanskih urah vrnili po vrhovih in dolinah slikovite krajine Zlatibora mimo Zlatarskog jezera.
4. dan: Pot iz Višegrada preko Foče in Tjentišta do Žabjaka na Durmitoru
Četrti dan smo se ekipa spletnega portala Vagabundo premaknili do naše druge destinacije, kjer smo prebili kar nekaj dni. Iz Višegrada nas je pot vodila po nekoliko daljši poti saj smo hoteli spoznati čim več. Tako smo se peljali skozi Bosno preko Foče in ob reki Pivi in Pivskem jezeru na črnogorsko stran in skozi Šavnik do Žabljaka na Durmitorju. Na poti smo si na kratko ogledali Fočo, kjer smo si vzeli tudi nekaj časa za okusen obrok v lokalni restavraciji. Burek z jogurtom in domači čevapčiči z lepinjo so bili pravi balzam za dušo. Na poti smo si kot prvo znamenitost ogledali znamenito Tjentište. Lahko bi rekli, da je na svetu malo takšnih krajev, kjer je bilo toliko pomembnih zgodovinskih trenutkov kot v ˝Dolini herojev˝ oz. področju ob reki Sutjeski. Gre namreč za področje jugo-vzhodne Bosne ob reki Sutjeski, kjer se je leta 1943 odvijala ena najtežjih bitk 2. svetovne vojne, sicer v svetu znana kot vojna ˝Operacija Schwarz˝, pri nas pa ˝Bitka na Sutjeski˝. Na lokacijah oz. krajih Tjentište, Ljubin Grob, Vučevo, Bare, Ličke Kolibe, Košuta, Popov Most, Milinklade, Suha, Vrbnica, Maglić i Volujak, ki ležijo v dolini reke Sutjeske so se skoraj mesec dni odvijale težke in krvave borbe v drugi fazi omenjene vojne operacije ˝Schwarz˝, zato je bitka tudi dobila naziv ˝Bitka na Sutjeski˝. Po končani 2. svetovni vojni oz. 5. septembra 1971 je v Tjentištu postavljen spominski park in spomenik padlim borcem bitke na Sutjeski, kasneje pa so 27. junija 1975 odprli še spominski muzej. Ta je dejansko bil v sklopu največjega in najstarejšega nacionalnega parka v Bosni in Hercegovini oz. Narodnega parka Sutjeska (NP Sutjeska), ki so ga ustanovili že desetletje nazaj oz. leta 1962. Več o Tjentištu si oglejte moj članek https://vagabundo.si/tjentiste-in-dolina-herojev-ob-reki-sutjeski/.
Pot smo nadaljevali ob Pivskem jezeru vse do končne destinacije Žabjak. O mestu Žabljak ne bi porabil preveč časa, lahko pa povem, da je majhno naselje z 4.500 prebivalci, ki se nahaja na SZ Črne Gore v samem srcu durmitorskega področja. Na višini 1.450 m.n.m. predstavlja najviše urbano naselje na Balkanu in je obkrožen z kar 23 vrhovi nad 2.200 m.n.m. Vsak popotnik se po napornem dnevu želi dobro sprostiti in odpočiti ter se tako pripraviti na podvige v naslednjem dnevu, pri tem pa si želi predvsem mirno in udobno namestitev. Mi smo stanovali v majhnem turističnem naselju ˝Durmitorski bungalovi˝, ki se nahajajo samo 1 km od centra Žabljaka. Grajeni so v tradicionalnem lokalnem stilu v kombinaciji kamna in lesa, imajo svoje ograjeno dvorišče na katerem so otroška igrala, kaminska peč z žarom in odprto kurišče za kotel. Na posebnem ločenem parkirišču ob bungalovih je oskrbljeno tudi za vaše avtomobile, kjer je prostora za vse obiskovalce. Durmitorski bungalovi s svojo lokacijo predstavljajo odlično izhodišče za odkrivanje neizmernih lepot Narodnega parka Durmitor.
