Ko govorimo o prastarih civilizacijah nikakor ne moremo mimo omembe ljudstva v Južni Ameriki, ki je ustanovilo močno državo v Andih, na ozemlju današnjih držav Peru, Čile, Bolivija, Argentina in Ekvador imenovano Inkovski imperij. Gre torej za za znamenite Inke, ki so vladali med 13. in 16. stoletjem nad obsežnim imperijem z več kot 200 etničnimi skupinami, v času največje širitve okoli leta 1530 pa je obsegal približno 950.000 kvadratnih kilometrov. V mitologiji Inkov obstaja več legend o nastanku ljudstva, najbolj znana pa omenja, da sta prvi sončni sin Inka Manco Cápac in njegova sestra Mama Ocllo poslala boga sonca Intija, da bi izboljšal svet. Po drugih mitih so se Inki rodili na sončnem otoku na čudovitem jezeru Titikaka v jami Paritambo, ki se nahaja nedaleč stran od današnjega La Paza. Njihov voditelj, eden od štirih bratov, Manco je od boga sonca dobil zlato palico, ki naj bi se sama od sebe zarila v zemljo, kot pravi legenda, kakor hitro bi prišli do svoje obljubljene dežele. Po dolgem pohodu so na severu, v deželi Waynapate našli kraj in tam ustanovili mesto Qusqu (Cusco), za katero so Inki verjeli, da je popek sveta. Inki so mesto Cusco ustanovili okoli leta 1200, razdeljeno pa je bilo na dve polovici, zgornji Cusco (Hanan Qusqu ali Hunan Qusqu) in Spodnji Cusco (Urin Qusqu ali Hurin Qusqu). V nasprotju z njihovimi legendami in miti o izvoru so nekateri v strokovni javnosti mnenja, da Inki morda izhajajo iz amazonske nižine. To sklepajo zaradi gojenja krompirja in kasave, prvotno gojene na gozdnih območjih in iz pogostih upodobitev jaguarja, ki se pojavlja le v tropskih nižinah. Čeprav danes mnogi Inke povezujejo tudi s kondorjem, ki je za niih bil tako svet kot sončni sel, kot je bil v vseh prejšnjih kulturah, ga v nasprotju z njimi niso nikoli upodabljali. V prid tej tezi govori tudi dejstvo, da so pred prihodom v porečje Cusca govorili o svojem idiomu, ki naj bi bil povezan z Urujem in Chipajo in katere značilnosti nekateri strokovnjaki povezujejo s perujsko Amazonko. Ne glede na to, kakšen je bil resnični izvor Inkov, je njihova država vsekakor postala velesila šele na začetku 15. stoletja, in to prav v okolici njihovega glavnega mesta Cuzca.
Veduta inkovskega glavnega mesta Cusco nemškega cartografa Sebastiana Munsterja iz leta 1574 (Vir: Wikipedija)
Med letoma 1438 in 1458 so si pod svojim vladarjem Inkom Pachacutecom zagotovili oblast nad skoraj 1000 kilometrov dolgim delom Perujskega višavja. V šestdesetih letih 15. stoletja si je Pachacutecov sin Tupac podvrgel Chimuje, ki so do takrat bili najmočnejše pleme obalnega področja. Na začetku 16. stoletja je tako inkovski imperij segal od Ekvadorja na severu do Čila na jugu in je po dolžini segal več kot 3000 kilometrov daleč. Medtem ko so Azteki od podjarmljenih plemen zahtevali samo dajatve, so Inki svojo državo združili v zaključeno upravno enoto. Pomen lastne kulture so povečevali z namernim uničenjem kakršnih koli dokazov o dosežkih svojih predhodnih kultur in poniževanjem svojih sovražnikov kot barbarov, sovražnih kulturi. Deželo so razdelili v province, za vsako od njih pa so imenovali guvernerja, ki je bil odgovoren osrednji vladi v Cuzcu. Vlada je nadzorovala vsa področja življenja svojih podložnikov, od njih pa je zahtevala dajatve v delu na državnih in tempeljskih posestvih, v vojski, v rudnikih srebra ali pri gradnji cest. Nič ni ušlo pozornosti vlade, določala je vse podrobnosti vsakdanjega življenja, tako da nihče ni mogel spremeniti kraja bivanja ali poklica, za katerega je bil rojen. Zanimiv je tudi podatek, da so visoki dostojanstveniki podložnim plemen sprva ohranili pomembne upravne funkcije, svoje sinove pa so morali poslati v Cuzco, kjer so se izobraževali in poučevali v slogu Inkov ter jim služili tudi kot talci. Na ta način so Inki zagotovljali notranji mir in pri tem poudarjali vse prednosti, ki jih prinašajo poraženim. Toda država je v zameno dajala tudi določene storitve in socialne dobrine kot npr. obširen namakalni sistem, s katerim so postali sušni predeli plodnejši. Uvedli so tudi zanimiv sistem delovnega časa. Tako je bila ena tretjina delovnega časa podložnikov namenjena inkovskemu vladarju, druga tretjina starim, bolnikom, vdovam, sirotam in drugim nemočnim, zadnjo tretjino pa je posameznik lahko uporabljal za vzdrževanje družine.
