Indijanci, kakršne je našel belec

Indijanci, kakršne je našel belec
Deli na:

Prerijski Indijanci in njihova številna plemena so med zahodno civilizacijo najbolj burila domišljijo, veliko vlogo pri tem pa je zagotovo igrala filmska industrija v Hollywoodu. Ta je z bolj ali manj romantično predstavo o življenju neustrašnih Indijancev brez dvoma opravila svoj levji delež. Mnoge so ob tem na velikem platnu ali doma pred televizijskimi sprejemniki navduševali zvezdniki kot npr. John Wayne, Kirk Douglas, Dean Martin, idr., ki  so skozi celo vrsto westernov v svet ponesla svojstven, a povsem iskrivljen ameriški pogled na Indijance. V ospredju je seveda bil prav boj z »neukimi divjaki« in njihov neustrašni boj za tradicionalni način življenja, ki pa je odločilno pripomogel k opredeljevanju ameriškega idola. Ta se je odražal v obliki pogumnega belega pionirja kolonizacije, ki se s puško, ralom in zvestim konjem bori za svojo družino in svojo zemljo, obenem pa za pravico, vero, narod in državo. Izraz indijanec se je prvič pojavil leta 1492 ob odkritju Amerike (Krištof Kolumb), izhaja pa iz besede Indija, saj so kolumbovi pomorščaki mislili, da so obpluli svet in prišli v Indijo. Splošno je znano, da so Indijanci na ozemlju Severne Amerike prebivali več deset tisoč let pred prihodom Krištofa Kolumba. Glede na teorije njihovega nastanka je v strokovni javnosti najbolj sprejeto dejstvo, da so Indijanci prišli iz Azije, saj je pozimi zaledenela Beringova ožina, ki loči Azijo od Amerke, ponujala odgovor sama od sebe. Najnovejše arheološke raziskave in sodobne DNK analize so znanstvenikom podale nov vpogled v njihov izvor, hkrati pa tudi nova vprašanja. Tako je npr. leta 2013 svetovno znan danski znanstvenik profesor dr. Eske Willerslev iz Univerze v Kopenhagnu (København) s svojo ekipo znanstvenikov na podlagi raziskav podal zanimive zaključke.

Foto: dr. Eske Willerslev (Vir: https://eskewillerslev.com/)

Ti so temeljili na osnovi obstoječih podatkov iz modernih populacij in na osnovi podatkov dobljenih z analico stare DNK iz tkiv 34 oseb izkopanih na lokaciji severo-vzhodne Sibirije in datiranih tudi do 31.000 let nazaj. Zanimivi so bili posmrtni ostanki dečka, pokopanega v Sibiriji pred 24.000 leti, ki odkriva njegovo sorodstvo z zahodnimi Evropejci in ameriškimi Indijanci. Genom dečka z arheološke lokacije Malta v Sibiriji v bližini Bajkalskega jezera, ki je nastalo v času gornjega paleolitika oz. stare kamene dobe, je strokovni javnosti odkril dve veliki presenečenji. Na podlagi pridobljenih podatkov je dr. Willerslev lahko zaključil, da so v času zadnje ledene dobe ljudje iz Evrope prišli mnogo dlje v Evrazijo, kot je bilo mišljeno. Čeprav niso našli ostankov dečkovih las ali kože, so njegovi geni pokazali, da je imel rjave lase, rjave oči, na licu pa pege. Drugo presenečenje je sledilo, ko so znanstveniki ugotovili, da se je njegov DNK za kar 25% ujema z DNK Indijancev oz. domorodcev Severne Amerije. To dejansko nakazuje, da so Indijanci mešani potomci ljudstev iz zahodne Evrope, ki so prispeli do Sibirije in ljudstev tamkajšnje Malta kulture, zanimivo pa je, da DNK dečka ni potrdil sorodstvo z ljudstvi vzhodne Azije. Ob tem je dr. Vilerslev zaključil, da so bili potomci Indijancev gensko ločeni od vzhodnih Azijcev že pred tem. Nadvse zanimiv vpogled v  populacije, ki so nekoč naseljevale prostore Sibirije, Aljaske in Severne Amerike je leta 2017 podala tudi analiza okostja male deklice z Aljaske. Ta razkriva nove podrobnosti o naselitvi Severne Amerike in oživlja že obstoječo domnevo, da so prvi naseljenci prišli iz Sibirije. Deklica je živela pred približno 11.500 leti in je verjetno umrla v prvem letu življenja, njeno okostje pa so leta 2013 našli na Aljaski, na arheološkem najdišču Upward Sun River v dolini reke Tanana, kjer so bila v času, ko je deklica živela, človeška naselja. Najdišče je bilo prvič odkrito leta 2006, na njem pa so našli dele lososovih kosti, kar kaže na način prehranjevanja. Tudi to DNK analizo je s svojo ekipo naredil dr. Vilerselv iz Univerze v Kopenhagnu, primerjali pa so genom omenjene deklice z Aljaske z genomom 167 sodobnih populacij in nekaterih starih ljudstev. Na podlagi rezultatov so ugotovili, da je deklica pripadala najstarejši znani skupini Indijancev, še iz časa pred delitvijo na severne in južne, ki se je zgodila pred približno 15.000 leti.