5. dan: Črno jezero in Pošćenska dolina
Peti dan smo po zgodnjem zajtrku hitro krenili na pot, saj sta nas čakala kar dva podviga. Prvo smo si ogledali in obhodili znamenito Črno jezer ter se sprehodili po slikoviti Pošćenski dolini. Črno jezero na Durmitorju je največje in med najlepšimi na Durmitorju ki je dobilo ime po odsevu visokega iglastega gozda, ki jezero obdaja, nad celotno pravljično krajino pa slikovito dominira vrh Međed. Jezero s površino 0,515 km2 in največjo dolžino 1.155 m se nahaja na višini 1.416 m.n.m. in približno 4 km od centra Žabljaka. Je glavna atrakcija durmitorskega masiva in največje ter najbolj znano in obiskano od vseh durmitorskih jezer. Je zelo dostopno, do njega pa se lahko sprehodite s samega Žabljaka ali celo pripeljete z avtomobilom. Pred dostopom do jezera je veliko parkirišče pri katerem je bilo takrat potrebno plačati 2 € za parkirnino in 3 €/osebo za ogled. Okrog jezera je lepo označena slikovita pohodniška pot dolga kakšnih 3,5 km, s tematskimi tablami in nešteto navdihujočimi prizori tako za fotografe kakor tudi navadne pohodnike. Črno jezero dejansko sestavljata dve manjši povezani jezeri, Veliko in Malo jezero, ki sta med seboj povezani z ozkim tokom. Na veliko veselje mnogih obiskovalcev in domačinov se poleti voda v njem lepo segreje in mnogi kopalci izkoristijo priložnost za ohladitev v vročih dneh. Temperatura vode jezera v poletnem času je namreč le za 4°C nižja od temperature zraka. V zimskem času ob ostri durmitorski klimi, je jezero skoraj vso zimo (okrog 70 dni) okovano v led. Jezero je z lepo potjo povezano tudi z ostalimi, priporočam pa pohod ob Mlinskem potoku do Zminjeg jezera in naprej do Jablan jezera, za kar morate računati kar cel dan. Več o Črnem jezeru na Durmitorju si oglejte moj članek https://vagabundo.si/crno-jezero-na-durmitorju/.
V nadaljevanju dneva smo se odpravili na pot proti bližnji Pošćenski dolini, vmes pa si v eni od restavracij privoščili krepko pojedino oz. znamenito lokalno specialiteto Cicvaro. Eno najlepših predelov Durmitorja s kar petimi jezeri, ki so dostopna tudi za povprečnega pohodnika, predstavlja bajno lepa Pošćenska dolina pod durmitorskim vrhom Ranisava (2.084 m). Pod omenjenim vrhom, ki se mogočno dviguje in dominira nad čudovitim predelom slikovitih alpskih jezer je speljana lepo označena pohodniška krožna pot, ki pohodnika s svojo lepoto tako prevzame, da enostavno pozabi na prehojen čas. Na poti obide Modro jezero, Srablje jezero in Valovito Jezero ter Suvo lokvo. Samo Pošćensko jezero, po kateri se dolina verjetno tudi imenuje, je nekoliko odmaknjeno in ga omenjena začrtana pot ne zajema. Dostop do pohodniške poti, ki je od središča Žabljaka oddaljena le kakšnih 10 km, je možen tudi z avtom, saj je ob lokalni cesti Žabljak-Sedlo-Trsa, urejeno makadamsko parkirišče. Pot se prične torej z ceste in se nežno spušča proti prvemu slikovitemu jezeru Suva lokva, ki je vidno že od daleč. Jezero se nahaja na 1.594 m.n.m. in se uvršča med presihajoča jezera. Bazen jezera, ki se pomladi napolni in ob koncu poletja presahne brez vidnih ponorov je dolg 400 m in širok 100 m, njegova