Štiri dežele inkovskega cesarstva. (Vir: Wikipedija)
Za Inke so bile zelo pomembne cestne povezave med kraji, saj so omogočale nemoten pretok blaga in dobrim v samem imperiju. Te znotraj države so temeljile na mogočni cestni mreži, glavne žile pa so bile dve cesti v smeri od severa proti jugu in več prečnih cest od vzhoda proti zahodu. Ni potrebno posebej poudarjati, da je bila gradnja teh tras zavidljiv dosežek, ki ga mnogi občudijejo še danes. Tako je kraljevska cesta, ki je bila dolga kar 6000 kilometrov, na svoji poti od severa proti jugu prečkala široke in globoke doline, sekala gorske masive, obalna cesta pa je morala premagati široka ustja rek. Na obeh straneh ceste so jo pred sipinami ščitili zidovi in posebej utrjene terase. Veliko statično znanje Inkov, ki so ga ti dokazali pri gradnji cest, je bilo odločilno tudi za videz njihovih mest. Templje in palače so gradili iz masivnih, zelo natančno obklesanih kamnitih kvadrov med katere nisi mogel poriniti niti tankega rezila. Ob tem ne moremo mimo omembe starega inkovskega mesta Machu Piccu, ki so ga zgradili na najvišjem delu vzhodnih Andov oz. natančneje na visokem gorskem grebenu na nadmorski višini približno 2350 m nad dolino reke Urubamba v sedanjem Peruju in približno 70 km severozahodno od inkovskega glavnega mesta Cuzca. Gre za najbrž najbolj znan simbol Inkovskega imperija zaradi edinstvene lege, geoloških posebnosti in poznega odkritja leta 1911.
Inkovski zid pri Sacsaywamanu v dolini Cusca (Vir: McKay Savage from London, UK, CC BY 2.0, via Wikimedia Commons)
Še bolj presenetljiva je bila spretnost njihovih rokodelcev, ki so izdelovali do zadnje podrobnosti izdelane plastike in okraske iz zlata in srebra ter dragoceno keramiko ter izredno lepe in bogate stenske preproge. Tako kot Azteki tudi Inki niso poznali niti konja niti kolesa, a so kljub vsemu imeli zelo dodelan sistem obveščanja. V ta namen so vzdolž svojih cest zgradili vrsto poštnih postaj s tekači, ki so po sistemu štafete prenašali sporočila po vsem imperiju. Inki so imeli dobro razvito kovinarstvo, ki so ga s pridom uporabljali pri izdelavi orodja in orožja, slednjega pa so izdelovali iz bakra in brona. Po nekaterih virih so bronasto orodje uporabljali tudi pri operiracijah lobanj in okončin. Zanimivo je, da Inki tudi niso poznali pluga vlečenega z živalmi, zato so zemljo obdelovali z motikami (chaki taklla), ki so jih rinili s pomočjo nog. So pa Inki imeli zelo dodelan prefinjen sistem kmetijstva. Za preskrbo ljudi v goratih ozemljih so gradili znamenite terase na pobočjih, ki so jih namakali z vodovodi, presežke pa so shranjevali v namenskih skladiščih, v katerih je pihal veter in s tem pridelke zaščitil pred gnilobo. Pridelovali so krompir, vrsto kvinoje, zrnati ščir (nepravo žito), koruzo, buče, paradižnike, arašide in paprike. Njihove domače živali so bile lame, gvanako, race, alpake in morski prašički (quwi), katerih meso so jedli. Inki tudi niso poznali pisave, strokovna javnost pa meni, da so za shranjevanje informacij na neki način služili njihovi vzorci v tekstilu (tukapu). Poleg tega so uporabljali vrvice z vozli imenovane »kipu« (Quipu) v različnih barvah, s katerimi so shranjevali števila in s tem omogočali knjigovodstvo oziroma statistiko vseh vrst blaga kot tudi prebivalstva.