Foto: Prazgodovinske migracije sodobnega človeka (Vir: National Geografic)

Z veliko verjetnostjo lahko torej trdimo, da so predniki vseh današnjih Indijancev v Severno Ameriko prispeli v ledeni dobi preko Beringovega kopenskega mostu, ki je povezoval ozemlja današnje Rusije in Aljaske na mestu sedanje Beringove ožine. Ekipa dr. Vilerselva je to skupino poimenovala Beringijci, domnevajo pa, da se njeni pripadniki niso takoj razširili po ameriških celinah, temveč so na območju, kamor so prišli, ostali več tisoč let. Naseljevali so predvsem območja ob glavnih vodotokih, večja skupina pa se je naselila v prostrani preriji med reko Missisipi in znamenitim Skalnim gorovjem (Rocky Mountains). Gre za obširen travnati svet pokrit s prerijo, stepo in travniki, ki ga imenujejo tudi Velike planjave in potekajo vzdolž Velikih jezer na severu Kanade pa vse do Apalaške planote in Mehiškega zaliva. Med največjimi in najbolj znanimi plemeni Prerijskih Indijancev, ki so svoj prostor našli ob veletokih kot so Missouri, Missisippi, Kolorado, Hart, Platte in Arkansas so Siuksi (Sioux), Omaha, Iowa, Mandan, Hidatsa, Vrane (Crow), Črne noge (Blackfoot)Komanči (Comanche), Šejeni (Cheyene), Irokezi, Huroni in še bi lahko naštevali. Dejansko gre za najslavnejša plemena ameriških domorodcev, ki so navajeni prostranstev predstavljali največji odpor evropskim priseljencem. Za razliko od Indijancev Srednje in Južne Amerike, ki so osnovali velike stare civilizacije so Prerijski Indijanci živeli v večjih ali manjših plemenskih skupnostih, ki so bila raztresena po vsej deželi. Kljub temu so ob Missisipiju zraven današnjega Saint Louisa zgradili velika mesta, npr. staro srednjeveško mesto Cahokia, ki je v 12. stoletju nejverjetneje štelo do 20.000 prebivalcev in imelo več kot 120 velikih kopastih gomil, v katerih so pokopavali umrle ali opravljali obrede. V 14. stoletju so plemena Irokezov in Huronov sklenila posebno konfederacijo, ki je navdihnila tudi ameriške politične mislece. V stokovnih krogih ocenjujejo, da je pred prihodom evropskih priseljencev v Severni Ameriki živelo nekje od 2,1 do 18 milijonov Indijancev. Na vsem omenjenem ozemlju najdemo zapise pomembnih dogodkov indijanske zgodovine v obliki kamnitih risb, znakov in v ustnem izročilu, a so jih na tem področju plemena latinskoameriških Indijancev (Majev, Aztekov, Inkov) močno prekašala.