povprečna globina pa je 2,5 m. Ob njem je možno skozi vso poletje zaslediti večje črede ovac in krav, ki si v bistrem jezeru gasijo žejo. Ovac je lahko tudi po 100 in več, tako, da je pogled nadvse zanimiv, hoja med njimi pa zna biti tudi zabavna. Pot pohodnika z markacijami usmeri po mehki travnati livadi proti zahodu do ostalih jezer, vmes pa ga spremljajo gorski potoki in izviri. Domačini pravijo, da lahko iz njih brez težav napolniš čutarico, saj bi naj bila voda pitna. Po poti je popotnik deležen tudi prekrasnih pogledov na čudovito gorske cvetlice, ki so najbolj bujne v mesecu juniju. Markacije nadaljujejo pot navzgor proti nekoliko vzvišenem predelu in pohodnika vijugasto popelje po travnatih livadah do Valovitega jezera, ki spada med najmanjša durmitorska jezera Dolgo le kakšnih 220 m in široko 85 m, njegova največja globina pa znaša 3,5 m. Jezero ima obliko elipse in je erozivnega izvora ter nadvse zanimivo obdano z velikimi bloki kamenja in sten. Proti vzhodnemu delu jezera je zaradi strukture tal nastal manjši močvirnat predel v katerem so svoj dom našle tudi precej glasne žabe. V nadaljevanju dobro označena pot skrene nazaj proti vzhodu in se po travnatih livadah vije mimo manjše vzpetine Obla glava (1.748 m.n.m.) do začetka poti ob Suvi lokvi. Pot, ki je dolga 6,5 km je povsem lahka in jo prehodimo v dobrih 3 urah zmerne hoje s postanki. Več o Pošćenski dolini si oglejte moj članek https://vagabundo.si/poscenska-dolina-na-durmitorju/.
6. dan: Zminje jezero in Jablan jezero
Šesti dan smo dan prav tako začeli zgodaj zjutraj, ko smo se po obilnem zajtrku in pripravi sendvičev ter pijače odpravili na ogled Zminjega jezera in Jablan jezera. Do obeh je potrebno kar nekaj hoje, a se do najbližjih izhodiščnih točk za pohod lahko odpeljete tudi z avtom. Zminje Jezero je le eno od slikovitih, ki s svojo lepoto na 1520 m.n.m dopolnjuje področje durmitorskega masiva, ime pa je dobilo po stari lokalni legendi. Ta govori, da so nekoč kače obiskovalcem preprečevale dostop do jezera, zato so ga domačini poimenovali kar Zminje (kačje) jezero. Jezero ledeniškega izvora je nežno skrito v globini zimzelenega gozda in je v svoji tišini kot nalašč ustvarjeno za osamljenost in meditacijo. S svojo širino 123 m in dolžino 230 m ter največjo globino 7,7 m (povprečna je 2,5 m) se uvršča med manjša gorska jezera Durmitorja. Gozd okrog jezera pa je tako gost, da jezero dejansko opazimo komaj, ko pridemo do njega samega. Napaja se z dveh manjših izvirov in z topitvijo snega, njegove bistre, hladne in smaragdno zelene vode pa s pronicanjem odtekajo v bližnji in nadvse zanimiv Mlinski potok. Zminje jezero je lahko dostopno tako po poti, ki od Črnega jezera spremlja Mlinski potok ali z druge strani, ko je speljana gozdna cesta z vasi Bosače. Po omenjeni cesti se je možno do polovice poti pripeljati tudi z avtomobilom. Od Žabljaka je oddaljeno le kakšni dve uri hoje in ga ljudje zelo radi obiskujejo. Obe poti sta zelo slikoviti in z veliko čudovitimi kotički za ljubitelje fotografije. Več o Zminjem jezeru si lahko ogledate moj članek https://vagabundo.si/zminje-jezero-na-durmitorju/.