Stare inkovske Quipu, ki jih hranijo v muzeju Cusca (Vir: Pi3.124, CC BY-SA 4.0, via Wikimedia Commons)
Prav tako niso poznali denarja, zato tudi niso pobirali davkov v današnjem smislu. Namesto tega je njihova uradniška država izterjala tribute od podrejenih ljudstev, in sicer v pridelkih in tudi storitvah. Inki so bili odlični matematiki, meroslovci in astronomi. Znan je njihov koledar je bil močno vezan na astronomijo. Astronomi so razumeli ekvinokcij, solsticij in verjetne zenitne prehode, pa tudi Venerin cikel. Inkovski koledar je bil v bistvu lunin-solarni koledar, saj sta bila dva koledarja upravljana vzporedno, en sončen in en lunin. Ko so dvanajst lunarnim mesecem dodali 11-dni so dobili polno 365-dni dolgo koledarsko leto in tisti, ki je bil odgovoren za koledar je moral prilagoditi vsak zimski solsticij. Vsakega od dvanajst lunarnih mesecev so označili s posebnimi festivali, rituali in sončnimi obredi. Monarh je bil središče države Inkov, njegova oblast pa je bila absolutna in veliko večja kot moč kateregakoli vladarja takratne Evrope. Njegovo ljudstvo je videlo v njem boga na zemlji, bil je poosebljenje sonca, najvišjega boga Inkov in pri sončnih obredih mu je pripadala odločilna vloga. Spodnja slika prikazuje genealogijo iz 16. stoletja v katerem je prikazano nasledstvo inkov poleg nasledstva španskih vladarjev, ki so prevzeli inkovsko oblast. Kralj Karel Španski se pojavlja v drugi vrsti kot naslednik zadnjega inkovskega kralja Atahualpe.
Nasledstvo inkovskih kraljev (Vir: Cuzco School , Public domain, via Wikimedia Commons)
Pri Inkih je bila monarhija dedna. Legitimni naslednik monarha je bil skupni otrok vladajočega Inke in njegove sestre. Toda leta 1525 se pri nasledstvu niso več držali te tradicije, saj je Inka Huayna na smrtni postelji svojo državo razdelil med svoja dva sinova, legitimnega dediča Huascarja in svojega posebno ljubljenega sina Atahualpo, ki mu je zapustil kraljestvo Quito. Pet let sta oba monarha mirno živela skupaj, a je potem zaradi Atahualpovih ambicij, med njima izbruhnila vojna, ki je trajala vse do leta 1532. Istega leta so se na perujski obali izkrcali španski konkvistadorji pod vodstvom Francisca Pizarra in zakorakali globoko v notranjost inkovskega imperija. Nestabilnosti imperija je zraven tega botroval tudi njihov prisilni režim z deportacijami, ki je povzročil ogromno nezadovoljstvo podložnikov. Ti so v danem trnutku videli priložnost za osvoboditev, kar je Pizarro sistematično izkoristil v svojo prid. Inkovski imperij se je nekako končal z veliko bitko med špansko in inkovsko vojsko pri Cajamarci, kjer se Francisco Pizzaro premagal veliko številžnejšo inkovsko vojsko in ujel inkovskega kralja Atahualpa. Kmalu po Atahualpovem zajetju so se razširile novice, da prihaja v Cajamarco njegov brat Huascar. Pizarro je v tem videl idealno priložnost, da bo imel v rokah še drugega prestolonaslednika, zato je Atahualpi naročil, naj poskrbi, da bo Huascar varno prispel v Cajamarco. Atahualpa je bil še vedno prepričan, da Španci ne pomenijo nobene grožnje za njegov imperij, zato je dal raje ubiti svojega brata, kot da bi dopustil, da ogrozi njegov prestol. Atahualpa je Pizzaru v želji za svobodo ponudil odkupnino v zlatu in srebru in v naslednjih mesecih so bili v ta namen oropani mnogi templji in zakladnice imperija. Kljub temu, da je Atahualpa obljubljeno zlato in srebro dostavil in razdel med Pizarrove vojščake ni bil izpuščen, ampak je bil v lažnem procesu obsojen in usmrčen (zadavljen) 26. julija 1533.