Foto: Prerijski Idijanci med sklepanjem poslov z evropskimi priseljenci (Vir: Karl Bodmer, Public domain, via Wikimedia Commons)

Vse te indijanske skupnosti so govorile na stotine različnih jezikov, imele razvite različne kulture, verske obrede, družbenopolitične ureditve. Severna Amerika je pokrajinsko zelo raznolika država, saj vključuje  tako gozdnate kot tudi ravninske predele na vzhodu, ki so pokrajinsko in podnebno zelo blizu osrednjeevropskemu prostoru, imajo pa tudi puščave, visoke gore in neskončna obalna področja. Indijanci so živeli v vseh teh ekosistemih in so se jim v svojem bivanju, tesno povezanem in odvisnem od okolja, tudi v celoti prilagodili. Ravno zaradi tega ne moremo govoriti o indijanskem načinu in slogu življenja, ker se je glede na naravne danosti bistveno razlikovalo po oblačilih, obredih, bivališčih in gospodarskih aktivnostih. Nekatera plemena so bila znana po gradnji cedrovih hiš in kanujev, druga so npr. gojila pretežno kulturo ribolova ter nabiranja korenin, ena  so bila bolj nomadska v iskanju rastlinja, nekatera so gojila tipično kulturi nabiralcev žira ali pridelovalcev koruze, med njimi pa so bili tudi nomadska plemena in lovci na goveda. Pred prihodom ladij Krištofa Kolumba leta 1492. je bilo na ozemlju Severne Amerike torej na stotine samostojnih indijanskih skupnosti, ki so si bile med seboj precej različna, zato je običajna podoba Indijancev, ki na travnatih ravnicah na divjih konjih streljajo bizone z lokom in puščico, v celoti napačna. Res, da je v Severni Ameriki obstajala prazgodovinska pasma konj, vendar je izumrla z umikanjem velikih ledenikov 8.000 let p.n.š. Znameniti mustangi, brez katerih si ne znamo predstavlati življenja indijanskih plemen so pravzaprav potomci konj, ki so jih v 16. stoletju iz Evrope pripeljali Španci. Prvi indijanci na konjih so se na ravninah pojavili šele v 18. stoletju, ko so nekatera indijanska plemena (Sioux, Cheyenne, Kiowa) začela udomačevati divje črede, medtem ko je nekaj lovskih skupin prej lovilo bizone tako, da so si nadeli bizonovo krzno in se jim približali peš.

Foto: Prerijski Idijanci kot sta jih leta 1843 srečala Princ Alexander Philipp Maximilian in Karl Bodmer (Vir: Karl Bodmer, Public domain, via Wikimedia Commons)

Kljub nekaterim mnenjem, da so evropski kolonizatorji v obe Ameriki prinesli preporod in napredek velja prihod in zasidranje kolumbove ladje »Santa Maria« leta 1492 na Bahamskem začetek konca za vse pripadnike raznih indijanskih plemen v obeh Amerikah. Prvi kolonizatorji v 16. stoletju so Indijance zasužnjili in jih pahnili v prisilno delo na obdelovalnih poljih oz. farmah.  Mnogi izmed njih so zaradi preobremenjenosti, podhranjenosti, žalosti in šoka predvsem pa zaradi bolezni, ki so jih s seboj prinesli kolonizatorji umrli. Tako je od 16. do 19. stoletja število avtohtonega prebivalstva Severne Amerije začelo močno upadati in do leta 1800 se je število Indijancev zmanjšalo na približno 600.000. Z naraščajočim številom evropskih kolonizatorjev in njihovim vse večjim pohlepom po indijanski zemlji in dobrinah so se krepili tudi sovražni medsebojni odnosi in spopadi, ki so trajali vse do sodobne zgodovine. Niso pa potekali spopadi samo z evropskimi priseljenci temveč tudi med samimi plemeni. Najhuje je bilo v 17. Stoletju, kii so ga zaznamovale tako imenovane »beaver wars« (bobrove vojne), v katerih so se borili nad trgovino s krznom in so potekale med pripadniki plemena Irokezi in Huroni. Med vojnami, ki veljajo za enega najbolj krvavih konfliktov v zgodovini Severne Amerike, so Irokezi uničili precejšnji del plemen, vključno s Huroni. Širitvi evropskih priseljencev na zahod so se Indijanci močno upirali, zaradi česar je leta 1810 med novo ustanovljenimi Združenimi državami Amerike in Indijanci izbruhnila tako imenovana Tecumseh vojna, ki nosi ime po enem od najpomembnejših indijanskih poglavarje iz plemena Shawnee s področja Ohia. Bil znan kot pogumen bojevnik in borec za pravice svojega ljudstva, ki je vsa indijanska plemena pozival k boju proti ZDA in ustanovitvi enotne konfederacije oz. lastne države. Po težkih spopadih v katerih je Tecumseh izgubil svoje življenje in kasneje še po vojni ZDA proti prevladi in vplivu Velike Britanije nad ZDA, je bil leta 1830 podpisan t.i. Zakon o indijanski odstranitvi, s katerim so več kot 100.000 Indijancev preselili v rezervate.

