Okolica Ptuja ponuja obiskovalcem neizmerne priložnosti za spoznavanje kulturnih in naravnih znamenitosti, med prav posebne kraje pa zagotovo sodijo čudovite gorice Jeruzalema. Kraj s svojim svetim imenom, pozitivnimi energetskimi silnicami, prekrasno vinsko cesto, kjer uspevajo vrhunska bela vina, izjemnimi razglednimi točkami in romarsko cerkvico Žalostne Matere božje upravičeno nosi ime nebeški kraj. O tem je prepričal že križarje nemškega viteškega reda, ki so v 13. stoletju tod iskali pot v Sveto deželo in so na mestu današnje cerkve, namesto že obstoječega molitvenega stolpa, postavili manjšo kapelo, ki je s časom prerasla v pravi baročni kulturni zaklad na Slovenskem.
Omenjeno kapelico, ki je sprva imela velikost današnjega baptisterija (baptistêrij -a m (é) prostor ali stavba za krščevanje; krstilnica), so postavili na griču med Ormožem in Ljutomer, ki so ga dobili v dar od Friderika I. Ptujskega za pomoč v lokalnem boju, pri tem pa tudi poimenovali kraj v Jeruzalem. Stara legenda namreč govori, da so bili očarani nad lepoto pokrajine, ki jih je spominjala na Sveto deželo. Nasploh so križarji viteškega reda imeli navado, da so na svoji poti na kakšnem višjem hribu postavili kapelice in v njih postavljali svete podobe. V kapelo na Jeruzalemu so tako položili sliko jeruzalemske podobe Žalostne Matere božje, ki so jo prinesli iz Palestine. Druga inačica te legende govori, da je sliko prinesel vojak, ki je na poti v izraelski Jeruzalem zbolel in se je zaobljubil, da jo prinese, če ozdravi. Ne glede na legende in ljudska izročila so z leti h kapeli na Jeruzalemu pričeli romati verniki od blizu in daleč ter se zaobljubljali.
Sredi 17. stoletja je v okolici teh krajev razsajala kuga in ljudje so se v stiski zatekali s prošnjo za pomoč prav h kapeli in sliki Žalostne Matere božje. Med njimi sta bila tudi zakonca Marija Saloma in Janez Drumplič (Hans Drumblitz), lastnika gornjeradgonskega gradu, ki sta se zaobljubila, da bosta na Jeruzalemu zgradila cerkev, če bo kuga v teh krajih prenehala moriti. Zaobljubo sta držala in s pomočjo miklavškega župnika Janeza Vevčnika in okoliških prebivalcev leta 1652 zgradila enoladijsko cerkvico s prezbiterijem. Viri ob tem navajajo, da so temeljni kamen položili julija 1652, prva maša v cerkvi pa je bila že na god sv. Uršule, 21. oktobra 1652. Cerkev Žalostne Matere božje so z leti nekajkrat dozidali, notranjost pa obogatili z več oltarji, glavnim in tremi stranskimi. Tako so leta 1678 cerkvi dozidali ladjo, v letu 1700 je dobila zvonik, v 18. stoletju pa stransko tabernakelj, stransko ladjo in prižnico. Pri izgradnji je svoj pečat pustil tudi nemški viteški red, saj je na stropu nad glavnim oltarjem njihov križ in še danes je cerkev v njihovi lasti – križniški duhovniški red, nemški viteški red.
Na glavnem oltarju cerkvice je kopija prvotne podobe jeruzalemske Žalostne Matere božje, saj so original žal ob dograditvi cerkve ukradli. Njen izvor datirajo v čas okrog leta 1680, žal pa ni znano kdo je njen avtor. Na mestu, kjer je danes glavni oltar je nekoč stal prej omenjeni molitveni stolp, ki kmalu postal premajhen za vse priprošnje in zaobljube tako mimoidočih križarjev kot romarjev, ki so hodili v Sveto deželo. Glavna oltarna slika Žalostne Matere božje, ki je pozno baročna, je prav mistična in skrivnostna. Slika ima tri obraze: Marijinega in Kristusovega opazimo takoj, medtem ko pa se tretji skriva v Marijini ruti, na njenem desnem ramenu. Vsak obraz bi naj imel svoj pomen: Marijin – naše rojstvo, Kristusov – naše življenje, obraz v ruti – našo smrt. Če si sliko pogledamo bolj na hitro, dobimo občutek, da ima Marija tri roke, dve držeč Kristusa okoli vratu, eno pa položeno na Kristusovi desni nogi, kjer se dobro vidi zapestje, ki je svetlejše. Če govorimo o motivu trojnosti, ki ima v krščanstvu posebno vlogo, potem je na sliki opaziti tudi zanimiv efekt navidezne noge Kristusa in sicer od kolen proti petam. Ena od njegovih nog je poševna, druga ravna in ravno od te pada senca tako, da je vidna navidezna tretja noga. Levo ob sliki je Janez Krstnik, desno pa Frančišek Asiški. Nad zakristijo visi slika, ki prikazuje zakonca Drumplič, donatorja tukajšnje cerkve. Na levem oltarnem portalu je Peter, na desnem Pavel, na desnem stranskem oltarju zgoraj pa je slika papeža Urbana II. začetnika križarskih pohodov in zaščitnika vinogradov. Na levem oltarju sta Marija in Jožef z detetom, nadvse zanimiva pa je prižnica s kipi angelov in štirih s strani Cerkve priznanih kanonskih evangelistov.
Ob omembi cerkve Žalostne Matere božje na Jeruzalemu ne smemo pozabiti tudi na zvon želja, ki po legendi takoj izpolni vse želje, zlasti tiste, ki so povezane z vinom, vse ostale želje pa izpolni, ko se obiskovalec vrne nazaj. Kapela posvečena Sv. Ani je kot prizidek in hkrati tudi vhod v cerkev, orgle v cerkvi pa so iz 18. stoletja in so najstarejše v mariborski škofiji. V virih je zaslediti tudi zanimiv podatek, da je zvon na zvoniku iz 16. stoletja iz Dornave. Po vojni je bila cerkev v slabem stanju, pri obnovi so sodelovali domačini, Občina Ormož in Občina Ljutomer. Jeruzalem s svojim svetim imenom in cerkvijo Žalostne Matere božje še danes privablja romarje iz vsega sveta, ki tukaj iščejo svoje mesto miru.
This work is licensed under a Attribution 4.0 International License (CC BY 4.0)
Viri:
- Foto: Črtomir Rosić
- Zloženka TIC Jeruzalem
- Wikipedija
- Kandrič, Irena (2015). Jeruzalem – soobstoj tradicionalno katoliškega in novodobniškega svetega prostora na SV Slovenije. Anali PAZU HD, letnik 1, številka 2, str. 96-106.
- Spletna stran Občine Ljutomer: http://www.obcinaljutomer.si/
- Spletna stran Panonn Pleasure: http://www.pannon-pleasure.eu/si/index.html
- Spletna stran Družina: https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/404E01FD03970D1DC12574800036355F