Smrt Atahualpe, zadnjega Sapa Inka. Slika v oljni tehniki na platno slikarja Luisa Montera, ki jo hranijo v muzeju v Limi (Lima Art Museum, Public domain, via Wikimedia Commons)
Kljub nekaterim poskusom upora proti španskim osvajalcem in mnogim pregovorom, je z njegovo smrtjo imperij začel počasi razpadati. Časi upora in mirnega sobivanja so se izmenjevali, dokler španski podkralj leta 1572 po umoru španskega veleposlanika Vilcabambe ni napovedal dokončne vojne. Zadnji upornik Inkov Túpac Amaru je bil še isto leto s svojo vojsko ujet v Cuscu, kjer so mu Španci tudi sodili in usmrtili. Tako se je končal odpor proti španski osvojitvi Inkovske države in po padcu Inkovskega imperija so začeli številne vidike inkovske kulture sistematično uničevati, vključno z njihovim prefinjenim sistemom kmetovanja. Kljub omenjenemu je bil izbruh črne kuge dokončen in glavni udarec inkovskemu imperiju. Sodobni viri in raziskave namreč vodijo do zaključka, da je Pizarrov uspeh v veliki meri posledica neorganiziranosti Inkovskega imperija, ki je pred njegovim prihodom prestal državljansko vojno. Vojna pa je bila posledica nenadne smrti takratnega kralja in njegovega določenega naslednika, ki sta umrla zaradi bolezni, ki so jo prinesli Evropejci, preden je prišlo do prvega srečanja med inkovskim kraljem in Pizarrom. To pomeni, da so bolj kot konkvistadorji na čelu s Pizarrom za propad imperija krive epidemije bolezni, ki so zdesetkale domorodce in posegle v sam vrh organizacije imperija. V nekaj letih so koze pomorile med 60% in 94% prebivalstva Inkov, skupaj z drugimi evropskimi boleznimi in epidemijami. Črna kuga je bila le prva epidemija, nato tifus (verjetno) leta 1546, gripa in koze skupaj leta 1558, koze spet leta 1589, davica leta 1614 in nazadnje ošpice leta 1618. Vse so opustošile ostanke inkovskega kulture. Ob koncu lahko zaključimo, da so Inki ustvarili eno izmed najslavnejših držav in civilizacij, ki je za seboj pustila čudovito kulturno dediščino. Ta se odraža tudi v spretnosti njihovih rokodelcev, ki so izdelovali do zadnje podrobnosti izdelane plastike in okraske iz zlata in srebra ter dragoceno keramiko ter izredno lepe in bogate stenske preproge.
Okrasek iz zlata (splav) iz bogate inkovske dediščine, razstavljen v muzeju v Bogoti (Vir: Pedro Szekely from Los Angeles, USA, CC BY-SA 2.0, via Wikimedia Commons)
Viri:
- https://www.nationalgeographic.si/velicastni-inki/
- http://zgodovina.si/skrivnosti-inkov/
- https://sl.wikipedia.org/wiki/Inki
- https://sl.wikipedia.org/wiki/Inkovski_imperij
- Tanja Jarc, Vpliv španske kolonizacije na družbeno ureditev v Peruju v 16. stoletju, Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 2011
- Foto naslovnice: Олег Дьяченко from Pixabay