Foto: Naselje Prerijskih Idijancev kot sta ga leta 1843 videla Princ Alexander Philipp Maximilian in Karl Bodmer (Vir: Karl Bodmer, Public domain, via Wikimedia Commons)

V času nenehnih trenj je bilo tudi nekaj svetlih izjem, saj so mnogi pionirji poseljevanja Severne Amerike tistega časa na Indijance gledali povsem z drugega zornega kota. Skušali so razumeti njihov pogled na svobodo in način življenja brez vladarjev in oblasti ter družbenih razredov, ki bi temeljili na lastnini premoženja. Čeprav jim je bilo tuje in nepredstavljivo so občudovali idejo Indijancev, da družba ne potrebuje nikakršnega vodstva, da bi lahko živeli složno in obenem uspevali. Jack McIver Weatherford nekdanji profesor antropologije na kolidžu Macalester v Minnesoti v svoji stokovni študiji iz leta 2003 omenja, da so Indijci s svojim načinom življenja navdihovali in spodbujali razvoj utopičnih idej o katerih so posamezni avtorji pisali že v 16. stoletju. Indijanska družba je namreč za mnoge predstavljala idealno družbo, h kateri je človeštvo nenehno stremelo. Pisatelji so se ob tem posmehovali »civiliziranim« evropskim kolonizatorjem, ker so »domorodski divjaki«, ki so jih hoteli odstraniti in marginalizirati bili boljši od njih. Čeprav so Indijanci sami pogosto znali biti vročekrvni in nasilni ter zelo teritorialno naravnani, so v 18. stoletju pri evropejcih vzbudili razsvetljensko gibanje, ki je temeljilo na svobodi in v sožitju z naravo. Vse več ljudi Evrope je strmelo k boljšem življenju in eden glavnih razlogov, ki je vodilo pionirje poseljevanja, da so se odpravili na dolga potovanja na zahod je bila prav revščina zaradi industrijske revolucije v Evropi. Nekaj je bilo tudi takšnih, ki so v Severno Ameriko prihajali iskat predvsem pustolovščine in spoznavat nova obzorja. Med priseljenci t.i. drugega vala, ki je potekal med letoma 1820 in 1860 je bilo namreč največ prav kmetov, ki so izgubili posel, zato so na vsak način hoteli zapustiti Evropo z upanjem na boljši jutri. Mnogi med njimi so izbrali prav obdelovanje zemlje in formirali večje ali manjše farme, na katere so Indijanci gledali z navdušenjem in so jih sprejemali kot na možne zaveznike. Leta 1833 so Indijanci ob zgornjem toku Missourija, tako kakor druga prerijska plemena, še zmeraj gospodarili na svoji zemlji, čeprav so trgovci s krznom že zasejali seme njihovega kulturnega propada. Tisto leto sta se odpravila proti toku reke Missouri dva nenavadna popotnika, ki ju ni zanimal dobiček, ampak ju je gnala vedoželjnost. Eden od njiju je bil nemški plemič srednjih let Maximilian von Wied-Neuwied, ki je raje preučeval življenje Prerijskih Indijancev kakor vladal v svoji neznatni državici.