Nadaljevanje dneva smo ekipa spletnega portala Vagabundo izkoristili še za pohod do Jablan jezera, vmes pa smo se ustavili na gorski koči Momčilov Grad na višini okrog 1800 m.n.m ob vznožju planine Štuoc, ki je tudi ena od iztočnic za pohod do jezera. Gre za lepo urejeno gorsko kočo oz. bolj restavracijo z odlično lokalno ponudbo in veliko teraso s katere se vije čudovit pogled na bližnje vrhove Durmitorja in v dolino proti Žabjaku. Toplo priporočam tako za ogled kakor tudi daljši postanek za dnevni obrok. Od Žabljaka se nahaja kakšnih 8 km z njegove terase pa se vije edinstven pogled na vse strani Ima odlično ponudbo domačih jedi, med njimi pa lahko poskusite tudi že omenjeno in znamenito cicvaro, ter npr. pite savijače in domači jogurt. Pot od restavracije je lahka in se slikovito vije po gorskih pašnikih in prostranih livadah ter skozi gozd. Jablan jezero sodi med lažje dostopna durmitorska jezera in je eno od najznamenitejših durmitorskih jezer. Njegovo ime izvira z ljudskega izročila in opisu bližnjega pobočja, ki naj bi v preteklosti bilo poraščeno z visokimi jablanami. Do jezera sicer vodi več planinskih poti, ki so lepo označene, mi pa smo pot do njega, kot že omenjeno, pričeli iz gorske koče oz. restavracije Momčilov grad. Po poti do Jablan jezera, ki je dolga le za kakšno uro, lahko popotnik občuduje izjemno gorsko krajino in redke gorske cvetice, družbo pa mu včasih delajo tudi črede ovac ali krav. Jezero leži na višini 1.791 m.n.m. in je nastalo z akumulacijo vode z bližnjih vrhov. Dolgo je okrog 250 m in široko 105 m, njegova največja globina pa je 8,5 m. Okrog jezera lahko popotnik občuduje prostrane pašnike in bogate iglaste gozdove z izjemno čistim zrakom, ki bogato napolnijo njegova pljuča. V času večjega deževja in taljenja snega se večkrat z omenjenih sten v predelu plazišč proti jezeru zgrne kakšen plaz kamenja, ki večinoma konča ob njem. Tako lahko popotnik skozi gost iglast gozd, ki sega skoraj do obale jezera, srečuje večje skale, ki so se že v davnini odvalile od sten in zgrmele proti jezeru. Temperatura jezerske vode je nizka skozi vse leto in znaša v povprečju okrog 8°C, poletno sonce pa lahko gladino segreje tudi do 13°C. Več o Jablan jezeru si oglejte moj članek https://vagabundo.si/jablan-jezero-na-durmitorju/.
7. dan: Most Đurđevića Tara in pot proti domu s postankom v zgodovinskem mestu Jajce
Sedmi dan smo ekipa spletnega portala Vagabundo zaključili svoje podvige na Durmitorju in se preko znamenitega mostu Đurđevića Tara napotili proti domu. Vmes smo prespali v zgodovinskem mestu Jajce in se 8. dan vrnili na Ptuj. Most Đurđevića Tara prečka reko Taro, ki velja za eno od najlepših evropskih rek. Ta se prebija skozi slikovito krajino v ambientu neverjetnih previsov strmih in visokih sten ter med vznožji Bjelašnice, Sinjavine, Ljubišnje in Durmitora. V svojem kanjonu med planinskimi vrhovi, rodovitnimi dolinami s sadovnjaki, nasadi in pašniki, kot bistra planinska reka ustvarja čudovite pejsaže. Domačini, ki jo imenujejo tudi ˝Suza Evrope˝ z reko živijo že od zgodnjih obdobij, zraven navdiha pa jim je predstavljala tudi določeno oviro. Na nadvse zanimivi reki je tako nastalo več mostov, a je samo en najlepši, most Đurđevića Tara. Svoj čas, še v času Kraljevine Jugoslavije, je bila na tem področju mreža cest in poti še v povojih, največ pa se je potovalo z vozovi. Z njimi so prevažali predvsem robo, a z razvojem večjih krajev in mest se je pojavila tudi potreba za večjo menjavo blaga in potniški promet. Tako so leta 1937 pričeli med vasmi Budečevica in Trešnjica z izgradnjo modernega mostu, ki še danes jemlje dih in je dobil ime po kraju v katerem je postavljen, Đurđevića Tara. Izjemen gradbeni podvig tedanje sodobne arhitekture in neizogibna veduta kanjona reke Tare je s časoma postal eden od simbolov omenjene planinske reke. Ko je bil zgrajen, je bil največji armirani cestni most v Evropi in eden od največjih in najlepših prometnih objektov te vrste v svetu. Več o mostu Đurđevića Tara si oglejte moj članek https://vagabundo.si/most-durdevica-tara-slikovit-posebnez-med-mostovi/.