Foto: Ženske plemena Hidatsa slavijo zmago s petjem in mahajo s sovražnikovimi skalpi na dolgih palicah (Vir: Karl Bodmer, Public domain, via Wikimedia Commons)

Princ Alexander Philipp Maximilian zu Wied-Neuwied (1782 – 1867) je bil nemški raziskovalec, etnolog in naravoslovec, ki je med leti 1815–1817 zaslovel kot vodja pionirske ekspedicije v jugovzhodno Brazilijo. Končni rezultat je bil njegov album Reise nach Brasilien, ki je Evropi prvič razkril prave podobe brazilskih Indijancev, preveden pa je bil v več jezikov in priznan kot eden največjih prispevkov k poznavanju Brazilije na začetku 19. stoletja. Na svojo drugo raziskovalno ekspedicijo oz. na že omenjeno pot po toku reke Missouri se je podal leta 1832 podal skupaj s švicarskim slikarjem Karlom Bodmerjem. Maximilian je zbral številne primere etnografije in številne primerke flore in favne tega območja, ki so še vedno ohranjeni v muzejskih zbirkah, zlasti v Lindenmuseumu v Stuttgartu. Ta dva miroljubna opazovalca sta prepotovala več kakor 5.000 kilometrov in obiskala indijanska plemena Mandane, Hidatse, Asinibojine, Crnonožce in druge. Maximilian je med svojimi potovanji bil strastven in naklonjen zapisovalec kultur mnogih indijanskih plemen, ki sta jih srečala, zlasti Mandan in Hidatsa, ki sta živela v naseljenih vaseh na bregovih Missourija, pa tudi nomadskih ljudstev, kot so Sioux, Assiniboine, Plains Cree, Gros Ventres in Blackfoot. Bodmer je ob tem skiciral več kakor 400 prizorov iz življenja in običajev prerijskih Indijancev, njegove akvarelne slike posameznikov, artefaktov in običajev med Indijanci pa so priznane kot ene najbolj natančnih in informativnih, kar jih je bilo kdaj ustvarjenih. Po teh skicah je kasneje napisal Reise in das Innere Nord-Amerikas (1840) oz. izdal serijo do podrobnosti izdelanih barvnih bakrorezov, med njimi tudi znameniti hidatski ples s skalpi s katerim so ženske praznovale zmagoslaven napad na sovražno pleme. Delo teh dveh mož je hkrati eno od zadnjih pričevanj o nekaterih indijanskih plemenih še v njihovem pristnem okolju in ima neprecenljivo vrednost kulturne dediščine.

Morda te bo zanimalo:   Ptujsko kurentovanje

Viri:

  • Foto: Wikimedia (Karl Bodmer, Public domain, via Wikimedia Commons)
  • Wikipedija
  • Laura Tkalec, Svevernoamerički Indijanci kao marginalizirani narodi, strokovni članek, Essehist: Časopis studenata in drugih društveno-humanističkih znanosti, Filozofski fakultet Osijek, 2016
  • Bogomil Ferfila, Indijanci Severne Amerike – nekoč in danes, Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, 2013. – (Svet na dlani / Bogomil Ferfila ; knj. 17)
  • Hana Orešnik, Prebivalstvo in poselitev Združenih držav Amerike, magistrsko delo, Univerza v Mariboru Filozofska fakulteta Oddelek za geografijo, Maribor, 2017
  • Benjamin Capps, Resnična zgodovina Divjega zahoda: Indijanci, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1974
  • https://www.nationalgeographic.com/culture/article/migration
  • Pennington Piers, Kdo je odkrival svet (The great explorers), Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1980
  • Leksikon Sova (urednica Maja Ogrizek), Cankarjeva založba, Ljubljana, 2006
  • Enciklopedija leksikografskog zavoda (direktor Miroslav Krleža), Jugoslavenski leksikografski zavod, Zagreb, 1966
  • Leksikon cankarjeve založbe, Ljubljana 1984
  • Velika družinska enciklopedija zgodovina, Reader’s Digest, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2006

Fotografija je zaščitena! Za dovoljenje kopiranja ali objave lahko zaprosite na info@vagabundo.si.